Grške smokvice

Se še spominajte strašnega kina Sloga na Kolodvorski v Ljubljani? Seveda, polovica ne bo nikoli priznala, da je bila kdaj tam, druga polovica pa se muza in se dela slovenskega politika v odstopu. Seveda smo hodili v kino Sloga, saj so bila 70-ta in 80-ta leta polna erotoke. Ne kot danes, k ne smeš nobene pogledat, da te takoj kdo ne nasadi. Eden največjih hitov je bil film The Fruit is Ripe ali Grške smokvice, iz leta 1977.

Moja prva izkušnja s kinom Sloga je bila hecna, v bistvu je bil kriv organ oblasti. S prijateljem Darkom sva bila v Ljubljani na tekmovanju znanost mladini. Kot dva naivna Mariborčana, sva strica miličnika pred, takrat, Republiško skupščino vprašala, kje je kak kino v Ljubljani. Ni naju poslal v Komuno ali Union, ki sta čez cesto, ne, prase pokvarjeno naju pošlje v Slogo k železniški postaji. Igral je strašnen film Lehrerin hat Schone Beine ali Učiteljica ima lepe noge. Si lahko predstavljate, da sva nadebudna maturanta, TAKOJ odšla študirat v Ljubljano. V Mariboru so takrat v vsaj dveh od štirih kinov igrali t.i. haga-hu filmi (kung fu). Moral si paziti ob odhodu iz dvorane, ker so nadobudni Bruce Leeji vadili udarce iz filma, brcali in se drli zraven.

No s tem se moji obiski kina Sloge niso končali. Gledali smo Hladnikovo Maškarado, ko so jo končno spustili leta 1982 v kino Sloga. Nas je vznemirjala pokojna Vida Jerman, javost pa provokativni plakat za film, ki ga je leta 1971 naredil Matjaž Vipotnik. Danes ga verjetno ne bi dovolili, bi se kakšna civilna iniciativa, stranke, cerkev, KPK, Informacijska pooblaščenka, Računsko sodišče, nekdo bi se že našel in ga prepovedal 

Kasneje, ko smo bili že resni, poročeni fantje in v službah, pa smo se štirje prijatelji mesečno dobivali na t.i. bosanskem večeru, pivo nekje okoli Kolodvora pol pa v Slogo, ni važno kaj je igralo.

V čast Grških smokvic, sem začel delati moje "grške smokvice" v olivnem olju. 

V bistvu je jugurtov sir narejen iz grškega jogurta (vsega ne povem). 

Narediš male kuglice in jih zaliješ z mediteranskimi začimbami ali v aglio e olio. Zadevo pustiš v hladilniku, dobra je do tri tedne.

Drugi ji raspliće kosu a ja je volim...in falafele

je jokal Mišo Kovać davnega leta 1974. No, če ga danes pogledaš, je jasno, zakaj ji drugi razpletajo lase. Za nostalgike: https://www.youtube.com/watch?v=qthb0zA9LDA

Pa ni to namen tega naslova. Razmišljam ob našin neštetih proslavah, 25 let prve Vlade, obletnica nastanka SV, Manevrske strukture, zadnjega boja II. svetovne vojne na Poljanah ... A ni namen teh dogodkov, da ljudje, prebivalci države proslavljajo to, kar smo dosegli pred 25 leti in ob koncu II. svetovne vojne? Ne, proslave so očitno namenjene politikom, da se kažejo tam in s tem še bolj razdvajajo prebivalstvo te nesrečne države. Kot rečeno, drugi Sloveniji razpletajo lase, a mi jo še vedno ljubimo. Druge nimamo. Nikoli nismo bili ponosni na svojo zgodovino in očitno tudi ne bomo.

Podobno kot na poroki, svatje se veselijo, pijejo, žurajo. Ženin in nevesta pa sta tam samo za okras, za skupno slikanje, no pa starši so tam, ki ves ta nepopisno veseli dogodek plačajo.  Žur se najbolj razživi, ko ženin in nevesta odideta. V nekaterih primerih se pol še malo streljajo, kot kaže zadnji primer iz Srbije. Važno, da so slike na FB, kažejo veselo rajanje in dva nesrečnika, ki tako ne vesta kaj bo prinesel čas.

Ko smo že pri FB. Zadnjič sediva v lokalu, kjer sta pri sosednji mizi dve mamici učili otroka zelo na glas. "Kako se reče, če se sami slikamo? Se, se, se, selfi". Sledi še boljši nauk: "In kaj naredimo s slikami? Damo jih na fe, fe fe, fejzbuk". Na ti ga zlomka, butasto do skarjnosti. Kaj se je zgodilo z družinskimi albumi, ki smo jih z veseljem pogledali čez pet, deset, dvajset let? Kdo bo brskal po FB takrat? Vam povem? Nihče!

Ljudje objavljamo slike otrok, po možnosti malih, ki so čudoviti, za nas najlepši, najpametnejši,... Seveda, naši geni nam velijo, da so naši otroci najlepši, najpametnejši. Pol pa jih s temi našimi komentarji damo to na FB, kjer se pa ostalim to ravno ne zdi tako, saj imajo svoje otroke in svoje gene. Živeti življenje svojih otrok na FB je res malo mimo. Da ne govorim o tem, kako je objavljanje slik malih otrok lahko nevarno zanje, pedofili samo čakajo na naše čudovite, lepe, male otroke. Torej, pamet v roke.

Pa da ne bom samo težil, poznate falafele? Midva sva jih konzumirala v NY, jaz prvič. To so zelenjavni polpetki. Lahko narediš sam ali pa kupiš pripravljeno maso. Rabiš čičeriko, česen, limono, začimbe in olje. 

Če delaš sam: Česnove stročke olupiš in prerežeš na pol, iz limone stisneš sok (pol limone), čičeriko namočiš (dan prej), skuhaš in jo odcejeno daš v multipraktik. Dodaš sol, poper, peteršilj, česen in seveda limonin sok. Ko dobimo seseklajno maso (ne kreme), jo pustimo stati kako uro. Dodamo sodo bikarbono, da so polpetki bolj sočni. Naredimo polpetke in jih spečemo na olju (štiri minute na vsaki strani, da porumenijo). 

Postrežemo jih lahko v kruhu (lepinji) z narezano solato (vse živo: zelena solata, paradižnik, zelje, feferon,...) ali pa samo kot prilogo na solatni krožnik.

Pet utrganih filmov za sprostitev

Kot sem že večkrat pisal, rada gledava filme, za sprostitev, za spoznavanje novih reči pa tudi iz čistega dolgčasa. Sem pa tja naletiš po naklučju na kakšen dober film, ki pa ni med t.i. popularnimi filmi, ki jih propagirajo, ker so not neki 'strašni' igralci a-la Brangelina ali kaj podobnega. Včasih pa imava 'krompir' in se pojavi film, ki sicer ni ravno reklamiraran, a se ob njemu nasmejiš, sprostiš in vidiš, da je svet zanimiv, filmi pa so dobri.

Tako sva, po naključju, zadnja dva meseca naletela na teh pet, res utrganih filmov, ki jih zelo toplo priporočam. Seveda, če človek ima razvit tisti 'kraužl' v glavi za razumevanje humarja in parodije.

Kot rečeno, glejte in uživate!

  
Redirected (2014)                                          Wild Target (2010)  

Ripley Under Ground (2005)

Pawn Shop Cronicles (2013)

A Million Ways to Die in the West (2014)