Zakaj so mlajše bolj'š ali vsak pošten ded'c rabi mlajšo ljubico

V moji najljubši gostilni smo, ob 'aperol šricih', razpravljali o tem zakaj si moški izberejo ljubice, in to mlajše. Začelo se je zaradi znanca, ki ima ljubico, a ni najmlajša, lepa še manj, ampak dobro opravi storitev, ki po ameriških zakonih ni sex (glej izjavo strašnega Billyja, ko se je zabaval z Moniko, pa ni vlaženje cigar...)
 

Ker sem, na podlagi lastnih izkušenj, ugotavljal, da mlajše ljubice pravzaprav niso neka strašna potreba, ženska je ženska, sem jih 'ornk' slišal  s strani dveh dam v najboljših letih, ena od njih je bila moja Tatjana, druga pa ena od šefic mojega najljubšega lokala.

 

Ženske v najboljših letih ti sicer dajo zavetje, kuhajo, uredijo topel dom, poznajo  vse tvoje potrebe, itd., ampak v bitki z mlajšo ljubico, ki praviloma ne nudi oz. ne zna ničesar od naštetega, prva vedno izgubi. Zakaj? Preprosto, razliko med zrelo žensko in mlado ljubico ponazori primerjava med starim in novim šotorom.

 

Greš s starim šotorom na Mont Everest, šotor je mali a udoben, da ti zavetje, reši življenje, a ko s takim starim šotorom s predprostorom ali brez njega prideš v kamp v Ankaranu, ali, bog ne daj, v Koversado, kakav si ti luzer. Posmeh zagotovljen. Pravi frajerji je tisti, ki ima nov, modern šotor, napete stranice so kot napeta bedrca, novi šotorčič pa čeprav brez spalnice in predprostora, pa kdo sploh gleda kaj je not, vsebina ni važna, vsi, ki se spoznajo na kampiranje  že vedo kaj govorim.. Pa sta me! Seveda jima nisem povedal izkušnje ene od mojih prijateljic, ki ji je druga rekla: "Zdaj si pa že tak zgubana, da s morš najti takega, ki slabše vidi."

 

Da je kriza udarila tudi na področje ljubic pa priča naslednja zgodba našega znanca iz Celja. V času debelih krav si je omislil kar dve in sicer, da si zagotovi, da ima ena vedno čas! No, pol pa je prodaja padla, in se je ene moral odkrižati. Da hudič vedno na isti kup serje pa kaže to, da si je po tem odpuščena našla novega ljubimca. Moj prijatelj je bil zgrožen: "a veš, da si je našla starejšega od mene?" Pa ga vprašam koliko je potem uni star, in reče: "en let več kot jaz!" Tudi nekaj špricarjev ga  ni spravilo v boljšo voljo... 

Torej, kaj ostane nam, ostarelim herojem? Ljubica, tam ene 30+, upanje, da bančni račun ne uplahne in da nas Cerar potegne iz recesije. No pa seveda, da stari šotor ne zve, da hodiš na morje z novim modelom. Saj veste kakšne so idealne mere za moškega? 80-120-40. 80 let, 120 milijonov na banki in 40 vročine.

Hotel sem reči, da ženske niso nič boljše ampak zdaj vidim, da so žrtve. Česa? Zdaj so v modi in na ponudbo (brez sramu) fantki z bicepsi, tricepsi, štiricepsi in radiatorčki. Tatjana po navadi ob tem pove še, da imajo trebušne mišice take, da lahko na njih kumarce ribaš.. Notranja lepota, kot jo premoremo starejši mladinci s trebuščki, podbradkom in plešo jih ne pritegne več. Prav jim je, pol se pa naj pogovarjajo in razpravljajo z radiatorjem, in prideš do istega zaključka, tak pogovor je prav tako kot pogovor z novim šotorom, zelo kratek.



Danes ne bom o hrani. Zime ni, tako da punč odpade do nadaljnega. Bom pa napisal pravi recept  za Aperol sprtiz. Takole, pol deci aperola, deci pjenušavca, pol deci radenske, dva leda, rezina pomaranče..več pa ni!

Problem v Sloveniji je, da ga težko dobiš, te zabodeno pogledajo: Aperol kaj?. No še slabše je bilo, ko me je Tatjana poslala v Duplek v trgovino Jager po aperol in tufu. Ona še vedno misli, da je Duplek predmestje NY ali vsaj Dunaja. No kakor koli, ko sem vprašal za zadevi sem dobil kratek in jedrnat odgovor: Ke? 



 

 

 

 

Prokleti dež !

Ne neha pa ne neha. Sva šla na Dunaj, na najin običajni božični ogled Dunaja, na punč, pa seveda mičken mi je pobegnila v trgovine. Jaz sem med tem pridno sedel na sestanku. A cel čas dež, rosenje, pa še piha tam, posebej okoli Štefanove cerkve. Kot vedno sva prižgala svečko v Štefanu, a za dež ni pomagalo.

Na Krčevini in v Celju pa nič bolje, skozi dežuje, pa da ti pamet stane. V mojem naj ljubšem lokalu v Celju so dali na menu punč po receptu, ki sem ga prinesel z Dunaja in ga poimenovali po našem viteškem redu, St. Georg's Punch, lepo.

Naredili so tudi šalčke po vzoru z Dunaja in jih lahko kupiš, ko spiješ. Ne vem zakaj je tako težko to urediti na stojnicah po slovenskih mestih? Ni lepšega kot dobiti vroč 'kuhanček' v plastičnem kozarčku in pol: uh, ah, puh in peče v prste. Drugače pa so letos lepo uredili Celje. Za Silvestra pa še Modrijani! To pa bo gužva, seveda mi je moja Tatjana povedala, da je zame ferboten, letos biti v Celju, ker se preveč razživim pri Ti si moja rožica. 

 

O Vladi in politiki bom raje tiho. Bo pa zanimivo videti novega ministra Počivalška kako se bo znašel v tej mlaki. Ga poznam, odločen, zaj..., zahteven do svojih. Da vidimo kdo bo zmagal, on ali birokrati, srčno upam, da on, sam ima male šanse.

 

Zadaj pa na pozitivni del. V takem vremenu lahko samo kuhaš in ...., No tokrat smo kuhali, polnjena buča.

 

Hokaido bučo izdolbeš in očistiš semen. Meso od buče narežeš, na olivnem olju prepražiš čebulo, čili (en), kose buče, por in en paradižnik. Izdolbeno bučo namažeš z olivnim oljem in potreseš z začimbami, v najinem primeru mešanico provansalskih. Bučo napolniš z popraženo vsebino in pečeš pol ure na 200 stopinj. To je to, zraven pa ljubljanski radič s senfovim prelivom  (žlica vegete, česen, senf, olje in kis).

 

Dober tek.