Zavarovalnica priporoča: 'Hodite peš!'

Samo štiri dni me ni bilo, ob povratku pa me je uspela do dobra nasmejati ena od slovenskih zavarovalnic. Na našo vlogo za odškodnino za kolesarja, ki se je veselo zložil na enem od 'urejenih' prehodov čez progo, priporočajo, da naj hodi peš! Poudarjajo, da bi lahko dnevno spremljal novice in videl v kakšnih finančnih težavah je država, citat: "za sanacijo infrastrukture se dobro ve, da naša država nima denarja", in se ne vozil s kolesom po cestah ali bog ne daj čez prehode čez progo, lahko bi hodil peš in sicer tako, da pred popolnoma neurejenim železniškim prehodom stopiš dol in gre čez ob kolesu, peš.

Ne, se ne hecam, tako so res odgovorili! Prehod čez progo so, po mojem poznavanju, nazadje uredili, ko smo bili še pod okupacijo današnih prijateljev Nemcev. Skupaj so zbili nekaj desk in jih nabili ob tire. Ni hudič, da so deske v tem času strohnele, kar ni lepo do desk. Asfalt so potegnili čez tire v smeri, kot se jim je zazdelo, da gre cesta. Da vas ne gnjavim preveč, a v času od izgradnje do tožbe na sodišču, torej po ene 45 do 50-tih letih, so lastniki nenadoma čudežno našli denar in uredili prehod, vendar zavarovalnica tega še vedno ne ve in hiti z navodili, da morajo tam vsi peš čez progo..!  

Prosto po zavarovalnici: Dnevno spremljajte novice, najbolje 24kur in hodite peš! Država je v riti. Zdaj čaka tak nasvet še za Darsovke, včasih tudi peš prej prideš. Vinjeto pa imejte raje na rit nalimano, ker če dobijo, ko spanciraš brez je kazen do 400 ojrotov! 

Ravno sem se vrnil iz Anglije, kjer sem spremljal eno do mojih hčera na intervjuju za šolo.  Hrana v tistih krajih ni ravno za dol pasti. En dan sem v hotelu nasedel na 'English Breakfast'. Vedela sva, da je nekaj prekajenega z kuhanim jajcem. Na ti hudič dimljena kuhana ribica! Za naše balkansko-mediteranske želodčke je kuhana riba malo mimo. Kot je že davno povedal kolega angleški diplomat na Dunaju: Kuhano meso je le za psa! Za izboljšanje okusa, prilagam recept za paradižnikovo juho z popečenim kruhom, tale Tatjana ga res pihne.

Paradižnikova juha: na pekač narežeš eno čebulo na kolute, dodaš grobo narezan česen, olivno olje in žlico rjavega sadkorja. Začimbe po želji, pri nas poper, bazilika, origano in peteršilj. Na vrh naložiš cele paradižnike (odstraniš zelen del). To pečeš za 15 min na 180 stopinj. Ko je končano, s paličnim mešalnikom spremeniš to čudo v juho, zredčiš pa z jušno osnovo, če je pre gosto. 

Pripraviš pesto: posušene paradižnike, parmezan in pinjole zmešaš v blenderju, posoliš in poporaš.

Priloga: na tanke rezine narežeš črn kruh, na olivnem olju stopiš sir (kar ga je odveč v hladilniku) ene 10 dag, dodaš žlico senfa, posoliš in popopraš. To namažeš na kruh in jih za ene 5 minut daš v pečico, da sir prepoji kruh.

To je to, juho v krožnik, dodaš pesto, zraven pa tale kruhec s sirom.

Davos ali "afngunc" za bogate

Kot je napisal v komentarju na prvi strani v Delu moj dobri znanec Boris Čibej. Poznava se še s časov ITF, delal nekaj intervujev z mano, pol sva se pa srečevala na Dunaju. Ima zanimiva stališča, tudi če se ne strinjaš z njimi, jih zagovarja trdno.

No, Davos. To je res parada blišča bogatih in politikov, ki jim tam lezejo v rit. Se spominajm kako se je vsa slovenska diplomacija metala na zobe, da je Drnovšek dobival vabila. Seveda v medijih je bilo, kot da brez njega ni Davosa. No pol pa ga je lepo polomil. So ga povabili na Ekonomski forum v Kijev, ampak tja, človek svetovnega kova, kot je bil (seveda samo v mlaki Slovenije), ni šel. Nikoli več ni dobil vabila za v Davos, pa če se je veleposlanik v Ženevi na zobe metal.


Drnovšek je vpeljal način vzvišenosti v našo politiko, nedotakljivosti in oholosti. Sicer je kasneje postal "ljudski" a tega nisem kupil nikoli. Ko smo začeli z ITF so ga ritolizniki iz MZZ imenovali v t.i. Častni odbor, kjer je za vse večne čase bil samo on. Nikoli ga ta zgodba ni zanimala, še za njegovo velecenjeno sliko za zbornik, smo čakali kot na podpis papeža. No lažem, ga je, ko je šel na obisk k strašnemu Billyu, mu je na vsak način želel prinesti prvi ček zbranega denarja s strani Slovenije, da bi ga Billy pol podvojil, pa da se je imel vsaj deset minut več za pogovarjat z njim. Pa smo pisali v zahtevek, neumosti, kot  premoženje na Igu, pa kaj vem še kaj, samo da je imel nekaj za sabo (seveda nas je s tem postavil v časovno past, a boli njega). Že na avijonu iz Washingtona je na ta Fond pozabil. Šminker in nič več.

Kaj naj rečem o Davosu sedaj, ko nam Slovenija propada? Nikoli mi ni bil všeč, rešitve za velike korporacije, državice velikosti in pomembnosti naše pa smo samo mali, mali kmetje na tej šahovnici.  Pa da ne bo kdo misli, da sem za ta famozni nacionalni interes, kot ga prodaja Mencinger že 23 let. Ne, nikakor, žal ne znamo državnih podjetij prepustiti vodneju strokovnajkov, ki niso na redni telefonski linije tega ali unega tretjerazrednega poltika na oblasti. Pol bolje vse skupaj prodati. Tatjanin šikec, Luka Mesec in njegova vesela druščina pa prodajajo itak same bučke, te deklice in fantički so res sam v gobec rastli.

Danes sem slišal še strašnega sindikalista Semuliča bentiti nad politiki. Ja ti sveta preproščina, kaj pa si ti drugega, lolek stari! Nikoli nič delal, sam sral, že 30 let! Zdaj je prignal ene 30 penzionistov pred Vlado, ne vem, po nove rokavice al kaj že? 

Danes sem hud...jeben'ti tehniko

Začetek delovnega tedna, pa vse gre narobe. Pošte polno, računalnik 1 zablokiran, na drugem, ki mi ga je kupila moja Tatjana, se učim, kako ga uporabljati, z leti gredo te stvari zlooo počas, prešaltat na Appla pa je poseben užitek, jebenti. To je za pametno mularijo, zame je najbolje, da delam na abakus ali pa na 'rehnšiber'. Seveda ne veste kaj je to! Za 'pametni' telefon sem rabu ene par mescev. Hvala bogu stari HP še dela! Ja, še ni konec, program za e-račune se jim je tudi sesul, vzdrževalci so to ugotovili šele 5. januarja, dobro, da je 2.1. že delavnik.

 

V svojem dolgem življenju sem se spopadel z vsemi tehničnimi rešitvami, ki naj bi človeku pomagali pri računanju in so se pojavile v 20. stoletju. Na gimnaziji je najprej oče prinesel domov Digitrončka iz Buj,  znal je seštevat in odštevat, pa delit, revolucija, bil je sicer velik k en cigu, a vseeno. Pol smo pri računalništvu delali na IBM 1130, zluknjaš kartice, pol počakaš čez noč, pa zračuna ploščino kroga, seveda, če ti ni kdo kartic pomešal.

 

No pa smo šli na faks, v prvem letniku nas je prof. Osvald učil delo z rehnšiberjem (logaritmično računalo), njegova epohalna odkritev je bila, kako z njim seštevaš! Moj oče se je skoraj polulal od smeha, ko sem mu razlagal. Drugače je oče z rehnšiberjem vse računal, kar je počel, od mostov do nadzidave župnijske cerkve (to je bilo na fuš, jekleni časi).

 

Pojavili so se prvi računalniki,  'radirka' ZX Spectrum in Commodore. Na faksu je takrat Žiga T. že pisal prve programe za radirko, vse v BASICu, se razume.

 

Ko sem šel v službo na Gradis in uspel prepričati direktorja Vukašina A., da kupimo prvi PC Commodore PC 10, vau! Vsi so ga hodili gledat, FAGG in mariborski faks. Pa smo pisali programe za statiko, najprej vse v BASICu. Ko sem se za nekaj let vrnil na Faks, smo pa delali v Fortranu 77, ta isti Žiga T. pa je naredil grafični paket, da smo lahko tudi lepe risbice naredili, ko smo kaj pametnega zračunali. Lepe risbice imam zvezane v magistrski nalogi.

 

Tu se je moja kariera računalničarja končala, a nisem končal s spopadom z novimi tehnološkimi rešitvami. Pridem v službo na strašno ministrstvo za napad, na upravico za havarije (takrat je bila še upravica, sam 17 herojev), pa nam je, vodjem oddelkov, direktor podeli pagerje, da bomo stalno dosegljivi, saj brez nas, ni rešitve ob kakšni nesreči.

Mater smo bli važni! Ob prvi večji akciji smo seveda zatajili. Vsak s svojim izgovorom, zakaj se nismo javili. Milivoju je padel v lužo, jaz sem ga ugasnil, ker sem bil doma, najboljši je bil kolega, ki je za vse okrivil šefa logistike, ki mu ni dostavil novih baterij. Direktor je pihal od jeze, mi pa sklonjenih glav, vsak v svojo luknjo. Dobili smo tudi 'ketnce' za pagerje, ker je enemu, poleg padca v lužo, pager padel v WC školjko, ko je hlače dol dal.

Potem so sledile še radijske postaje in čist na koncu Mobitel!!! Prvi je bil Benefon, revolucija.  Lahko si poklical nazaj, saj s pagerjem si stal na vsaki pumpi, da si lahko komuniciral s tistim, ki te je klical.

Vse te naprave so bile namenjene in izumljene s samo enim namenom, da človeku olajšajo življenje. Pa so res? Zdaj si dosegljiv stalno, dan in noč, gledaš elektronsko pošto kjer koli si, da ne govorim o mulariji, ki sedi za mizo pa se pogovarja preko FB ali SMS.

Včasih smo bili bolj srečni, imeli več časa, bili ustvarjalni in tudi več naredili. Naj gre vsa ta tehnika k vragu!