Obletnica bloga

Pred dvemi leti, 8. oktobra 2013, sem začel pisati blog. K temu me je spodbudila Tatjana, po moje se je naveličala poslušati moje komentarje ob političnih kolobocijah v, nam tako ljubi, Sloveniji. Imamo samo to državo, politika, pa se v veliki večini, norca dela iz nas in predvsem iz lastne države. Kraja v tej državi je zelo moderna. Zdaj se je presilla iz vrhov politike in gospodarstva tudi na nižje nivoje. Komaj sem letos preprečil redno letno krajo mojih orehov na vikendu, evo ti ga na, poberejo mi vse kostanje pred hišo, pri vsej hosti okoli. 

Kaj se je zgodilo v tem času? Napisal sem 80 blogov, ravno toliko receptov, eni boljši, eni ne tako uspešni, komentiral politiko, predvsem v času vladavine tete Alenčice sem imel odličen material za pisanje. Eno do poštenih ministrstev me je zaradi zapisov o liku in delu Alenčice kaznovalo. Svoboda govora v tej državi, ki se vsepovsod predstavlja kot zaščitnica človekovih pravic, je še zelo daleč od deklarirane. Zadeva še ni končana, bo še hec, velik.

Pisal sem o zunanji politiki, kjer je, poleg dogajanja okoli nas, Kahlovo ministrstvo  neskončen vir za hecne zgodbe, pa še vse so resnične. Nekaj je bilo tudi o babah, za nazaj seveda, ker sedaj se nimam kaj pritoževati oz. si ne upam. Ves ta čas me so me intenzivno iritirali TV dnevniki. Delani za vedno bolj abotne gledalce. Najbolj v temo brcnjen je tisti na 24kur, revija Lady v živo. Blogi so bili kar brani, predvsem zaradi receptov, se razume. Upam, da sem z njimi komu polepšal dan, dal inspiracijo za dobro večerjo in pol, v duhu bloga, še za kak ju-hu-hu v postelji. 

Predstavil sem politični program svoje stranke, ki tenutno še ne kandidira a ob razvoju dogodkov se lahko vse zgodi. Članstvo zagotovljeno in ne bomo se skregali takoj, ko pridemo v Parlament. Tam bomo močno in z vsemi sredstvi zagovarjali svoj osebni interes. Nekaj novega, a ne?

Ta teden imam eno smešno štorijo iz Celja, ta četrtek. Grem jaz, meni nič tebi še manj, mimo sodišča v središču Celja in ob dveh popoldan, za parkiranim avtmobilom direktno pred sodiščem, čepi ena dama z golo ritjo in lula. Gledala je proti sodišču, tako, da ne vem kakšna je bila, rit pa ni bila zelo stara. Ne vem ali je hotela kaj povedati glede sodnih postopkov, ali pa jo je samo tiščalo. Kriva je tudi naša soseda, ki v svoj lokal ne spušča ljudi na malo ali veliko potrebo, če niso gostje. Pol pa pride do takih neljubih dogodkov.

Danes me je žena presenetila s testeninami, gobami in smetano. Vstala je, kaj vem, tam nekje ob 6ih, pa zviz v hosto. Našla lisičke, jurčka in turka (ne strašnega predsednika Tuereka, ampak gobo). 

Na olivnem olju popražiš dve polovičke česna, jih odstraniš in daš not gobice in jih podušiš v lastnem soku, dodaš celo sladko smetano, parmezan, posoliš, popopraš in dodaš vroče testenine. Zraven je bila berivka s mlado špinačo. Preprosto, hitro, pa še spiš lahko malo dlje, če najdeš koga za gobe nabirat. Zmagovalna kombinacija.


In, ker sem danes ene vrste slavljenec, obletnica bloga ni kr neki, kot to radi rečejo naši omladinci, se je meni v čast priparvil tiramisu. Mal drugačen, z banano in mangovo marmelado, ki sem jo mimogrede, danes skuhal sam, čakajoč na gobarko. 

Ženske & šoping ter recept za Rino

To pa je tema! Imel sem daljšo razpravo z našo sosedo čez cesto, ki je komentirala mojo objavo na FB glede šopinga, kjer sem napisal, da sem bil vedno "pristaš" ženskega šopinga. Letelo je na eno od slovenskih diplomatk, ki ga je ubrala na šoping v BTC z torbico polno EU zaupnih dokumentov. Seveda so ji torbico, lepo rečeno, odtujili. 

Ja kdaj pa naj polno zaposlena diplomatka gre na šoping, kot po službi direktno? Pol pa takoj na avijon za prestolnico Bruselj. Tu se vidi napaka našega plačnega sistema, katera resna dama, po možnosti veleposlanica, nakupuje v BTC? London, Pariz, Milano, eventuelno Bruselj, za nižje diplomatske range Dunaj, so prave destinacije. Mislim, da mora sindikat diplomatov ostro protestirati nad plačno politiko na MZZ, ta primer je kronski dokaz prenizkih plač! 

Pa se vrnimo na našo sosedo. Omenil sem ji, da se je Tatjana pritožila, da ima premalo omaro, ki je, mimo grede, ravno nova! Moj komentar je bil, da z omaro ni nič narobe, mogoče je not preveč cotic. Seveda me je soseda ukorila. Ona ima le dve omari za oblačila. No takoj se je zaplezala, pa še eno za domača oblačila in šport, eno za čevlje in mali predalnik za nakit in torbice. Torej, če prav štejem, štiri in pol omare. V tem primeru je moja Tatjana resno zapostavljena. Čeveljčki so res na dveh lokacijah (ene 20 sandal, 10 škornjev,...), ena omara tu pa še pol omare na vikendu. Zelo grdo jo imam, res, za lažjo primerjavo manjša omarica Carrie Bradshaw.

Ima pa moja dama fetiš na škornje, prava Stiefelkönigin.  Je pa vedno pred časom, lani sva, kot penasta, v Slo iskala nizke lakaste čeveljčke, ki so bili sicer v modi v Italiji, pri nas pa so se pojavili šele letos, letos iščeva škornčke na nekem kopitu, ki bodo zunaj verjetno jeseni 2016.

Sem pa baje nemogoča družba za šoping. Nimam potrpljenja in stalno preganjam naše strastne nakupovalke. Naj mi bo oproščeno, ampak ko vstopimo skozi vrata trgovine, vedno za damami naredi vuuuššš in jih ni več. Jaz imam v glavi kaj kupiti in samo to gledam, ne pa inšpekcijski pregled vsake trgovine od začetka do konca. Največja nagrada zadnje čase je, da sem lahko doma ko se odpravijo na šoping. Ja, to mi deli !

Za zahvalo pa jo pol enkrat na leto peljem v Gradež na njeni dve najljubši jedi: Sardo de Savor in testenine aglio, olio e peperonchino. Zraven pa kozarec ali dva Fruliana.

Zdaj pa en recept za Rino, ki se pritožuje nad tem, da objavljam samo neke eksotične jedi. Edina eksotika tu je Hokaido buča, original iz japonskega otoka, ki se, ne boš verjela, imenuje Hokkaido. 

Potrebujemo eno Hokaido bučo (dobiš v Hoferju), tri manjše rdeče čebule, 3 srednje krompirje, širi manjše surove rdeče pese (ali ena velika), sveža bazilika, drobnjak, peteršilj, lovor, en pekoč feferon. Vse to, razen pese,  narežeš v eno posodo  (kako narežeš, glej sliko), poliješ z olivnim oljem, dodaš začimbe, sol, poper in z ročico premešaš, da se vse naolji. Vse to, plus peso, daš na pekač. Zaliješ z dva deci juhe in malo belega vina. Pečeš na 200 st, toliko časa, da je krompir pečen. 

Za konec pa malo o filmu Marsovec (The Martian) od mojega priljubljenega režiserja Ridley Scotta. Delno je tudi kuharski oz. ima kmetijske nasvete, saj Matt prideluje krompir s pomočjo svojega dreka in malo zemlje, zanimivo. Drugače pa film dober, z nekaj zanimivimi izjavami Matta. Meni ljuba je sledeča: They say once you grow crops somewhere, you have officially colonized it. So, technically, I colonized Mars. In your face, Neil Armstrong!

Priporočam, zelo, posebno, ker bodo na Mars leteli tam nekje leta 2029, torej uživajmo vsaj v filmu, v živo bodo otroci.