Poezija, vino, tenis in kruh, vse na Ptuju

Ker se Tatjana buni, da jo nikoli ne peljem ven, sem izrabil priložnost Dnevov poezije in vina na Ptuju, in jo peljal tja. Najina prijatelja Stanka in Aleš sta organizirala karte za dogodek, in smo šli. Na poizkušinjo gruzijskih vin in na poezijo Milana Dekleve. Lep dogodek, malo dvorišče, poizkušinja treh gruzijskih vin in pesmi Dekleve.

Ti dnevi oživijo center Ptuja in temu lepemu staremu mestu vrnejo življenje. Gruzijska vina, kot najstarejša na planetu, tam ene 8000 let že pridelujejo vino na poseben način, v lončenih posodah, niso amfore, kar sem se naučil, reče se jim "kvevri", tudi do 1000 lirov gre vanje in zakopljejo jih v zemljo. Zanimiv okus, po pravici, vsa mi vsa niso bila všeč, a naučiš se veliko o zgodovini vina. O teh naravno pridelanih vinih iz Gruzije je govoril Primož Štajer.

Zvečer smo šli še na recital poezije. Tukaj pa sem doživel presenečenje. Današnja poezija je bolj kot ne, branje črtic. En umetnik/pesnik iz Hrvaške je imel "pesem" o krompirju na Poljskem, cit. kot se spomnim: "Ležal sem na vozu skrit pod kupom krompirja in pese, kot črv, ki gloda hrbtenico, poljski vojaki pa so zginevali z besedil osmrtnic...". Ne vem, zgleda da sem nekaj desetletji prespal. V primerjavi s to poezijo so nabožne pesmice mojega očeta Vlada, pravo olajšanje. V Sevnici se je takrat razvijala specifična sub-kultura. Znana je bila njihova koračnica: "Linechenwalder Buzerantn March". Pa o tem kdaj drugič.  Za pokušino popularna nabožna pesem "Celo noč je molila", ki je del sevniške kulture:

Celo noč je molila, molila, molila,

celo noč je molila, molila, molila,

celo noč je molila,

 izpod kovtrčka rit.

Za sprostitev in malo športa hodiva na tenis na Ptuju. Joža ima dve igrišči takoj na začetku Ptuja. Sva se odpravila v soboto zjutraj tja in padla na teniški turnir Združenega listja, no SD so danes. Mize, hrana, pijača,... pa sva preložila najin šport na nedeljo. Ko odigrava, so se iz raznih lukenj privlekli včerajšnji šampijoni SD. Ob bojnih krikih: "Kdo je včeraj ponujal še šnops!", so se počasi zbujali, iskali po terenu očala, torbe in ostalo opremo. Midva sva svoje odigrala, spila zaslužen šricar in jih pustila v preganjanju mačka. 

So pa zanstveniki (našel sem na netu) prišli do epohalnega odkritja! Za mačka pomaga, če piješ manj alkohola. Neverjetno, nikoli mi to ne bi prišlo na um, epohalno, kaj naj rečem,
za Nobelovo nagrado iz alkohola najmanj.

Našla pa je Tatjana recept za kruh brez mesenja, gnetenja in metanja ob mizo, skratka kako narediš kruh, ne da pri tem celo kuhinjo userješ. Moko, kvas, sol in vodo zmešaš s kuhalnico in to maso pustiš v zaprti posodi 12 ur, da se paca. Zadevo samo streseš v lončeno posodo s pokrovom in pečeš na 200 st. Pol ure pokrito in pol ure brez pokrova. Kruh je odličen!

Oliver, Gibonni & Hauser ali Korčula poleti

Pa smo šli. Na Korčulo in sicer v Vela luko oziroma v Tri Porte. Naložiš avto, na streho čoln, potapljaško opremo in seveda, moj najljubši ležalnik, imenovan "katarinca". Babe v avto in gasa na mejo. Hrvaške avtoceste so, zelo mi je žal, bistveni boljše od naših Darsovk. Od meje do Splita niso niti enkrat popravljali. Se spomnim kako smo se ob nihovi gradnji avtocest nasmihali, da jih pre-hitro gradijo, pol bo pa vse narobe, slaba kvaliteta, skozi bo kaj za popravljat... Lej ga gnjurca, pa smo se vsekali. Pri nas so vsi strašni graditelji AC v kazenskih postopkih ali pa se hladijo v "penzionu" Koper, tem "barabam" hrvaškim pa ceste funkcionirajo. 

Tri Porte ali tri luke je en smešen kraj. Zaliv, pa 10 km okoli ničesar. Odlično za sprostitev in uživanje v čistem morju. No letos je bilo malo pretoplo, morje in zrak. Že par let hodiva k babi Zdenki, gospa ima apartmaje, psa Orija in predvsem veliko dobre volje. Vedno prinese travarico za levo in desno nogo. Letos sva bila en teden v družbi najinih dveh, od treh hčera. Mladina se ima očitno zelo dobro z nama, samo da imajo internet, pa tudi drugače so zelo zabavne deklice. p.s. so se rezervirale za abonma z nama že za drugo leto, pogoj je le internet!  

Moja Tatjana si je letos omislila podvodno puško. Boge ribice, poleg noža, ki je njena obvezna oprema, saj veste morski pes preži vsepovsod, sedaj še puška. Pa ji je kar uspelo, ene deset ribic je smrt storilo. Seveda smo imeli ribolovnu dozvolu. Tri dni 220 kun, da prideš do tega famoznega listka pa traja ene 3 ure. Se jim nikamor ne mudi. Poleg tega, sva v stilu pesmi Oliverja: Veslaj, veslaj, veslala na bližnje otoke in zalive s najinim čolničkom.

Izven penzionska ponudba pa je bila letos raketa. Tatjana je tako že dalj časa članica "groupies" od Oliverja Dragojevića (en teden pred odhodom na morje poje: Da te mogi pismom zvati, poslušamo Oprosti mi pape, Skalinada...., ona pa na vsak komentar odgovarja: mi Dalmatinci), in kot pravi Velalučan, ima Oliver koncert tam. Skupaj z eno polovico od obeh čelosov, Hauserjem. Nismo manjkali. Jeba je bila le to, da je to jazz dogodek, pa je nek nadebudnež ene 15 minut utrujal na bobnih, vsi so ploskali, ko je končal, tudi jaz, ampak od sreče. 

Višek sreče zanjo pa je bil obisk pri znancih, ki oddajajo hiše v Treh portah,  njihov sosed pa je Gibonni. In koga Tatjana vidi na terasi? En stric v najboljših letih s čopkom sedi tam pred hišo, Gibonni! Ja dan je bil popolen. Moram priznati, da pred Tatjano nisem vedel kdo je to. Zdaj vem, imamo CD v avtu...dokler ne pade ven, CD namreč. Tu imam dober zgled. Žena  mojega nemškega prijatelja Wernerja, ki se je preselil v Slovenijo,  je v avtu poslušala Erosa Ramazzotija. On seveda ni vedel, kdo je to in vpraša: "Was is das?". Na dogovor: "Ja Eros", je zgrabil CD in ga vrgel iz avta, kaj ima ona za polušati nekega Erosa, če je z njim?! Nemška učinkovitost. Pozdravljamo.

A smo kaj jedli? Seveda smo. Ulovljene ribice, list na maslu, ostalo na gradele, pa neretvanske rake na buzaro, lokarde v marinadu, omako ala babi Zdenka, špagete s školjkami, hobotnico na žaru..., za boljše razumevanje slike povedo vse.