Pa smo šli. Na Korčulo in sicer v Vela luko oziroma v Tri Porte. Naložiš avto, na streho čoln, potapljaško opremo in seveda, moj najljubši ležalnik, imenovan "katarinca". Babe v avto in gasa na mejo. Hrvaške avtoceste so, zelo mi je žal, bistveni boljše od naših Darsovk. Od meje do Splita niso niti enkrat popravljali. Se spomnim kako smo se ob nihovi gradnji avtocest nasmihali, da jih pre-hitro gradijo, pol bo pa vse narobe, slaba kvaliteta, skozi bo kaj za popravljat... Lej ga gnjurca, pa smo se vsekali. Pri nas so vsi strašni graditelji AC v kazenskih postopkih ali pa se hladijo v "penzionu" Koper, tem "barabam" hrvaškim pa ceste funkcionirajo.
Tri Porte ali tri luke je en smešen kraj. Zaliv, pa 10 km okoli ničesar. Odlično za sprostitev in uživanje v čistem morju. No letos je bilo malo pretoplo, morje in zrak. Že par let hodiva k babi Zdenki, gospa ima apartmaje, psa Orija in predvsem veliko dobre volje. Vedno prinese travarico za levo in desno nogo. Letos sva bila en teden v družbi najinih dveh, od treh hčera. Mladina se ima očitno zelo dobro z nama, samo da imajo internet, pa tudi drugače so zelo zabavne deklice. p.s. so se rezervirale za abonma z nama že za drugo leto, pogoj je le internet!
Moja Tatjana si je letos omislila podvodno puško. Boge ribice, poleg noža, ki je njena obvezna oprema, saj veste morski pes preži vsepovsod, sedaj še puška. Pa ji je kar uspelo, ene deset ribic je smrt storilo. Seveda smo imeli ribolovnu dozvolu. Tri dni 220 kun, da prideš do tega famoznega listka pa traja ene 3 ure. Se jim nikamor ne mudi. Poleg tega, sva v stilu pesmi Oliverja: Veslaj, veslaj, veslala na bližnje otoke in zalive s najinim čolničkom.
Izven penzionska ponudba pa je bila letos raketa. Tatjana je tako že dalj časa članica "groupies" od Oliverja Dragojevića (en teden pred odhodom na morje poje: Da te mogi pismom zvati, poslušamo Oprosti mi pape, Skalinada...., ona pa na vsak komentar odgovarja: mi Dalmatinci), in kot pravi Velalučan, ima Oliver koncert tam. Skupaj z eno polovico od obeh čelosov, Hauserjem. Nismo manjkali. Jeba je bila le to, da je to jazz dogodek, pa je nek nadebudnež ene 15 minut utrujal na bobnih, vsi so ploskali, ko je končal, tudi jaz, ampak od sreče.
Višek sreče zanjo pa je bil obisk pri znancih, ki oddajajo hiše v Treh portah, njihov sosed pa je Gibonni. In koga Tatjana vidi na terasi? En stric v najboljših letih s čopkom sedi tam pred hišo, Gibonni! Ja dan je bil popolen. Moram priznati, da pred Tatjano nisem vedel kdo je to. Zdaj vem, imamo CD v avtu...dokler ne pade ven, CD namreč. Tu imam dober zgled. Žena mojega nemškega prijatelja Wernerja, ki se je preselil v Slovenijo, je v avtu poslušala Erosa Ramazzotija. On seveda ni vedel, kdo je to in vpraša: "Was is das?". Na dogovor: "Ja Eros", je zgrabil CD in ga vrgel iz avta, kaj ima ona za polušati nekega Erosa, če je z njim?! Nemška učinkovitost. Pozdravljamo.
A smo kaj jedli? Seveda smo. Ulovljene ribice, list na maslu, ostalo na gradele, pa neretvanske rake na buzaro, lokarde v marinadu, omako ala babi Zdenka, špagete s školjkami, hobotnico na žaru..., za boljše razumevanje slike povedo vse.
Ni komentarjev:
Objavite komentar