Danes sem hud...jeben'ti tehniko

Začetek delovnega tedna, pa vse gre narobe. Pošte polno, računalnik 1 zablokiran, na drugem, ki mi ga je kupila moja Tatjana, se učim, kako ga uporabljati, z leti gredo te stvari zlooo počas, prešaltat na Appla pa je poseben užitek, jebenti. To je za pametno mularijo, zame je najbolje, da delam na abakus ali pa na 'rehnšiber'. Seveda ne veste kaj je to! Za 'pametni' telefon sem rabu ene par mescev. Hvala bogu stari HP še dela! Ja, še ni konec, program za e-račune se jim je tudi sesul, vzdrževalci so to ugotovili šele 5. januarja, dobro, da je 2.1. že delavnik.

 

V svojem dolgem življenju sem se spopadel z vsemi tehničnimi rešitvami, ki naj bi človeku pomagali pri računanju in so se pojavile v 20. stoletju. Na gimnaziji je najprej oče prinesel domov Digitrončka iz Buj,  znal je seštevat in odštevat, pa delit, revolucija, bil je sicer velik k en cigu, a vseeno. Pol smo pri računalništvu delali na IBM 1130, zluknjaš kartice, pol počakaš čez noč, pa zračuna ploščino kroga, seveda, če ti ni kdo kartic pomešal.

 

No pa smo šli na faks, v prvem letniku nas je prof. Osvald učil delo z rehnšiberjem (logaritmično računalo), njegova epohalna odkritev je bila, kako z njim seštevaš! Moj oče se je skoraj polulal od smeha, ko sem mu razlagal. Drugače je oče z rehnšiberjem vse računal, kar je počel, od mostov do nadzidave župnijske cerkve (to je bilo na fuš, jekleni časi).

 

Pojavili so se prvi računalniki,  'radirka' ZX Spectrum in Commodore. Na faksu je takrat Žiga T. že pisal prve programe za radirko, vse v BASICu, se razume.

 

Ko sem šel v službo na Gradis in uspel prepričati direktorja Vukašina A., da kupimo prvi PC Commodore PC 10, vau! Vsi so ga hodili gledat, FAGG in mariborski faks. Pa smo pisali programe za statiko, najprej vse v BASICu. Ko sem se za nekaj let vrnil na Faks, smo pa delali v Fortranu 77, ta isti Žiga T. pa je naredil grafični paket, da smo lahko tudi lepe risbice naredili, ko smo kaj pametnega zračunali. Lepe risbice imam zvezane v magistrski nalogi.

 

Tu se je moja kariera računalničarja končala, a nisem končal s spopadom z novimi tehnološkimi rešitvami. Pridem v službo na strašno ministrstvo za napad, na upravico za havarije (takrat je bila še upravica, sam 17 herojev), pa nam je, vodjem oddelkov, direktor podeli pagerje, da bomo stalno dosegljivi, saj brez nas, ni rešitve ob kakšni nesreči.

Mater smo bli važni! Ob prvi večji akciji smo seveda zatajili. Vsak s svojim izgovorom, zakaj se nismo javili. Milivoju je padel v lužo, jaz sem ga ugasnil, ker sem bil doma, najboljši je bil kolega, ki je za vse okrivil šefa logistike, ki mu ni dostavil novih baterij. Direktor je pihal od jeze, mi pa sklonjenih glav, vsak v svojo luknjo. Dobili smo tudi 'ketnce' za pagerje, ker je enemu, poleg padca v lužo, pager padel v WC školjko, ko je hlače dol dal.

Potem so sledile še radijske postaje in čist na koncu Mobitel!!! Prvi je bil Benefon, revolucija.  Lahko si poklical nazaj, saj s pagerjem si stal na vsaki pumpi, da si lahko komuniciral s tistim, ki te je klical.

Vse te naprave so bile namenjene in izumljene s samo enim namenom, da človeku olajšajo življenje. Pa so res? Zdaj si dosegljiv stalno, dan in noč, gledaš elektronsko pošto kjer koli si, da ne govorim o mulariji, ki sedi za mizo pa se pogovarja preko FB ali SMS.

Včasih smo bili bolj srečni, imeli več časa, bili ustvarjalni in tudi več naredili. Naj gre vsa ta tehnika k vragu!