Bil sem na Dunaju, dolgih osem let, večinoma lepih in zelo zanimivih. Ostalo mi bo v spominu veliko stvari od tam, zgodovina, kot moja ljubezen, ena od hčera je spoznala prednost tujih šol, povohal sem diplomacijo, predvsem tujo in začel razumeti multilateralo, ki jo moraš imeti rad, drugače pa je dolgčas, spoznal odlične ljudi, tujce, s katerimi prijateljujem še danes. Razen tega je moj dedek študiral tam od leta 1912. Ena boljših stvari, poleg miru in pa je kava.
Dunajčani so spoznali kavo po obleganju Turkov leta gospodovega 1683, pod vodstvom Sulejmana I. Ko je Poljak Jan Sobieski pregnal Turke, je za njimi ostalo kar nekaj robe: petindvajsetisoč šotorov, deset tisoč volov, pet tisoč kamel (Pahorja še ni bilo, da bi dve odpeljal), več papig, opica in vreče napolnjene z zrni. To so sicer hoteli sežgati, a jih je vonj ustavil.
Franz George Kolschitzky, po rodu Poljak, ki je pred tem poiskusil turško kavo pri Turkih (se je šmuglal iz obleganega Dunaja), je postavil prvo javno stojnico za kavo na Dunaju.
Prva kavarna je bila Modra steklenica na Domgasse, ki je vzor vsem dunajskim kavarnam. Kavo je stregel skupaj s pecivom v obliki polmeseca 'kipfel' ali po naše kifelc. Kasneje je kavi odvzel zoc in dodal mleko. Pa imamo dunajski 'melange' (podobno kot kapučino, samo, če naročiš kapučino, dobiš kavo s smetano).
Je pa 'melange' tudi precej strupeno raketno gorivo, ki so ga uporabljali, kot eno od komponent, Rusi, pa tudi Jugoslavija, za pogonsko gorivo. Smo ga pa, v času mojega dela na OVSE, uspešno uničevali v Ukrajini, Azerbadžanu, Črni gori,...
In kje je zdaj Franc Jožef I.? Ta naš vladar dolgih 60 let pa je bil, po mojem eden najbolj dogočasnih ljudi. Baje je vsak dan za kosilo jedel 'Taflspitz'. Kaj je to? Ena čist navadna kuhana govedina v juhi, ki pa jo na Dunaju prodajajo za zlato. Najbolj poznana je veriga restavracij Plahuta. Postreže se s kuhano zelenjavo, hrenom, špinačo ter restanim krompirjem. Kot je enkrat povedal kolega diplomat iz Anglije: 'Kuhano meso je samo za psa!'
A ja pa še to. Famozni dunajski zrezek (Wiener Schnitzel) je iz Milana! Imenujejo ga Milanese, pohan kos svinjine. Baje je naš Franc Jožef je enkrat na potovanju predlagal kuharju, da vpraša za recept, od tu naprej je vse zgodovina, pa zamenjali so svinjino s teletino... Po drugih pripovedovanjih naj bi bil to maršal Radetzky, saj veste, to je tisti, katerega marš je vedno na koncu Novoletnega koncerta z Dunaj: tarara, tarara, tarara, ta, ta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar