Kje konča humanitarna pomoč?

Tokrat pa malo resno. Bral sem članek, Regime Change for Humanitarian Aid v reviji Foreign Affairs in se zamislil. Članek govori o problemih s humanitarno pomočjo v svetu. Države letno za humanitarno pomoč porabijo okoli 19 milijard dolarjev (to je 19 in 9 ničel), večino 90 % prispevajo države OECD (tudi Slovenija je not), vendar le 95 milijonov (95 in 6 ničel), konča v lokalnih nevladnih organizacijah, ali po domače, porabi se na licu mesta za tiste, ki to pomoč potrebujejo. Po potresu v Haitiju je od 90 milijonov dolarjev ameriške pomoči, le 9 milijonov prišlo do žrtev, ostalo je šlo v roke mednarodnim organizacijam (poročilo Center of Global Development).

Ljudje, predvsem na bogatem zahodu se "omehčamo", ko vidimo slike sestradanih ljudi, beguncev zaradi vojn, žrtve min, posebno otrok, lačne in obubožane ljudi v lastni sredini in začnemo nakazovati sredstva raznim humanitarnim organizacijem. Malokrat ali pa nikoli pa se vprašamo, kje in na kakšen način ta denar oziroma pomoč konča in v čigavih rokah. Iz lastnih izkušenj vem, da se velikokrat zmotimo pri izboru humanitarnih in "humanitarnih" organizacij, kamor nakažemo denar ali pošljemo pomoč. 

Se spominajte štiklca Do They Know It's Christmas ? iz 1984 in koncerta Band Aida iz leta 1985 ter Boba Geldofa? Leta 2010 sta BBC in Times objavila, da je 95% sredstev od 100 milijonov dolarjev, namenjenih Etijopiji, končalo v rokah upornikov, ki so jih porabili za vojaški namen. Bob je BBC zaradi teh izjav imenoval "rotten old cherry".

Poročilo Združenih narodov o pomoči Somaliji, poročilo je namreč objavil New York Times odkriva, da je vsaj polovica pomoči v hrani, ki jo je pošiljal WFD (World Food Program) končala v rokah islamskih milic, ki so rušile oblast.

Tsunami leta 2004 je povzročil največje zbiranje sredstev v zgodovini, zbrali so 3,2 milijarde dolarjev od tega več kot pol s strani privatnih donatorjev.  Kam je šel denar? Za 515 milijonov še UNOCHA, UN agencija za koordinacijo pomoči,  ne ve.

Kot bi rekel Fox Mulder v X-files za te tri primere, resnica je nekje tam zunaj.

Pa ni potrebno tako daleč v druge dežele, poglejmo torej kaj se dogaja v deželi pod alpami. Leta dva pa tri, leta 2002, je Slovenija oziroma MORS poslal kot pomoč orožje v Afganistan. Bilo ga je za tri brigade, 1800 kalašnikov, 2 milijona patronov, 81 minometov z 4800 minami ter 26 ročnih protioklemnih minometov z 138 minami. To je bilo ceneje, kot  pa uničiti presežek starih kalašnikov in drugega orožja bivše Jugoslovanske vojske (ljudske raje izpustim). Danci so jo za nameček zastonj odpeljali do končnega cila, torej v Afganistan. A veste kje je končalo? Izginilo je! V rokah upornikov, talibanov, prekupčevalcev ? Kdo ve... Izginilo je tudi veliko orožja "pomoči" drugih držav.

Leta 2009 sem napisal članek SALW and OSCE Responce v The Journal of ERW and Mine Action (http://www.jmu.edu/cisr/journal/13.1/sp/cimpersek/cimpersek.shtml), in tudi o tem, da si razvite države, kamor se tako ponosno prištevamo, ne smejo privoščiti tega, ampak bi morale presežke uničiti same. Takšna puška bo kasneje ubijala ljudi, pa verjetno tudi kakšnega vojaka mirovnih sil kje po svetu, lahko tudi vojaka Slovenske vojske. MORS me je zaradi tega zelo grdo gledal. 

Pomoč v orožju je zelo dvorezen meč. Ni ravno humanitarna pomoč, pa pod razvojno jo tudi težko prodamo. Ko so se mudžahedini v Afganistanu borili proti Rusom, so jih Američani veselo oboroževali z MANPAD-si.

To so tiste stvarce, s katero iz rame sestreliš avijon ali pa helikopter. Saj ste gledali film Charlie Wilson's War, a ne? Tom Hanks, pa Julia Roberts,...No, pol pa so v Afganistan prišli Američani in se zaskrbljeno vprašali, kje pa so zdaj te MANPAD-si? Ta stvarca ne loči ruskih od ameriških helikopterjev. Odkupovali so jih nazaj po 300.000 USD za kos!

A veste kaj se zgodi z oblačili, ki jih tako radi dajemo v zabojnike Humana? Mislite, da jih razdelijo ljudem, pomoči potrebnim? Nak, prodajajo jih v "second hand" trgovinah po celem svetu. Na kratko, to je biznis, nič drugega, ime Humana je pa izrabljeno, mogoče pomeni, da samo človeške obleke zbirajo. Pa tako z veseljem sem odlagal v te zabojnike misleč, da bo nekdo nekje dobil zastonj še povsem uporabno oblačilo ali obutev... Tatjana je sedaj takoj pogruntala od kod izbruh mode iz 80-ih v Sloveniji. Od mojih odvrženih oblačil, ki jih je odkrila v mojih omarah, s solznimi očmi pa sem jih moral odvreči v zabojnike. Med drugim tudi t.i. Liberace obleko, ki som jo preslabo skril.

Pri humanitarni pomoči je velikokrat pomembna hitrost, kot pravijo, kdor hitro da, dvakrat da. Pri tem je muka ježeva dobiti pomoč od EU. Te so še bolj zbirokratizirani, kot nesrečna podalpska držela. Oktobra 1999 smo imeli donatorsko konferenco v Prištini za pomoč Kosovu, zaradi problemov z protipehotnimi minami, predvsem pa zaradi kasetnih bomb, ki jih je tja odvrgel Nato. EU je obljubila 4 milijone eurov. Decembra 2001 se je Minski center ZN v Prištini zapiral, počasi je bila zadeva končana. Takrat pa nam EU sporoči, sedaj je pa denar na voljo! Dobro jutro, no pol je še pol leta trajalo, da so ga "prelocirali" na ostale prizadete države na Balkanu. Enkrat sem, sicer moji prijateljici Danieli, ki je bila zadolžena v EU za to, rekel, če ve koliko žrtev je ta njihova zamuda, povzročila. Ni bila zelo vesela. Res pa je, da je bil, vsaj takrat, birokratski sistem v EU neverjetno zapleten. Upam, res upam, da je sedaj bolje. Pri zadnjem navalu beguncev iz Afrike sta besedi humanitarnost in solidarnost v EU dokončno padli na izpitu.

O razminiranju Kosova samo še beseda o vodilnem menedžerju tega programa, Novozelandcu Johnu Flanaganu. To je bil prvi vodja kakšnega programa UN, ki je povedal, da več kot 14 milijonov dolarjev letno za projekte ne more koristno in transparentno porabiti in je vse nad tem zneskom zavračal. Predvsem zaradi njega je bil to eden najuspešnejših projektov. Tam smo tudi prvič imeli Slovenca v minskem centru, odličnega vojaka Matjaža Bizjaka. Hvala SV za njega. Ponosen na oba prijatelja.

Primer iz narave. Ko smo začeli z razminiranjem v Bosni, je bila cena razminiranja 30 mark/m2, z novim pristopom, upoševanjem domačega znanja (a ne o korupciji), oddajanjem del na razpisih domačim in tujim podjetjem, ne samo izbranim tujim NVO (nevladnim organizacijam), smo ceno zmanjšali za 10x, na 3,5 marke/m2. Za svoje delo je takrat naš Fond vzel 3,5 % od donacij, UNDP je takrat stal čez 10 %. V začetku je imel Minski center v BiH 30 tujih strokovnjakov, na koncu se je pokazalo, da več kot tri ne rabijo. Donatorji so zahtevni, a ne neumni, pa želje države gostiteljice moraš tudi upoštevati, konec koncev je njihova država, četudi so jo sami uničili.  

Leta 2016 bo v Istanbulu World Humanitarian Summit, kjer bo ena od glavnih tem povečanje efektivnosti pri humanitarni pomoči. Upam, da ne bo ostalo samo pri besedah in govorih politikov, ki se radi pojavljajo na takih hecih. Tudi mi bomo zagotovo tam, se bojim s kakšno revolucionarno idejo, ki je nepreizkušena in vode ne drži. Uporabiti znanje, ki je, na tem področju, že v Sloveniji, ni pomembno. 

Kako bodo države v bodoče balansirale to pomoč med posledicami vojn, kot je kriza v Siriji, med naravnimi nesrečami, ki so vedno bolj pogoste (klimatske spremembe so dejstvo), in med izbruhi bolezni kot je bila Ebola, ne vem. Vem pa, da je denarja samo toliko, kot ga je, povečanje učinkovitosti in transparentnosti porabe, pa je nujna. Načeloma pa drži, da donatorji najraje namenijo denar tja, kjer je trenutno CNN. Nesreče, katastrofe, bolezni in vojne brez prisotnosti medijev, žal, ne zanimajo nikogar. Vse je Big Brother, pa če priznate ali ne. 

Torej, ko vas žuli kak evro, kam z njim? UNICEF-ovih novoletnih čestitk že dolgo ne kupujem (ne več kot 25 % pride res do otrok, ostalo za birokracijo), v Humano ne bomo več metali, bolje k Rdečem križu ali Karitasu, razne položnice humanitarnih organizacij mečem stran. Največ boste naredili, če ga daste brezdomcu pred Frančiškansko cerkvijo na Tromostovju. On je transparenten, pove da rabi za lit'rček. Pa na zdravje!

Odprta kuhinja ali "pun pisker" po mariborsko

V petek sva bila na verziji odprte kuhinje v Mariboru, ki jo, posrečeno, imenujejo "pun pisker". Lepo, zanimivo, dobra ideja in dokaj dobra ponudba. Razne restavracije, Rotovž, Rožmarin, Špajza, ... Kuharska ponudba dobra, od jagenčka, rižot do govejega sladoleda. Do sem je vse super. 

Privoščili smo si rižoto z lisičkami, eno črno rižoto in seveda špricer zraven.

Ko pa v tak dogodek udari slovenska država, pa se stvar spremeni v video smešnico. Dobro, dobiš račun, za to imajo blagajne, ok. Prav. A, pazi gnjurca, za plastičen kozarec, kjer si lahko naročiš špricer, je kavcija. Tudi to še gre, tudi drugod je kavcija, Dunaj, Munchen, Graz,... Daš evro, spiješ, vrneš kozarec in ti dajo evro nazaj. Ja, misli si, tu bi lahko prišlo do strašnih davčnih utaj, s kavcijo, se da v blagajno države prinesti skoraj kot s sago o Telekomu. 

Postopek v Sloveniji: daš evro, dobiš listek. Greš k stojnici daš listek za rižoto, kavcijo za lonček in listek za špricer. Spiješ, pol se pa začne, Kozarec vrneš na stojnici, kjer si jedel, glej ga zlomka, spet dobiš listek in greš z njim na blagajno. Tam ti najprej izstavi račun za minus en evro, in ti ga vrne. No, če ima drobiž, drugače pa teta izgine nekam menjat, sic! Ne verjameš? Poglej sliko. Ob takih postopkih bi na božičnem sejmu na Dunaju bila vrsta od Rathauzplatza do Hilferce za vračilo kozarca. Kje je smisel, ni ga! Kaj bo šele, ko udarijo davčne blagajne !

Saj se nima smisla razburajti, te kekci, ki smo jih, mimogrede, sami izžrebali na loteriji, imenovani volitve, imajo še veliko idej. Kardelj je bil proti njim čisti "lerpoba". Predlagam Luko Mesca in "neodvisne" sindikate na oblast, zadni odhajajoči pa naj luč ugasne. Počasi si želim moje Alenčice nazaj, bila je tako simpatično najivna. Če se to zgodi, obljubim, da bom v svojem blogu v bodoče opeval njen lik in delo. 

Pa še hec kako lahko dobiš špricer v centru Maribora. Smo se vsedli pri Leonu, so rekli nimamo špricerja, ok, gremo na Grajski trg v ful mondenega Florjana z mizami zunaj. "Špricer prosim", punčka pa potem, ko smo jo vprašali če imajo haložana ali vsaj mariborčana (saj smo sredi Maribora valjda), reče: "Ne vem, kaj imamo, lahko z sivim pinojem" in, ker še vedno ni vedela, je prinesla vinsko karto. No pa smo šli tudi od tam na Ezlek k Astoriji, seveda so ga imeli, pa še ful so se smejali, da nimajo drugje špricerja. Predlagal sem jim reklamo: Edini špricer na Grajskem trgu! 

Vidim, da moj blog berejo v Srbiji. Ko sem v blogu o Rolling Stonesih: Dedki na Dunaju, omenil šricer v plastenkah, sem sicer računal na Ptujsko klet. Srbi ga že imajo, Rubin ga polni.

Dežela trenirk, prepiha in copat

Včeraj sem imel malo preveč časa in sem se mudil po centru Celja in opazoval. Polovica mladih, naših let in starih se sprehaja v 'modnih' trenirkah okrog. 

Po možnosti s tistimi, ki so stisnjene spodaj, na gumico, zraven pa, ali modne svetleče bele ali lakirane teniske (mladina) ali pa kakšni pošvedrani stari natikači (naša generacija). Še boljši so tisti, v glavnem v naših letih, ki nosijo natikače s štunfi, res sexi! Ta modni trend je prišel iz Fužin? Ne, to ne bo držalo, tako modo imamo vsi, tako da koga imenovati 'trenirkar' je oznaka za nas vse.

Druga stvar, kjer so se nam moji goste iz drugih držav smejali, je naša obsedenost s prepihom. Stalno piha, vleče, zapirajmo okna, pazi kje sediš, za vse težave je kriv prepih! Če te boli glava, imaš vneto grlo, otečene oči, poln nos, krajša noga,... Seveda imajo vsi Slovenci klime v avtu, kam pa pridemo brez, lepo prosim? Ima sosed, torej... A jo tudi uporabljajo ? Nak, velika večine ne, ker "mi piha v glavo", na kratko prepih. Pol se vozijo z odprtim oknom, ful fajn. Tudi moja mama, si je zmontirala klimo za poletje doma "veš kako je vroče". A uporablja jo ne, ker "veš piha". Dajte ta denar za klime v avtu in doma, bolje uporabit kje drugje. Nas je civilizacija ene 50 let prehitro dosegla.

Zaradi prepiha sem dobil ukor na gimnaziji. Znana prof. Dejza,  ki je učila geografijo, je prišla v razred, dežurni, to sem bil jaz, ni zaprl okna in o ti hudič, prepih!!! Takoj ukor. Ko sem dal ta papirček podpisati očetu, to sva s sestro vedno nosila njemu, ja bilo bolj smešno, kot z mamo, je podpisal in zraven napisal: "videl in ukrepal". No na gimnaziji sem dobil še dva ukora, prvega, ker smo štirje prijatelji šli na pivo v klet v Emono, namesto na Prešernovo proslavo, zalotil nas pa je profesor slovenščine Štavber, ki je ravno tako bil na piru. Trije smo dobili ukor, eden ne, ker je mama učila na II. gimnaziji francoščino (bralec iz MB bo sam ugotovil o kom govorim), takrat sem ugotovil, da ni važno kaj znaš, važno je koga poznaš. Trejega sem fasal, ker sem hotel zaščiti sošolca Petra, pri tehničnem pouku smo imeli eno teto Bende, ki res ni znala razlagati, pa je Peter, ki nikoli ni šparal jezika, rekel, da ne zastopi. Pa je vprašala po razredu: "Ti, zastopiš?", iz solidarnosti in konfuznosti razlage nas je nekaj potrdilu Petru. Na ti ga zlomka, spet ukor, zgoraj naveden sošolec je bil, seveda, spet izpuščen. Moram pa v njegov bran povedati, da ni nikoli nič naredil, da bi ga izpustili iz kaznovanja, je bil in je še, zelo uredu fant in moj dober prijatelj. 

No pa smo pri copatih. To je zame ena največjih neumnosti pri nas. Če koga prijazno povabiš domov, pol mu pa ponudiš copate, je res malo mimo. Pridejo punčke zrihtane, v petkah, pol pa jo najprej zmanjšaš na realo višino in  cepeta po sobi kot račka v, po možnosti, unih copatkah iz blaga, še lepše je, če nimaš ravno celih štunfov. Imel sem prijatelje, ki so na obisk copate s seboj nosili. Se pa spomnim podobnega dogodka z Dunaja. Namestnik VP Japonske nas je, par namestnikov, povabil na kosilo v tipično japonsko restavracijo. Seveda se moraš prej sezuti in glej ga vraga, trije diplomati so imeli krasno luknjo na štunfu, tam kjer je palček. Eden celo na obeh. Sam sem bil v svežih in celih. Toliko o diplomatih, ki se imajo za nadraso. Probaš jih in vidiš, da so samo zelo dobro plačani birokrati, nič več, dokler so v tujini, seveda.