Slovenski boj proti terorizmu in Beaujolais nouveau

Ravno se z mojo Tatjano pripravljava poizkusiti nov letnik Beaujolais nouveau 2013, pa evo ti ga na, na 24kur spet poročila! In jaz pozabil preklopiti na program 24ur Kičen!

No, začnimo z Beaujolais nouveau. To je dokaz, kako lahko z dobro idejo iz vinčka, ki ni ravno nekaj za "dol past", narediš svetovno uspešnico! To je mlado vimo iz sortre Gemaj, po štajesko, iz pokrajine Beaujolais. Za geografsko slučajno neorientirano mladino, je to  v Franciji, ta, pa je država, kjer je Pariz in DisneyLand v Evropi. No, bo zdaj lažje? Zakaj to pišem? Ker sem zadnjič poslušal po radio Center kaj je izjavila ena od bodočih, bivših ali celo morebitnih missic, to jest lepotičk, in sicer na vprašanje o glavnem mestu ZDA. Uganete? Hmmm.....Velika Britanija!!
Živ dokaz, da se moraš odločit: ali lep pišanc ali pametna kokoš. Kot sem že napisal, veste kaj je bolje.

Me mal zaneslo, pa nazaj na Beaujolais, ki se tradicionalno odpre tretji četrtek v novembru, po celem svetu pod geslom: "The New Beaujolais has arrived!" Vino je letno, lahko in kar pitno, prodajo pa tam nekje do 70 milijonov flaš. Ideja je za uporabiti. Gre ob hrani, zelo dobro, američani ga v glavnem konzumirajo za Thanksgiven zraven unega preživelega purana.

No, pa nazaj k poročilom na 24kur. Poročali so o strašnem terorističnem napadu na Vladno palačo. Nek grozni terorist pod kodnim imenom Al bin Hladen, se je pokakal v škatlo in to grozno orožje množičnega uničevanja (WMD) poslal naši Alenki. "Fej in fuj!", bi rekli Butalci. Ampak mi pa smo, v maniri NNNP (za mladino: nič nas ne sme presenetiti, akcije CZ v 80ih), poslali na prizorišče tega gnusnega zločina vse kar premoremo: policijo, gasilce, reševalce enote RKB zaščite, protibombno enoto policije. Mislim, če ima kdo nos ve, kaj je drek, kako ne smrdi antraks, plastični eksploziv C4 pa še manj! Je pa dober šou!

Ni še konec, slovenskega boja proti terorizmu in mednarodnemu kriminalu. En butl (verjetno karierni diplomat, hihi), ne morem drugače reči, je medijem povedal za super tajno operacijo MZZ, s katero so rešili sedem člansko slovensko-sirijsko družino iz Alepa v Siriji. Zelo pohvalno dejanje in vsa čast prijatelju Andreju. Ampak tisti, ki mislijo, da so s tem dvignili ugled MZZ, so eni navadni osli! Super sikret operacije, o katerih govori cel MZZ in vsa njihova žlahta, so daleč od tega! Torej, če se slovenski državljan še kdaj najde v takšni situacije, bolje, da ga rešuje kdo drug. Spet samo šou! 

Vse skupaj me spominja na dogodek tam nekje 2005, ko sem delal na OVSE. Takrat je vladal Turkenistanu še veliki vodja pod imenom Turkenbaši. Ta je bil original, dneve in mesece je poimenoval po članih družine npr. ponedeljek - Zoki, torek - Jani, sreda - Karel, četrtek - Gregor itd. Pa se je enega lepega dne en pijanček na cesti v Aškabadu naveličal vsega in vrgel kamen nanj. Sledilo je uradno poročilo MZZ Turkmenistana: '"Ko se je naš in edini Turkemnbaši The Great peljal po aveniji Turkmenbaši the Great, je ena pritlehna teroristična svinja hotela izvesti atentat na velikega vodjo." Kaj se je zgodilo s tem groznim turkmenskim Osamo, mediji niso nikoli več poročali. O temu modelu bom še kaj napisal, npr. zgodbo kako je Turkmenistan postal peta! vesoljska velesila.

Za konec: ne glej slovenske televizije, Rina, pij Beaujolais in upaj, da te teroristi ne ugrabijo, če si Slovenec, seveda.

Mečarica po sicilijansko in Sicilija na splošno

Sicilija. Otok večji kot Slovenija, s gromozansko zgodovino in otok Don Corleoneja. A res?

Sicilijo sem obiskal, žal samo vzhodni del, bili smo v kraju Giardini Naxos s krasnim pogledom na Etno. Če se odločate za obisk Etne, ne ga polomiti, kot mi, in oditi na ogled organizirano. Vzameš rent-a-car in greš do spodnje postaje gondole sam, na vrhu pa te tako ali tako peljejo s terenskimi vozili do vrha.

Taormina z Etno v ozadju.

Od vseh krajev tam toplo priporočam obisk Taormine, kraj visoko nad obalo, saj so se umikali sredozemskim gusarjem. Krasen kraj, super restavracije, malo višje na hribu pa Castelmola, na sproti cerkve zanimiv lokal, posvečen lulekom, mojo Niko je skoraj kap (vse je v obliki organčka fantkov)!  Po tem seveda Syracuse, ki so ga ustanovili Korintci, kraj kjer je vladal začetkom 4.st. pred našim štetjem  tiran Dionyzij I., edini kraj v Evropi, kjer raste papirus.

Ogledali smo si tudi vulkanske otoke na severu, otok Vulcano smrdi po žveplu in vse je rumeno, najbolj popularen je Stromboli, še delujoč in poznan po filmu Roberta Rosellinija iz 1950 z čudovito Ingrid Bergman. Zaradi svojega ameriškega prijatelja Pata, sem si ogledal tudi kraj Paterno v notranjosti.

Hrana na Siciliji pa je bila za moje brbončice. začneš s pasta con le sarde iz sardel, suhih paradišnikov, kikirikija in rozin.

Mečarica, kot jo pripravijo na Siciliji. Najprej rabiš mečarico, no en kos, seveda. Spomnim se očetova pripovedovanja, kako so kot študenti pomagali pri lovu na tune v Karljevici in včasih v mreže ujeli tudi mečarico. Krasna riba !

Danes sem se po dolgem času sprehajal po Ljubljani in ob obisku tržnice v centru (to počnem vsakič, če le utegnem), odkril svežo mečarico v ribarnici. Hopsa, pa sta bila dva kosa moja.

Mečarico poliješ z olivnim oljem, limono in potreseš z mediteranskimi začimbami, vsaj kakšno uro, preden jo pečeš. Nič soli. Dobro je, če so zrezki debeli ne več kot en prst, drugače je kasneje meso preveč pusto. To pečeš po 7 minut na vsaki strani in ponudiš z limono in olivnim oljem. To je vse. 

Zraven pa kakšen kozarec dobrega italjanskega vina, ker v Celju ni ravno strašen izbor, sem končal s Ciantijem, drugače pa priporočam odlično vino, ki mi ga je priporočila teta Iva iz Benetk: Primitivo di Manduria iz Aquile (konec italjanskega škornja).







Na koncu pa še to. Ker vsi Siciljo enačijo z mafijo, vam povem, da se na plaži in znotraj otoka še nikoli nisem počutil varneje. Na plaži te čuva lastnik plaže in bolje, de ne vemo, kaj se zgodi s tistim, ki ti kaj zmakne. Ljudje izredno prijazni in kar je zame najbolje, ne živijo tam zaradi turistov, tako živijo stalno. Eno svarilo pa le, nikoli ne tja v avgustu, sami Italjani in ne dobiš nikjer prostora!

Pesto Harakiri & Dean Martinov izrek: 'Nisi pijan, če lahko na tleh ležiš ne da bi se držal!

Buče, zanimiva rastlina. Iz njih lahko počnemo marsikaj: stiskamo bučno olje, grizemo semena, jemo juhe, štrudl,... No če kdo misli, da so se Prekmurci izumili bučno olje, se moti, to so bili Indijanci iz srednje in južne Amerike, od tam namreč buče so. Ko je stric Kolumb plul tam okrog, je to reč privlekel nazaj, poleg krompirja, paradižnika, koruze,...
 

Poleg vsega tega se naredi iz buče lahko naredi odličen pesto. Vzamemo bučo Hokkaido (una mala, rdeča) in jo narežemo na koščke. Mimogrede, ime Hokkaido so dobile zato, ker jih Japonci na tem otoku gojijo, drugače pa večino uvozijo iz Kitajske in oni jih imenujejo kitajske buče :). Te buče ni potrebno lupiti. Vse skupaj položimo na peki papir (ga prej zmočimo, da ga lažje oblikujemo v pekač), kose buče solimo, popramo in dodamo malo olivnega olja. Vse skupaj pečemo na 180 st. za pol ure. 

S paličnim mešalnikom spasiramo bučo, v to maso dodamo olivno olje, še malo soli in popra po okusu, parmezan, par čilijev (v mojem primeru jih je bilo malo preveč, zato Harakiri), zelena zelišča po okusu. Tale pesto je odličen s testeninami, za na popečene kruhke, na paradižniku z olivnim oljem in parmezanom,...

Ob vsem kuhanju pa priporočam Dean Martin-a, pa eno fino, umirjeno damo ter kozarec vina, lahko bel ali rdeč, ne preveč suh. Isto velja za damo. Deean Marin je legenda, ki je izustil zgodovinsko trditev: 'Nisi pijan, če lahko na tleh ležiš ne da bi se držal! '

 

Moj skriti oboževalec Igor se bo zdaj vprašal, kje hudiča so v tem blogu babe? Dragi Igor, če v omenjanju Deana Martina ne vidiš erotike, ti ni pomoči. Res pa je, da današnje punčke, a la ga.Clooony, padajo na nekega Biberja, Murkota, štajerskega slavčka in podobne brezjajčnike.

Troika, trojček, ménage à trois, tris & trula

No pa sem našel izraz, ki se uporablja na vseh treh področjih mojega bloga, temelji na pravljični številki tri (3). 

Trenutno je v Sloveniji izraz Trojka kot nek bau-bau! Mulc, če ne boš pojedel zajtrka ali naredil naloge bo prišla Troika, buuuu! Izraz prihaja iz ruščine in pomeni točno to, trijo porkodijo! Vprega treh konj, NKVD Troika (te so bili pravi kerlci, v bistu hitro sodišče, po tem pa: pa pa v Sibirijo), trenutno pa poznana t.i. EU Troika - Evropska komisija, Evropska centralna banka in Mednarodni monetarni fond. 

Trojček v politiki (pa ne samo tam) je vedno hudič, ker je eden vedno šibak člen in na koncu tisti, ki ostala dva 'nategne'. Se spomnite tega  'ménage à trois' ?  

Imaš pa tipčke, ki se tega, da so vedno v nekem skupinskem političnem sexu, nikoli ne naveličajo: Kahlo npr. Imenujemo jih lahko tudi bi-seksualci, saj včasih bi, včasih pa ne bi.

Seveda za nas fantke je najbolj vznemirljiv Trojček  ali po francosko  ménage à trois. Načeloma si ga vedno predstavljamo, da smo fantki ta-edini fantek, zraven pa dve deklici, njama! Kot je moj prijatelj Darko izjavil že davnih 80-ih prejšnjega stoletja na enem 'hausbalu' : '"Kjer je prostor za dva, je tudi za tretjega!". Takrat je ravno težil pred vrati mojemu bratrancu, ki je v sobi prepričeval deklico, da božanje še ni sex. No, izdam samo, da nobenemu od prej omenjenih ni uspelo... Vprašanje pa je, kako si Trojček predstavljajo deklice. Ena dobra prijateljica mi je govorila, da mora biti za dober grupni sex vedno več fantov kot punc, sic! To je pa že hudič, konkurenca, pa to!

No ne pozabimo na zadnje čase zelo modernim trisom na jedilnikih restavracij: tris testenin, tris rižot, tris lignjev... zanimivo, a zame je to en hitroprehraski slow food.

Na koncu pa meni najzanimivejša izpeljanka iz številke tri: trula. Tarok seveda, še bolje trul-pagat. Pri tem se vedno spomnem počitnikovanja v kampu na Lošinju v prikolici. V sosednji so bili Prekmurci in vsak večer žgali Tarok, a to uni njihov, s štoržki pa želodčki. Zraven pa se drli: Nemreš, nemreš! Kontra na maloga!'.

Martinova raca, priloge, vinček in odlična družba

Bil je Martin, ki iz mošta naredi vin. Stric Martin se je rodil leta 316 v Sabariji.  Nekaj let je delal kot vojak, nato pa je bil posvečen v mašnika, ustanovil je samostan, nato pa je bil izvoljen za škofa. Umrl je leta 397. Pri nas je sveti Martin predstavljen kot usmiljen vojščak, ki sleče svoja oblačila, da bi jih dal revežu. Kasnejša legenda pa govori o goseh, ki naj bi izdale svetega Martina. Tako naj bi gosi, na dan njegove smrti morale umreti, ker so ga izdale.

Za dobro Martinovanje rabimo: račko, priloge, mlado in staro vino, mojo Tatjano v kuhinji, dobre prijatelje (za male otroke od prijateljev, Play Station 2 in risanke) in domačo lokacijo, ker so tile strici miličniki kar tečni.

Pustimo zdaj gosi, veliko boljša je raca, prvič je dovolj majhna, da jo lahko poje tudi manjša skupina in zame veliko boljša. Gos pa ostane in ni ga slabšega, kot po tem še tri dni jesti staro perutnino.

Za predjed kozji sir z orehi in medom.

Kaj naredimo z račko?

Raco osušimo s papirnato brisačo zunaj in znotraj. Natremo jo s soljo, majaronom in poprom, v notranjost dodamo par jabolk  in pustimo počivati čez noč. Pred pečenjem zmešamo za filo star kruh, ki ga zmehčamo v mleku, kostanj, origano (v mojem primeru drobnjak), vegeto, na olju prepražimo čebulo in slanino in s tem nadevamo odprtino v rački ter jo s sukancem zapremo. Zelo dobro je, če kožo dvignemo z roko od mesa, se bo bolje peklo in kožica bo fino pečena.

Pečico ogrejemo na 180 stopinj.

V pekač zlijemo kakšen deci vode, na mrežo nad vodo damo raco s prsmi navzdol. Pečemo približno uro in pol do dve uri (kila mesa 1 ura). Polivanje vmes ni potrebno, saj je račka zelo mastna, na polovici račko obrnemo. Ene 15 minut pred koncem jo prelijemo s pivom, kateremu dodamo med. To naredi skorjo bolj hrustljavo. Raco vzamemo iz pečice in jo položimo na topel servirni pladenj.  

Tekočino iz pekača pa uporabimo za zabeljenje prilog. Omake ne prelijemo po pečenki, temveč jo ponudimo zraven mesa. Tako pripravljena pečenka je veliko bolj zdrava kot tista, ki je pečena na masti in po možnosti še prelita z njo. 

 

Priloge: restan krompir, rdeče zelje, rumena kolerabica, kostanj z orehi na rjavem sladkorju, jabolka in hruške ter jabolčni hren.

Zdaj pa par skrivnosti:

Rdeče zelje a la Rudolf: narežeš rdeče zelje, preliješ ga z omakico iz senfa, sadni balzamični kis (slive pri nas), olivno olje, poper, sol.  Zelje naj stoji v tej marinadi par ur.

Hruške in jaboljka: Hruške in jabolka skuhaš do mehkega z vanilijevo palčko in sadkorjem.

Orehi in kostanji na rjavem sladkorju: a nisem že vse povedal? če to ne znaš, ne kuhaj!

Na koncu vino, no če si s takimi mojstri za vino, ga ni veliko za srat, začeli z moštom Jeruzalemska klet, sledilo je mlado vino s Primorske nato pa.... zame the best: Margaux 1999:

Na koncu kaj naj dodam? Piše mi prijatelj, da ne pišem več o babah in politiki. Za tak večer bi bi bil greh razmišljat o babah in slovenski politiki (o kurbariji se pač za tak dan ne pogovarja - sorči Igor). Dobra hrana, dobra debata in veseli obrazi, več pa ni!

Blaževa kava in zajtrk za punčke

Kako navdušiti svojo drago zjutraj (no, lahko je tudi draga tudi od koga drugega, samo tokrat je pri tebi, ha ha!) ?

Seveda z zajtrkom in kavico. Dva preizkušena recepta, ki zagotavljata uspeh: kava in svež kruh! Mora dišati iz kuhinje in vonj po kruhu je zjutraj eden boljših. Seveda pomaga, če je sobota ali nedelja, ker, če ji tam ob ene sedmih zjutraj začneš težit s kavo in tlačit sveže žemljice v usta, ne boš dosegel zaželjenega učinka.

Kako do svežih žemljic? Preprosta rešitev sodobne Apple mladine je, da jih imaš napol pečene zmrznjene v hladilniku t.i. iBreadroll, ampak to zna vsak. Za nas romantike pa, kako jih narediš sam? 

Vse skupaj traja 15 minut, medtem se tvoja draga še lahko valja po postelji. Vzameš dva lončka moke, dodaš sol in sodo bikarbono (ščepec) ter en lonček tekočega jogurta. Zmešaš z roko tako, da dobiš dokaj čvrsto maso, pomokaš pladenj in nanj naložiš tam pet do šest kepic iz testa. Daš v pečico (180 st) in pečeš 12 minut. Odlično! Moja hči Nika je zadevo še izboljšala z dodajanjem kislega mleka namesto jogurta, poskusila je tudi z dodajanjem dela vina (latinski recept, tele so bili šele prebrisani), namesto sode pa lahko daš pivo. Vse deluje.

V bistvu gre za izboljšano evropsko verzijo ne-vzhajanjega kruha, ki ga poznajo v Aziji (Iran, Afganistan) pod imenom 'Naan', izumili so ga Perzijci in ime ima po njihovi besedi za kruh 'nān'. 

Zraven lahko ponudiš kar želiš, od skute, sira, zelenjave, do mesnin.... Ali, kot je lepo vprašala Joan Cusack Harrisona Forda davnega leta 1988 (takrat je bil precej mlajši) kot tajnica Cyn v filmu Working Girl: 'Coffe, tee, me?' Če je odgovor zadnja opcija, počakaj z zajtrkom  in kavo za trenutek (samo nasvet, seveda).

Potem pa še skrivnost s kavo. Espresso kava in kozarec vina, t.i.'Blaževa kava' (mladi mož iz Prekmurja, živi na Dunaju). Vino naj ne bo presuho, pa ne sladkati kavo. Paše tudi z rdečim fragolinom. Mešanica tega dvojega da nek poseben okus v ustih, priporočam.

Kaj se pa lahko zgodi po takem zajtrku (zaželjeni učinek iz drugega odstavka), pa ne bi tukaj... Pa vso srečo pri zajtrku in punčki, ne si prste opečti, ker so po tem lahko neuporabni za kak boljši namen.

Pekoča masa iz bulgurja in uporaba le-tega

Po navdušenju nad to jedjo na Orientu smo zadevo poskusili izvesti v Srednji Evropi, Celju. 

Evo kako:

Skuhaš bulgur (žitarica, dobiš pri Mirkotu na bio-oddelku), skuhaš tudi bel riž (pol ti ga naj ostane za suši) in iz obojnega narediš zmes (zmečkaš ročno, da ostane zelo gosto, kot mleto meso za Stefani pečenko), potem skuhaš omako in sicer:

na hladno olje vržeš čebulo in česen, ko zacvrči dodaš rdečo papriko, sambal ölek *, malo paradižnikove mezge, zaliješ z vinom in dodaš vse začimbe, ki jih imaš doma (origano, bazilika, peteršilj, ...). V to zelo fino omakico pridodaš zgoraj omenjeno zmes in dobro zmešaš s paličnim mešalnikom. To je to.  

Uporaba pekoče zmesi:

1. lahko to zmes zaviješ v liste ledenke in jih ponudiš;
2. zmes namažeš na tortiljo (ali palačinko brez jajc), dodaš zelenjavo (solato, petršilj, paradižnik), zaviješ in ponudiš;
3. podolgovate paprike, ki jih imamo za peči, napolnimo z maso (priporočam, da ga razredčiš še z nezačinjenim bulgurjem, ki ti je ostal, ker bo preveč peklo), paprike zaliješ s paradižnikovo omako in jih skuhaš (polnjene paprike).

No, če si pa nor na suši, kot je moja Tatjana, pa lahko narediš suši japonsko-turškega prijateljstva. Sledi slikanica:

Zraven tega in  obvezne ženske družbe pa priporočam  kozarec ali dva kakšnega lahkega rdečega vina (midva sva uporabila avstralski Shiraz Cabernet 2012).

 * sambal ölek: seveda se sprašuješ kaj za vraga je to: če nimaš, narediš sam, pride prav pri različnih hranah, če imaš rad pekoče. Sveže čilije nasekljaš z mešalnikom, dodaš olivno ojle, sladkor, med in kis. Zadevo daš v stekleno posodico in v hladilnik. Pazi, da je olje vedno na vrhu, da ne začne plesniti.

Potovanje v Istanbul in nazaj - krmljenje in pijača

Kje naj začnem? 

A ha že vem, na letu s Turkish Airways od Ljubljane do Istanbula. Ja, imajo hrano, puranji sendvič in čokoladni mus, ni slabo, so prijazni, dobiš vinčka, belo in črno, celo več vrst (turško ali francosko), punce so prijazne, let prijeten, pristanek bolj športen.

Istanbul. Midva sva bolj v uno vegetarijansko smer nagnjena. Uživala sva v sirovih burekih na stojnicah (iz testa ali listnatega testa), baklavah in ostalih turških sladicah. Ampak vrh je pa bil, ko sva odkrila, na poti do hotela, kijosk OSES. Tam, in še kje (Beyoglu),  namreč pripravljajo  bulgur, ki zgleda kot faširano meso. Skuhajo bulgur, riž in začimbe (feferoni, petršilj, pekoča pasta Oelek sambal) ter zadevo spasirajo. Ta hec, ki je podoben masi za čevapčiće, se ponudi lahko na listih solate, v palačinkah, ... you name it! Perfektno in zraven paše pit Ajran (jogurt, mineralna voda in sol).

Pijača v Instanbulu? No problem, okoli glavnih mošej alkohola sicer ni, drugače pa je pivo EFES dobro, cene za kozarec nekje okoli 10 - 15 TL (1 EUR = 2,70 TL), podobno je za kozarec vina. Enkrat sem mojo Tatjano peljal na večerjo, ker je znorela: 'Lačna sem, pa sam po kijoskih jem!'. No za nevednega bralca moram povedati, da je dan pred tem rekla, kako ji je všeč z menoj, da ne kompiciram in jeva na ulici. Pol se pa znajdi ?! No kakor koli, v restavraciji so bile cene na menuju za vse razen za vino. Po 4 kozarcih vina sva ugotovila, da je bilo vino več kot vsa hrana. Kdo je bil kriv za to nerodnost ? Ugotovi sam, dam pa namig, začne se na N...

 

Zdaj pa še za uporabnike splošnih vodičev po Istanbulu (npr. Travel Channel). Vsi priporočajo kot 'muss zein' ribe in kruh pod Galata mostom, ki gre čez Zlati rog. Načeloma so pod tem mostom res ene boljših restavracij v Istanbulu.  Če slišiš vzklike:  Balık ekmek! (Fish and Bread) se, po najini izkušnji, izogni tega v velikem krogu. Ladje v pristanišču, kjer to pečejo, so res zelo eksotičnih barv, a to je vse. Kupila sva (Tatjana - 6 TL), poskusila... Na kratko, ribe znajo pripraviti tako, da odgovarja nam, na Jadranu. To je pa zelo mastna riba z veliko čebule in solate v kruhu. Moje izkušnje iz Centralne Azije: ne jej rib in ne mletega mesa in pij vodko.

Pri pijači ne smem pozabiti svežega soka iz granatnih jabolk. Ena boljših pijač, tudi za Štajerca. Na stojnicah okoli 1 TL, res priporočam. Zgoščeni sok granatnih jabolk (Nar) pa je odlična začimba za njihove jedi.

 

Let nazaj s Tirolien do Dunaja, ok. Sicer sem pričakoval bolj obdarjene Tirolke v dirndlih, dobil pa posušene Avstrijke, ampak hrana ok. Veliki makaroni s sirom in dobra sladica, vino je bilo (malo sem ga polil po sosedi, bila tečna), pol pa od Dunaja do Ljubljane z nizko cenovnikom Adria. Dobiš eno mičkeno Gorenjka čokoladico in kozarec vode (navadne). Das was alles! Kot je že povedal znani slovenski ekonomist prof. dr. Maks Tajnikar: 'Adrijo imamo, da nas vozi, ne zaradi profita!'. Čakam da do tega epohalnega odkritja, vrednega Nobelove nagrade za neumnost, pridejo trgovci z živili: 'Merkator imamo, da jemo, ne da ustvarja profit!'

Potovanje v Istanbul in nazaj

Leta gospodovega 1979 sem bil prvič v Istanbulu, bil je naš maturantski izlet. 4f razred 1. gimnazije Maribor se je odpravil v neznano z velikim strahom staršev sošolk, ki so bile v večini, kako se bo ta izlet na Orient končal. Končal se je dobro in z lepimi spomini. Kasneje sem istanbulsko letališče uporabljal za svoje polete v Centralno Azijo in razne 'stane, po moje sem bil na tem letališču ene 16 x, a nikoli več v Istanbulu, kot takem. 

No, pa sva uporabila ostanek mojih milj na Miles & More programu, pa ajde v Istanbul. Kupiš Lonely Planet, greš na booking.com in rezerviraš hotel. Če si moje sreče in nikogar ne vprašaš, (saj vse vem, a ne?) rezerviraš sobo v delu mesta, kjer se zbirajo vsi prekupčevalci oblačil iz bivše Sovjetske zveze. Res pisana druščina, nimajo nič v kovčkih, vse v vrečah, velikih in vse prelimano s selotejpom. Nazadnje sem takšne 'potovalke' videl leta 1995 na Šeremetjevu v Moskvi na letu za Kijev. Moda pa, da bog se usmili! Trenutno so hit trenirke s panetrskim vzorcem (tudi Adidas!!!). To bi naša Alenka uživala, grejo zlo fajn k njenim čeveljčkom. Mogoče ti tudi na trenerko napišejo mag. Alenka, predsednica Vlade. Moja Tatjana je imela en pomislek do te trenerke, lahko bi jo kakšen strasten pripadnik zelene bratovščine naciljal, ko nabira gobe na Ptuju, rekoč: '"Glej ga, štajerski gepard!"

Kaj je potrebno videti ? 

Za uvod malo o mestu. Konstantinopel so v četrti križarski vojni, ki jo je vodil beneški dož Enrico Dandolo (pokopan v Agiji Sofiji), čisto upostošili in pobili prebivalce, no, ko je 1453 mesto padlo v roke Turkom, pod sultanom Mehmedom II, so muslimani kristijane samo izselili, pustili pa Jude. Mehmed II je začel graditi palačo Topkapi in veliki Bazar, Agijo Sofijo, kot največjo katedralo takratnega sveta, cerkev Božje modrosti, pa je spremenil v mošejo.

Topkapi palačo (25 TL), vendar ne vsega, harem je (na mojo žalost...) popolnoma prazen, sobe in karemične obloge, stojiš pa v vrsti za karto (15 TL). Odlična je orožarna, zakladnica pa tak tak, preskoči prvo sobo, ker stojijo do ven in začni z drugo. Zame je za videti diamant imenovan žlička, 84 karatov, pa take stvari.

Harem! Tiha želja vsakega resnega moškega. Ali res? Ko natančno prebereš drobni tisk, ti ni več tako všeč. Prvič, tam živi tudi mama. Prvo pravilo dobre zveze je, da ti mama ali tašča ne sme priti na obisk v copatah, sic! Prvi minus. Notri je vse polno otrok, načeloma so res vsi tvoji (razen, če kak evnuh ni bil ravno uspešno ab-jajcnen), dretje pamžev ne vpliva pozitivno na spolno življenje (Murat II je imel 112 otrok!), drugi minus. Prva in glavna žena je tudi tam, tretji minus (kdo si pa ljubico domov prpelje?)! In največji drek, kdor koli je že kdaj delal v kolektivu samih bab in bil edini dedec ve, da je to maksimalno stresno okolje. Da ne omenim dejstva, da je dve tretjini turških sultanov umrlo od zastrupitve s strani svojih čudovitih, ljubečih in sploh žena in ljubic v Haremu (zdaj vem, zakaj moja Tatjana tako veselo nabira gobe). Na kratko, zahodni siostem, žena in par ljubic je bistveno bolje, manj stresno, res pa je običajno finančno zelo obremenjujoče.

Bazar je seveda za videti, vendar je zvečer in v nedeljah zaprt, po tem Modra mošeja, pa seveda Agia Sofija (25 TL)! Justinijan I. jo je zgradil že leta 537. V prvem nadstropju ob freskah na ograji, ki je na notranji strani najdeš vikingške grafite v stilu: 'Eric was here!' 

 Pa seveda Bazilika Cisterna (15 TL) ! Je pa gužva povsod.

No zame je bila ena boljših stvari Arheološki muzej s freskami iz Babilona, sarkofagom Aleksandra Velikega (seveda ni not on, ampak poraženi perzijski kralj Abdalonymus), je pa na njemu krasna plastika bitke in seveda izkopanine iz Troje (vseh 9 plasti).

Na koncu pa nasvet mojega prijatelja viteza. Pojdi čez most v predel Beyoglu. Vzemi podzemno zobato železnico do vrha, tam te čaka starinski tramvaj do trga Taksim (letos so bili tam veliki protesti prosti Erdoganu). Res krasen del mesta, čisto nekaj drugega, tam vidiš kaj je velemesto, malo turistov, normalne trgovine (sicer se ne da barantati) in krasni lokali. Poseben cuker je tržnica zraven trga Galatasaray. Oglej si tudi Pasažo Evropa.

In na koncu najvažnejše, kaj se splača kupiti ?

Med v satovju, začimbe, šišo, moške čevlje (načeloma vse usnje), na Bazarju kaj na delu s knjigami in starimi fotografijami...

Še samo komentar na lokalne navade. Cel teden so na cestah in po bazarjih moški, ženske so v manjšini, a glej ga zlomka, v nedeljo jih je vse polno zunaj! Takrat so pa trgovine in glavni Bazar zaprti, pametno!