Dve bombi na Vurberku

GP 500

Prva je ta prava, zavezniška, ki jo je vrli domačin našel, izkopal, odpeljal domov in vprašal župana, če bi jo imeli za eksponat. Se čudite neumnosti? Ni edini in tudi ne zadnji, ki misli, da stara bomba, granata, ne naredi nič več. Če me spomin ne vara, iz časov, ko sem še vodil to področje in statistiko za to, smo imeli v devedesetih letih v Sloveniji pet mrtvih herojev - zbirateljev pri tem delu. 

Eksponat "Vurberk"

Najbolj mi je ostal v spominu Kobaridčan, ki je v kleti vrtal v granato iz 1. vojne z belck&deckerjem direktno v vžigalnik. Seveda je počila, pa še hiša se je za eno nadstropje znižala, ker je imel tam v kleti še nekaj takšnih trofej. Zbiralci so bili in so še velik problem. Na območju soške fronte smo še v devedesetih letih pobrali do devet ton "spominkov". 

Igor in Bojan

Vse to je in še rešuje Civilna zaščita, del, ki se ji reče enota za varstvo pred NUS, v njej pa pogumni in izkušeni fantje, veliko tudi gasilcev. Po uspešni akciji razminiranja vojašnic JA začetku devetdesetih smo jih usposabljali in začeli opramljati. Žal  se jim je zgodila ministrica Ljubica, ki jih je skoraj uspela uničiti in razformirati. Zato sem tem bolj ponosen na uspešno akcijo na Vurberku in ves medijski pomp, ki jih je spet postavil na mesto, ki jim gre. Tega takrat nismo najbolje obvladali, vedno po tiho in brez pompa smo pobirali bombe, granate, tudi takšno, kot je bila na Vurberku, GP 500, kar nekaj jih je bilo, spominjam se ene pri gradnji podvoza pod železnico v Laškem. Edino kar smo storili, je bilo, da smo za pol ure ustavili železniški promet. 

t.i. "svinja" na čolnu

Edino kadar je kak ribič "izlovil" morsko mino, ali pa smo čistili morje teh min, je bilo več medijske pozornosti, pa tudi takratni šef CZ na Obali, je res znal z mediji.

So me pa malo, no zelo, razočarali novinarčki ob poročanju na Vurberku. Odlični so za paniko narediti, a ko jim je vodja Bojan povedal, da žal enota nima prave opreme za razrez bombe z vodo, se pa nihče ni začel spraševati kako in kaj je s to enoto, opremo, usposabljanjem in njihovim delo. Je bila odlično izhodišče za vprašanja vodstvu v Ljubljani zakaj jih zanemarjajo. Edino dobro je bilo, da se ni spet poveljnik CZ slikal zraven, a ja, Cerar ali teta Katič si nista prišla ogledat Dupleka, so dopusti. Pa za te loleke je bolje, da so na dopustu, dolgem upam.

Še enkrat fantje iz enot NUS, ponosen sem na vas(!), še vedno.

Za drugo bombo pa je kriva moja Tatjana in sicer kalorično. Reče se ji torta Pavlova. Potrebuješ pet beljakov, 250 g sladkorja, eno žličko škroba, eno žličko limoninega soka, eno viskija (en požirek za kuharco), 100 g lešnikov, sladka smetana, sadje in 50 g sladkorja v prahu.

Lešnike prepražiš in nasekljaš. Zmešaš škrob, limono, viski in sladkor v prahu, da je brez grudic. Beljake stepeš in počasi dodajaš kristalni sladkor. Na peki papirju narišeš krog v notranj zložiš narezane lešnike, sladkorno maso, kateri med stepanjem dodajaš mešanico škorba, limone, viskija in sladkorja v prahu, v krogu nabrizgaš na lešnike, s tem da je rob višji. Zadevo sušiš na 120 st eno uro (testo mora ostati belo), na ta pri odprti pečici še 1,5 ure na 100 st. 

Na ohlajeno dodaš sepeno smetano in sadje po izbiri. Prava bomba, vam povem, kalorična!

Torta Pavlova