Ko rabiš mir, dopust in malo zgodovine

Kam za Veliko noč, pa da ni tam vsaki drugi Slovenec? Furlanija - Julijska krajina, Gradež! Kljub malo slabšemu vremenu, nisva romala v Umag, kjer je lih tak scalo. 

Na poti tja sva se ustavila v Lokvah, da sem končno pogledal famozno picerijo Ambasador, ki jo ima v sosednji hiši veliki slovenski veleposlanik Drago. Sva delala skupaj v Sarajevu, človek anekdota. Sem pa Tatjani pokazal tudi vojaški muzej, kjer je varno spravljena moja uniforma CZ iz časov razminiranja vojašnic v Sloveniji.

 

V dobrih dveh urah si tam iz Celja, nobene meje, nobenih miličnikov, k gledajo osebne dokumente. Odlična hrana po normalnih cenah, kozarec vina ali aperol špric ob espressu je (po navadah domačinov) obvezen, poleg vsega pa ob naročeni pijači vedno dobiš nekaj za cu.. in kar je pa najpomembnejše, vsi so skulirani, prijazni, pa nobenih debat o politiki! Res ta prave počitnice!

Zdaj pa konkretno: v restavracijah, ki ti na vsakem koraku ponujajo svoje dobrote, je so za antipasto "mus zein", vsaj zame, sardele marinirane v čebuli (recept je preprost, a danes še ni čas zanj...), za primopiatto pa spageti peperchino, še danes me pečejo usta...ampak več pa ni. 

Res pa je, da imaš tudi kake čudne restavracije, kot "pr Toniju" na primer. Ko sva se vsedla, je bilo sonce še visoko, dobila sva vino (dobro) in kruh (tudi dober), naročila sva hrano (nič kaj zapleteno, hladne predjedi, potem špageti), pol pa kakšno urco nikogar. Zasedeno je bilo šest miz, vsi na suhi hrani. Seveda je moja Tatjana dvignila kazalec in vprašala, če je kaj narobe? Odgovor: "We preparing..." Kaj pa, sva se spraševala..No, dobila sva eno predjed, čakala še na drugo, potem pa sva se naveličala in se poslovila. Arivedercci, noče niti račun za vino in veselo odideš! Gleda pa k čuk! Hvala bogu je veliko drugih restavracij za vogalom.

Ko se naveličaš papanja, pa si lahko malo ogledaš okolico v pokrajini. Priporočam Oglej/Aquilea, eno večjih rimskih mest tistega časa (med 70.000 do 100.000 prebivalcev), je kraj začetka katolištva v tem koncu Evrope (čudovita katedrala), ki pa jo je pripadnik t.i. Evrope druge hitrosti, Atila, razmontiral leta 489, prebivalci pa so pobegnili v Gradež. Mesto je imelo tudi eno največjih pristanišč tistega časa. 

Priporočam še obisk Lignjana Sabiadoro, velikega turističnega mesta, samo okoli zaliva pri Gradežu, mimo Palmanove, pa si tam. Seveda vsak, ki mu povem, da sva bila tudi v Palmanovi, reče: 'A, ha,  krasno, sta nakupovala!' Ne dragi slovenčki, obsedeni s šoping centri, to je eno najbolje ohranjenih mest-trdnjav v Evropi! Zgrajena v času renesanse, po idejah utopije. Ne boste verjeli, a včasih niso preživljali časa v City Parkih in podobnih izumov američanov, temveč so se branili pred sovragi. V vodiču za Palmanovo piše sicer, da so Benečani utrdili Palmanovo kot zaščito pred vpadi slovanskih piratov, uskokov. No danes ti pirati poznajo kraj samo po nakupovalnem središču zunaj mesta. Je pa tipično mesto z evropsko zgodovino, zgradili so ga Benečani, okupiral pripadnik Evrope prve hitrosti Napoleon, pol so pa tam bili Avstrijci. Sedaj so jo okupirali 'slovanski pirati'. Za priloženo sliko pa se moram zahvaliti bratrancu Mariu, ki je te kraje te dni preletel in poslikal.

Na poti domov pa razvajanje v restavraciji Pri Noni v Ljubljani pri Dolgem mostu. Krasna hrana, edina pripomba, nobenih štajerskih vin, tc,tc.

Zakaj Ljubljana ni prestolnica

Danes sem obiskal Ljubljano zaradi srečanja z obema svojima naslednicama, Majo in Niko. Ko sem se vozil po mestu vidim napise: 'Situla, veliko mesto v srcu prestolnice!' Figo mastno! Ljubljana ni prestolnica, je pa glavno mesto. Pa to niso mokre sanje enega zafrustriranega Štajerca, ki je, mimogrede, živel v tem mestu 24 let. Zadeva je čisto preprosta in poznati je potrebno izvor besed.

Tudi Washington, Ottawa, Canbera niso prestolnice, so pa glavna mesta.. Je pa prestolnica London, Pariz, Dunaj, ...tudi Bratislava, zanimivo, čeprav zaradi Madžarov. To so mesta, kjer je nekoč bil PRESTOL, vse ostalo so glavna mesta!




Če sem enkrat že pisal o teh nadobudnih sledilcih strašnega Joškota Toporišiča, me čudi, da so pri tem obmolknili, tudi v slovarju slovenskega knjižnega jezika je prestolnica isto kot glavno mesto. A, ko je potrebno zajebavat narod z riso, je pa vse ok, pa takoj ankes k slovarju, to, da nihče ne zastopi, kaj je zdaj ženski spol te lepe živali, kaj če sta dva (mi imamo dvojino, nje?),  tako nima veze, jezik je namreč živa stvar, sam ti novokomponovani slavisti očitno ne.

 
Lahko pa bo prestolnica, ko bo kronan Zoki I. Neustrašni, zmagovalec nad Janezom Osvoboditeljem, ob pomoči Milana Malega in izdajalcema Gregorjem Poštenim in Karlom Upokojenim.

Glede na znižanje temperature, sem uspešno zmrzoval v pisarni, a rešila me je prijateljica Stanka iz lokala čez cesto s kozarčkom odličnega ruma, zorenega 15 let v hrastovih sodih v Gvajani. Toplo priporočam !

Velikonočna jajca & 'dej mi jurja'

Ja, ja in se premika. Zoki gre nazaj v politiko, minister Gregor je končno ugotovil, da bi se dalo mičken prišparat pri javnih uslužbencih in da je celo nekaj lenih tam,  prvi upokojenec še ne ve kako se čim elegantneje umakniti iz te, od boga pozabljene, koalicije. Naša Alenčica verjetno išče službo, s tujino bo težka, glede na to, da je 'šprehlos', ampak upanje umre zadnje!

Moja Tatjana je ugotovila, da brez 'spumija' ni življenja in je uspešno izropala EvroSpin (z nama so šle zadnje tri flaške). Ima pa logistični problem, kako si na dopustu za dva tedna zagotoviti zalogo te tako oboževane pijače. V avto gre zabojček, a to je le 6 flašk, pol pa... 

 

Sva včeraj gledala novo verzijo filma Miamy Vice, kjer igra Dona Johnsona, Collin Farell. Groza, Tatjana pravi, da gleda tako kot bi prosil 'Dej mi jurja!'. Je nastopal že v Aleksandu, kjer je racal v kiklci in žalostno pogledoval po fantkih, če je bil Aleksander Veliki tak, grem jaz domov! Za primerjavo slika obeh igralcev, pa mi povejte kdo ima tu koga za norca. Kolikor vem, so bile v 80-tih vse zaljubljene v Dona, njegova moda pa je postala zapoved!

Bliža se Velika noč in 'mus zain' je barvanje velikonočnih jajčkov. Letos sem poownal eno genijalno stvar, jajčka skuhaš v teranu, dobiš neverjetne jajčke s kristali v temnordeči barvi! Look like from Alien, ampak nč bat, ta je čisto navadna, domača jajca!

Črni petek na Dunaju & meksiški zajtrk

Pa smo šli.... Ne spomnim se kdaj sem šel na Dunaj s 'šoferjem', mojim prijteljem Gorazdom. En drugi prijatelj je namreč organiziral otvoritev nagrobnika velikemu Mariborčanu Hermanu Potočniku, pa sem obljubil.. Moja Tatjana je šla raje na sodišče v Celju. Pol pač rabiš šoferja. Po ne vem koliko časa, sem prespal pri mami in ponovno zvedel o vseh težavah nje, Maribora in Slovenije. Zjutraj pa na rajžo...

 

Dogodek je bil super, zanimiv, še bolje pa se je izkazal moj 'šofer'. Pred hotelom, kjer smo imeli kosilo, ga je rešil šofer VP v Avstriji, strašni Draško, človek, ki vse uredi. Ker ni bilo nobenega parkirnega prostora, je hitro pred hotelom naredil red s komentarjem: Za g. Cimperšeka pa mora biti vse!' in smo parkirali pred vhodom, mi in veleposlanik.

 

Na kosilu pa malo pogovarjanja s kolegi na veleposlaništvu, kaj se kaj dogaja na Dunaju, očitno signali v Ljubljani držijo. Žal v tej podalpski deželi lahko postane veleposlanik vsak, sam dosti tečn mora biti, tako kot kandidati za ministra. Sem vesel, da  sem zapustil Kahlotovo ministrstvo in tisto žensko na Dunaju (ki vodi misijo, ne uno drugo go. Cloony, o njej smo že preveč govorili...sam tolk).

 

Kasneje sem ugotovil, da ima Gorazd svoj posebni prometni znak,  (glej sliko desno), ki pomeni prepovedana smer za vse razen za Gorazda. Ker sem pozabil, da je sedaj del Hilferce zaprt, smo seveda pogumno zavili tja, se vozili med pešci in kolesarji, brez problemov. Pot tja je bila namreč nujna, saj sem dvignil karte za Rolling Stones na Dunaju 16. junija! Sam, da ostanejo Rolingi o.k., ko sem prvič kupil karte, je Keith na glavo padu s palme, pa so preložili koncert!

Med vožnjo v smo večkrat diskutirali o sutuaciji v Sloveniji, nismo pa vedeli, da je bil to tudi črni petek za slo politiko. Odstopili so Gašperja na kvadrat, stric Arhar je šel kar sam iz NLB, drugega najboljšega župana na svetu so pa poslali v luknjo za tri leta. Tc, tc, to se ne bo dobro končalo.

Danes je cvetna nedelja, nekaj mojih prijateljev in prijateljic teče na dunajskem maratonu, vso srečo! Midva pa na kolo, pa gor in dol po Slovenski goricah. Zaradi mraza zjutraj le enih 16 km. Nato mi je Tatjana naredila meksiški zajtrk za težake. Tortilja, fižol, čili in jajce.

In kako to gre: na olju prepražiš, čebulo, česen, papriko, paradižnik, baziliko in čili, v to maso pridodaš rdeč fižol. Tortilje popečeš in nanje naložoš omako, zraven spečeš jajce na oko (to bo šlo, a ne?), ponudiš z blaževo kavo in poslušaš Glen Mullerja, več pa ni! Flaša pa je darilo od mojega "šoferja"...

 

"Rožo ciljal, drek trofu"...

...je rekel moj pokojni stric iz Sevnice. Od tam smo mi Cimperški doma. Kako preroške besede! Poglejmo Rožleta od ministra za finance (daj mu klobuček, pa če ni pljunuti Rožle iz Kekca, nič nočem). Kot Rožle, je po padcu davka ugotovil: 'Nekatere zadeve grejo skozi, nekatere pa ne'. Tak nekak. Bravo, ta tvoj poskus, dragi Rožlek, nas je stal tam nekje ene 5 miljončkov evrčkov. Dva milijončkota je 10.000 državljanov pustilo notarjem za ureditev osebne služnosti, milijonček za pošiljanje odločb, pa se par milijončkov za čakanje v vrstah na GURS (nekaj malega evrčkov sem dobil tudi jaz od strank za urejanje na GURSu, mea culpa).

Človek večkrat v življenju cilja rožo pa se zastrela. Mi fantički se tudi večrat zastrelamo oziroma drekec trofimo (verjetno tudi nekatere punčke, čeprav redkeje, ker mi smo vsi fantki tak fajn). Najhujši moj zgrešek je bila ga. Cloony (za moje bralce, osebica prvič nastopa v 4. blogu). Zdaj slišim, da jo grabi nepopisna panika, da bi me kje srečala, tudi mene bi, na njenem mestu, :/

Še boljša izjava je bila dana s strani mojega profesorja na gradbeni fakulteti, ko je ugotovil, da je dal premalo 'železja' v med-etažne plošče poslovnega objekta: 'Tuki sm se pa mal usekal'. Objekt še stoji, edino omare, pisalne mize in ostalo težjo robo imajo lahko samo pri steni.

Sevnica. Ja, ja, zelo radi smo hodili tja. lep kraj, še lepši grad in fajn ljudje. Kot je enkrat ugotavljala moja teta Berta z mojo drugo teto Metko: 'A ne, Metka, a smo mi Cimpeški bili nekaj posebnega v Sevnici?' 'Ja, bili smo najbolj zadolženi.' Tak nekak. So pa ostali lepi spomini na staro mamo in moje setrične (kar tri!) iz Sevnice, pa letno obiskujovanje mojih prednikov na pokopališču.

Grad je bomba, edino kar me bega, je gasilski muzej v njem. Ne samo, da je vedno zaprt, ko jaz pridem, vsak drugi na sliki v muzeju se piše Cimperšek, sic!

Dragi moji Sevničani, tako urejen grad imejte še kdaj odprt. V zadnjih petih letih sem bil tam vsaj šestkrat in vsakič so bila vrata zaprta. In še enkrat, dragi moji Sevničani, dajte odpret ta krasen grad! Moram priznati, da je vsakič lepši, posebno lepi so obnovljeni kipi pred gradom in v parku, Bravo!

Da pa ga vedno ne vsekam mimo, kaže tale slika. Takšen zajtrk mi je v nedeljo pripravila moja Tatjana. Mehko kuhan jajček, domači kruhki iz jogurta (za recept beri blog Blaževa kava in zajtrk za punčke), maslo, domača marmelada (pomaranča in jagoda), espresso in kozarec 'spumija', ki doda veselje v začetek dneva in ob pravi ženski traja ves dan.