Ni narava kriva, krivi smo sami in kadrovska politika

To je povedal eden od županov zadnjič na TV, ko so ponovno razpravljali o poplavah. Vedno bolj se kaže, da je tale naša državica pri tem kar veliko kriva. Se spomnim že leta 1995, ko sem še delal na Upravi za zaščito in reševanje se je takratni direktor Bojan jezil zaradi neočiščenih vodotokov. Takrat sem vodil preventivo tam. Z ministrstvom za okolje in prostor je bilo težko, ne z ministrom Gantarjem, ta je res zastopil kaj pomeni okolje, ampak z birokratki. Vsak je imel svoj vrtiček.

 

No, po Gantarju so prihajali tja vedno večji škisi, a tale nova ministrica je s svojim sloganom "'november je", prav posrečena. Teta je sicer odločna, a očitno ima okoli sebe nekaj zanimivih svetovalcev. Sicer se morajo še 'ekipirati', kot je dejala. Zanimivo, a jih še ni že dosti tam? Mogoče niso prave barve, na takem ministrstvu pa barve res niso pomembne, znanje pa ja in  to ne iz slovenskega Kumrovca na Kardeljevi ploščadi, bo potrebno mičken več. 

 

To glede pravih kadrov me spominja na eno zgodbico iz Sovjetske zveze. Ugotovili so, da kljub najpravičnejšem sistemu na svetu, imajo tovariši še vedno "tiste" biološke potrebe. Pa so odprli bordel. Po mesecu dni, ob zelo skromnem obisku, je bil partijski sekretar bordela klican na zaslišanje na CK. V obrambo je povedal: "Zadeva je res čudna, saj smo imeli stroge kriterije pri izbiri osebja, vse tovarišice so že vsaj 30 let v Partiji!"

 

 

 

Vse se začne in konča pri denarju. Ko sem, v enem trenutku slabosti, kandidiral za direktorja Uprave za zaščito, sem na pogovoru z takratno ministrico Jelico Ljubišić, predlagal ustanovitev sklada za nesreče, na podobni osnovi kot že obstaja požarni sklad. Tega smo se spomnili davnega leta 1993, ko smo na podlagi izkušenj iz sosednjih držav pisali nov Zakon o požaru. V sklad se zbira 6 % vseh zavarovalnih premij iz požarnega zavarovanja, namenjen pa je opremi za gasilce. Naj začnejo pobirati procente iz zavarovanj za poplave, potrese, plazove in namenijo sredstva za ukrepanje. To bo win-win situacija za državo in Zavarovalnice. Seveda me ni poslušala, pa še prave barve nisem bil. Danes se ji na tem mestu zahvaljujem, bi se zajebal.

 

V čast Sovjetske zveze vam podarjam recept za Komsomolski kolač:

 

Zmešaš 125 g moke z žlico pecilega praška, na olivnem olju pa prepražiš dva pora in eno čebulo.

V skledi zmešaša 3 cela jajca, eno kislo smetano, sol, poper in 200 g naribanega sira (kar ti paše). V to dodaš popražen por s čebulo in vse skupaj zmešaš z moko s pecilnim praškom.

 

Vržeš v pekač, posuješ s parmezanom in pečeš na 180 st 40 minut. Njama. Pa zraven kozarec mladega vina, ker je bil ravno Martin.

 

 

 

 

V Benetke samo naravnost

In sva šla (..kot poje Magnifico), jaz, izkušen Benečan, ker pa sem bil tam že ene pet-krat, sem seveda tudi vozil. Nastavil sem sicer uno tečno babo na Garminu, a kaj ona ve! No, ko sva zavila iz avtocete za smer Benetke, me je ta zmešena baba trikrat hotela dol poslati s čudovite ravne ceste, ki vodi v Benetke, jaz pa ne in ne, ker jaz vem bolje! Tatjana me opozarjala naj zavijem dol, a kaj ona ve! No pa sva končala na avtocesti za Padovo, ti drekec. Tako sva si lahko ogledala še industrijsko cono in kamp na južni strani, kar je tudi nekaj!

 

Pol sem ubogal obe babi in sva pripela v Benetke. Krasen dan, sonce, turistov ne preveč, tako da sva si lahko komot ogledala doževo palačo in se vzpela na stolp na Markovem trgu. Benetke so zame nekaj posebnega, del družine  je živel tukaj, teta Mimi, strica Milovan in Stane, zdaj pa so tam teta Iva, bratranec in sestrična. Smo hodili tja pogosto, od njih sem pobral kar nekaj zanimivih receptov (artičoki, rižota s prossekom, rižota z vinom, malancani, ...). Kadar je stric Stane privihral v Maribor, je imel v prtljažniku svojega, za tiste čase in za nas, velikanskega avtomobila, vedno vse sestavine za rižote, naše mame je iz kuhne nagnal in kuhal sam. Odlično !

 

Ko sem bil kot otrok na operaciji srca v Ljubljani, je prišel ta stric na obisk. Že pri vhodu se je zadrl: 'dr. Ferianis !!', pa so vse sestre letele skupaj, mu kazale moje izvide, on pa je kimal. Prinesel mi je policijski avto na baterije, ki je po hodniku bolnišnice vozil in zavijal s sireno. Res pa je, da je bil zobozdravnik. Velik šovmen!

 

Gremo nazaj v Benetke, je nekaj stvar, ki jih je potrebno videti.

 

Doževa palača in zapori čez most vzdihljajev sigurno. Tele Doži  (Dux) so bili kerlci, v bistvu so bili kot naših nekaj zadnjih predsednikov Vlad, samo predstavniki ljudstva, fugure, oblast in odločanje pa so imeli v rokah bogati aristokrati. Dožev je bilo točno 120, vsi, razen enega (Enrico Dandolo), so pokopani v Benetkah, ta edini pa v Istanbulu v Agiji Sofiji, kjer je ukradel znane štiri konje, ki so krasili hipodrom v Konstantinopulu. 

 

Pa tržnice, pri Rialtu, z ribami, Rialo seveda, pa Ghetto, kjer so naselili Žide, ki so prišli iz Španije. Edini del Benetk, kjer vidiš objekte s šestimi nadtropji. V bistvu je otoček sredi Benetk, Židje so lahko živeli tam, samo zvečer so se vrata zaprla in vsi so morali biti v Ghettu. Beseda naj bi pomenila smeti v beneškem jeziku. Otok so v resnici uporabljali za to do naselitve Židov.

 

Poleg tega, pa se vedno sprehodim mimo Harry's bara (od Markovega trga par sto metrov ob vodi), kjer so se zbirali znani pijančki med vojnama. Je pa to kraj od koder sta doma pijača Bellini in način priprave surovega mesa Carpaccio. Ta dva strica, Bellini in  Carpaccio sta drugače bila slikarja, ki sta posodila le ime.

 

Zvečer pa nazaj v Gradež, ki ga imava za postojanko. Lep kraj, ob morju, odlične restavracije, še boljši Aperol Spritz in normalne cene. Ne bom preveč hvalil, da bo ostal tak, ne pa da skoz pozdravljam ljudi kot v Istri, kjer me poskušajo 'nategnit' v vsaki gostilni.

 

Na večerji sta se nama pridružila Patricia in bratranec Mario. Kaj konzumiramo radi tam ?

 

Sarde marinate in Spagettini Aglio e olio, zraven pa furlanski Tokaj. O tem smo pisali že v bogu Ko rabiš mir, dopust in malo zgodovine (http://nejc-cimpersek.blogspot.com/2014_04_01_archive.html).

 

Recepta takrat nismo izdali, zdaj pa naj bo, ker smo ga tudi preizkusili. To je bila tipična hrana ljudi v beneški laguni.

 

Sarde marinate: sveže sardele očistiš, odrežeš glave, posušiš in jih malo pomokaš. popečeš jih na olju. Čebulo narežeš na rezine in jih popečeš na olju samo toliko, da posteklenijo, dodaš cel poper, sol, dva do tri stroka česna. V posodo zlagaš plast sardel, na njih daš rezine limone, lovor, olivno olje in bel balzamični kis. Nato spet sardele in ponavljaš vajo, dokler ne zmanjka. Zelo dobro je, če zadevo pustiš v hladilniku dva dni, po tem pa dober tek.

 

Spagettini Aglio e olio: skuhaš špagetine (tisti do 3 mm), na rahlem ognju olivnem olju dodaj stroke česna, vsaj 6 minut, da olivno olje začne delati mehurčke. Dodaš rdeč in črn poper, čili, sol. V tem zmešaš špagetine, predno ponudiš, dodaj parmezan. Njama, a malo mora pečt !