Kad žena čuti, nemoj da je prekidaš...

...je povedal kolega Tomo v najljubšem lokalu v Celju. In evo ti ga na, naša Alenčica (a novinarčki tega pregovora v naslovu ne poznajo ?!), spet razlaga o strašni zaroti, ne bo povedala vsega, bo pa mogoče nekoč knjiga. Ta skrivnost o propadlem komisarskem mestu bo izšla skupaj z podatki o umoru Kennedyja in vesoljci iz Roswella. Da je z njo kaj narobe? Neeee, zarota! Druga teta je s sproščenostjo, znanjem jezika, nasmehom in s samo enim mesecem politike (verjetno je to prednost) zmogla. To veliko pove o tem kakšne so norme za postati PV v Butalah.

Gledam novičke na naših medijih, spet poplave, spet je vse odneslo, a da bi država kaj povedala na to? Ne. Po poplavah pred par leti se ni zgodilo nič, po žledu tudi ne, pa za koga imamo vse te strašne agencije, službe in inšpekcije? Za nas očitno ne. Poslušam pogovor dveh stručkotov, eden iz Ljubljane, drugi iz občine pri Ljubljani, ki ne dovoli zadrževalnikov že 44 let. Tipično Butalsko, sam da sosedu krava crkne. Pri teh rečeh se počasi ta naša slo verzija demokracije neha, imaš prostorski načrt in ga izvedeš, civilne iniciative pa naj se ukvarjajo s čim drugim. Varnost ljudi in premoženja je na prvem mestu, ne pa vsak lolek, ki mu kaj ne paše, pa še vsi se na vse spoznajo.

Stric Miro se raje sprehaja po Bruslju in spet lažemo kako se bomo držali vseh dogovorov, s figico v žepu, seveda. Doma se je spet zbudil škrat Štrukeljc in povedal, da šparali pa ne bomo, pa če vsi crknemo.

 

Jeba, bi rekel moj prijatelj Slapko. Pred ene sedmimi leti sva na Dunaju razmišljala o stranki, ki bi prevzela oblast, no čez eno leto bova imela spet šanso, Marko pa bo tokrat lahko član.

Zdaj pa za boljšo volje še nekaj o kuhanju. Tale zvarek mi je Tatjana naredila doma, jaz sem seveda naredil knedle, pripravil na mizo in pospravil v pomivalca. Evo:

Kruhovi knedli:
Najprej iz starega kruha narediš kruhove knedle, to verjetno vsak zna: kruh na kocke, mal mleka čez, da se zmehča, žlica Vegete, na olju popražiš čebulo, nekaj zelenih začimb, vse skupaj zmešaš, po potrebi dodaš drobtine in izdelaš kroglice, kar imaš preveč, zmrzni.

Omaka:
V voku prepražiš po dolgem narezano mlado čebulo, dodaš mešanico gobic (ki jih je nabrala Tatjana), domača buča Hokaido, čili, zaliješ z malo vina, sol, poper, dušiš, na koncu dodaš polnomastni grški jogurt (Lidl, Erdinanous Creamy natural yogurt).

Zraven solata: rdeče zelje (način Rudolf) in repincl z jajčkom.
 
Dober tek, ni kaj, jesen je tu.

 

Večerja s Hillary in Billom

Ja seveda je bila, samo poleg nas treh je bilo še ene 120 drugih. Brdo pri Kranju, ob obisku strašnega Billija v Ljubljani. Takrat, ko je nastala tista famozna slika, ko Drnovšek drži marelo za Milana. Milan je že takrat znal manipulirati.

S plemenitim Zmagom sva sedela nekje v eni tretji loži, Bilija bi videla le z rešpetlinom. Bilo je seveda gala, lepo, takrat se mi je ful fajn zdelo. Pred tem sem imel zanimiv klepet z gospo Madeline Olbright, takratno državno sekretarko ZDA, o Češki. Ona Čehinja, jaz pa ene četrt Čeha, (babica Afra, ta ki me je navdušila za kuhanje).

 

Ob tem obisku je seveda Hillary obiskala Inštitut za rehabilitacijo, takrat na čelu s Francem Hočevarjem. Pomenila se je z žrtvami min, jaz sem pa imel to čast, da sem ji povedal malo o problemu min v Bosni.

 

Ker sem hotel biti prepričljiv, sva z namestinkom Goranom, prišla do genialne ideje kako ji bom pokazal pravo paštetko (prazno, seveda). Ja, unim smrtno nevarnim fantom od tajne službe se je seveda hotelo zmešati (mimo grede, na tla nalimajo križec, kje smeš stat !). Po Inštitutu so se sprehajali strokovnjaki za eksplozive s psmi, a kako ti kakšen stik od prej prou pride. Pride mimo en od teh fantov mim in pove: 'This guys are ok, I know them', pa je mina ostala na mizi.

 

 

Od tege srečanja s Hillary sem si, poleg tega, da je bila dobro pripravljena na temo (drugi svetovalci kot od Alenčice), najbolj zapomnil njen pogled, ubijalski, si kar predstavljam bogega Bilija, ko ji je moral razlagati za Moniko. Potem sem nekje prebral, da je vanj vrgla pepelnik, uradno pa se je ruknu v štok vrat. Sem jo srečal še enkrat, v Senatu ZDA, lobirali smo za d'nar in ga tudi dobili.

 

Pa še jedilnik z Brda:

Zelenjavna terina
Dimljena brdska postrv s hrenom             Sivi pinot barique, 1996, Kristančič Movia

Dvojno močna juha s šinačnimi kroglicami

Telečja ribica s suhimi slivami
Goveji zrezek z jurčki                             Kraški teran, 1997, Lisjak
Izbrana priloga 
Sestavljena solata      

Prekmurska gibanica                               Laški rizling - suhi jagodni izbor, 1994, Vinag

Kava s pralinejem
 

 

'Vi nid brejns' ali Alenčiča v Bruslju

Dolgo nisem imel kaj pisati, slovenska scena sploh ni več smešna, moje pisanje pa ni namenjeno tragedijam. To naj bi bil hudomušen blog, v tej krasni podalpski državici pa ni nič več nič takega, zadeve so smrtno resne.

 

Bile so lokalne volitve, najbolj so me razveselili moji eht Štajerci iz MB z izvolitvijo našega Francija v drugi krog! Tak se dela! Ne veš kateri je večji lolek, ali hoški Andrejček ali dupleški Franca. Mestu ni rešitve. V mojem novem bivališču na Ptuju se bomo borili v drugem krogu, biti samo Kurent ni več dovolj. V začasnem kraju bivanja, Celju, pa so z rezultati čakali, do ponedeljka zjutraj so namreč iskali butla, ki ni obkrožu Šrota. 

 

 

 

In potem so se Krajncem (in meni) vremena zjasnila! Zaslišanje Alenčice v naši novi prestolnici Bruslju! Spet je hec in spet imam ideje, blog ostaja hudomušen! Kaj takega ne vidiš vsak dan, prvič sem gledal SLO TV 3! Celo bolje kot 24kur, res. Teta Alenčica je mislila, da je na zaslišanju pred našimi demokratično izvoljenimi poslančkoti, ki tako ali tako ne vedo za kaj gre. Tudi mediji tam nimajo navodil, kar je zelo grdo, in se lotijo najbolj sposobne kandidatke za vodjo kuhinje! Fej in fuj! Moja mama se pri 82-ih bolje pripravi za pogovor z dohtarjem, ker jo bolijo noge. Vsi so se držali za glave, tudi Alenčica. Kot je napisal en nepravilno informiran in škodoželjni novinar v Financah: 'Njen zagovor je kot njen magisterij', jaz bi dodaj: Sama jajca! Včeraj ni bilo lepo biti Slovenec v Brx.

 

A tele naši, no, moji res niso več, politiki res ne vedo, da je včasih pa le fajn kaj znat. Plozanje slovenskega kumrovca v njihove glave, da so najboljši, magisteriji vsakemu, ki pride mimo Kardeljeve, ne bo dovolj. Biti politik je poklic, kot frizer, avtomehanik, zdravnik, ... ne pa hobi za popoldan. Pol se ti zgodjo, zdaj že tri stranke, narejene samo za volitve. Pridejo, vidijo, zajebejo in zginejo. Nova imena? Ne me jebat, vsi so se že slinili na listah LDS, ZARES, ZAHEC, SDS, SLS, SD,...

 

Boljš, da neham za danes. No, pa še malo veselja na koncu. Čas kostanjev je. O težavah prodaje kostanjev in mošta smo pisali lani ob tem času v blogu Mošt & kostanj in flanela ( http://nejc-cimpersek.blogspot.com/2013/10/most-kostanji-in-flanela.html). Prejšnji teden mi je prijatelj odvetnik povedal nadaljevanje zgodbe. Do njega je v pisarno prišel človek, ki želi imeti kiosk za peko kostanja v Mariboru in mu je prinesel pok 8 cm debel formularjev A4, ki jih naj izpolni za vlogo za dovoljenje. On preprosto ne zna.

 

Hvala bogu imam mojo Tatjano, ki je, po gobah, našla nov hobi, kostanje. Zgine v hosto in nabira kostanje. Ta ženska bo uničila vso floro in fauno na Krčevini. Pol mi jih pa, prijazno, speče in ponudi zraven mošt. Nima dovoljenja, tak da računam na kako odločbo inšpektorata v kratkem, lahko ji celo licenco za odvetnika poberejo, nikol ne veš. 'Vi dont nid inspekšn, vi nid tajm', bi rekla Alenčiča...