Moja babica Afra in njeni malancani

Popoldan sem, čakajoč Tatjano, kuhal malancane na turški način, kot smo jim rekli doma. Pa so mi misli ušle na babico, ki mi je ta recept in še kakšnega zaupala ter naučila kuhati, pravzaprav sem zaradi nje začel in še vedno rad kuham.

Družina Keil, Afra desno

Moja babica Afra je bila Čehinja. Rodila se je 1902 v Linzu poštnemu uradniku, ki je rad potoval in se selil z družino po Avstroorgski. Imela je dve sestri Doro in Pavlo in brata Karla, pisali so se Keil. Brat Karli je padel na Soški fronti na moj rojstni dan 29-tega junija 1916, star 19 let,  Babica je končala licej, malo delala, nato pa se poročila z mojim dedkom Viktorjem. Bila je prava borka. Med obema vojnama sta z dedkom, ki je učil na prvi gimnaziji, vodila še dijaški dom, tam kjer je sedaj Ekonomska fakulteta v Mariboru. Ko so družino 1941 Nemci odselili v Srbijo, pred tem so dedka, kot profesorja in Sokola, uspešno pretepli v mariborskih zaporih, je skrbela za družino tam. Ko se enkrat hoteli dedka vzeti za med talce, je nemškim vojakom zavpila: Ich bin eine Linzerin!, kar je takrat pomenilo nekaj, saj je bil Dolfe od tam, no iz ene vasi zraven in ga rešila.

Ker se, kot šolarja, popoldan s setro nisva imela kam dati, naju sta čuvala babica in dedek.Takrat me je navdušila nad kuhanjem. Začela sva z filanimi jajčki, ni velika umetnost a za 10 let starega kuharčka kar ok. Po tem sva pekla biskvite, pa delala rolade, malo se mi še pozna, na koncu mi je izdala še, za tiste čase, popolnoma eksotične recepte, ki jih je prinesla iz Italije, ko sta z dedkom obiskovala njegovo sestro Mimi v Benetkah: malancani na turški način, artičoke z drobtinami,... Nekaj od tega se najde na blogu. 

Medtem, ko je babica kuhala, pa smo imeli zanimive debata z dedkom Viktorjem, ki je bil poln spominov in podatkov. Kot geograf, zgodovinar in profesor 40 let na mariborski gimnaziji,  je vedel višino vseh gora v Jugoslaviji, imena rek in glavna mesta po svetu. Nisi mogel zmagati, si se pa veliko naučil. Zgodbe iz ruskega ujetništva v prvi vojni, druga vojna,  pa seveda telovadne in sokolske zagodbe. Redno se je sprehajal po Kalvariji, kjer  sta se večkrat srečala s takratnim mariborskim škofom Držečnikom, opazovala parčke na klopcah in seveda komentirala. Pravljic ni znal, pravzaprav je poznal samo eno, O Bedalovih, se mi zdi, da si jo je sam zmislil. Nastopala sta volk in lisica. Pa cinguli-conguli je tudi obvladal. To je bilo tako, da si se ulegel v deko, ki jo je dedek prijel za vogale in te guncal.  

Poleg kuhanja, me je babica navdušila nad zbiranjem starih kovancev. Dala mi je nekaj kovancev Franca Jožefa, par srebrnikov Marije Terezije in na koncu še par zlatnikov s tega časa, en je bil češki. Kako je uspela vse to spraviti med 2.svetovno vojno, oz kje so bili takrat, je skrivnost, ki jo je odnesal s seboj. 

Umrla je leta 1984, par let za dedkom. Njo, dedka in mojega očeta nekajkrat letno obiščem na Pobrežju.

Malancani a la Afra:

Potrebuješ ne premale malancane, česen, peteršilj,olivno olje, sol, poper, paradižnikovo omako. 

Iz malancana odrežeš tri do štiri rezine širine do 1 cm, v te rezine pa daš nasekljan česen s peteršiljem. V ponvi s pokrovom segreješ olivno olje, na tem popečeš malancane in dodaš paradižnikov sok. Vse skupaj dušiš na srednjem ognju do ene ure. To je vse, kozarec vina pa dober tek!