V Benetke samo naravnost

In sva šla (..kot poje Magnifico), jaz, izkušen Benečan, ker pa sem bil tam že ene pet-krat, sem seveda tudi vozil. Nastavil sem sicer uno tečno babo na Garminu, a kaj ona ve! No, ko sva zavila iz avtocete za smer Benetke, me je ta zmešena baba trikrat hotela dol poslati s čudovite ravne ceste, ki vodi v Benetke, jaz pa ne in ne, ker jaz vem bolje! Tatjana me opozarjala naj zavijem dol, a kaj ona ve! No pa sva končala na avtocesti za Padovo, ti drekec. Tako sva si lahko ogledala še industrijsko cono in kamp na južni strani, kar je tudi nekaj!

 

Pol sem ubogal obe babi in sva pripela v Benetke. Krasen dan, sonce, turistov ne preveč, tako da sva si lahko komot ogledala doževo palačo in se vzpela na stolp na Markovem trgu. Benetke so zame nekaj posebnega, del družine  je živel tukaj, teta Mimi, strica Milovan in Stane, zdaj pa so tam teta Iva, bratranec in sestrična. Smo hodili tja pogosto, od njih sem pobral kar nekaj zanimivih receptov (artičoki, rižota s prossekom, rižota z vinom, malancani, ...). Kadar je stric Stane privihral v Maribor, je imel v prtljažniku svojega, za tiste čase in za nas, velikanskega avtomobila, vedno vse sestavine za rižote, naše mame je iz kuhne nagnal in kuhal sam. Odlično !

 

Ko sem bil kot otrok na operaciji srca v Ljubljani, je prišel ta stric na obisk. Že pri vhodu se je zadrl: 'dr. Ferianis !!', pa so vse sestre letele skupaj, mu kazale moje izvide, on pa je kimal. Prinesel mi je policijski avto na baterije, ki je po hodniku bolnišnice vozil in zavijal s sireno. Res pa je, da je bil zobozdravnik. Velik šovmen!

 

Gremo nazaj v Benetke, je nekaj stvar, ki jih je potrebno videti.

 

Doževa palača in zapori čez most vzdihljajev sigurno. Tele Doži  (Dux) so bili kerlci, v bistvu so bili kot naših nekaj zadnjih predsednikov Vlad, samo predstavniki ljudstva, fugure, oblast in odločanje pa so imeli v rokah bogati aristokrati. Dožev je bilo točno 120, vsi, razen enega (Enrico Dandolo), so pokopani v Benetkah, ta edini pa v Istanbulu v Agiji Sofiji, kjer je ukradel znane štiri konje, ki so krasili hipodrom v Konstantinopulu. 

 

Pa tržnice, pri Rialtu, z ribami, Rialo seveda, pa Ghetto, kjer so naselili Žide, ki so prišli iz Španije. Edini del Benetk, kjer vidiš objekte s šestimi nadtropji. V bistvu je otoček sredi Benetk, Židje so lahko živeli tam, samo zvečer so se vrata zaprla in vsi so morali biti v Ghettu. Beseda naj bi pomenila smeti v beneškem jeziku. Otok so v resnici uporabljali za to do naselitve Židov.

 

Poleg tega, pa se vedno sprehodim mimo Harry's bara (od Markovega trga par sto metrov ob vodi), kjer so se zbirali znani pijančki med vojnama. Je pa to kraj od koder sta doma pijača Bellini in način priprave surovega mesa Carpaccio. Ta dva strica, Bellini in  Carpaccio sta drugače bila slikarja, ki sta posodila le ime.

 

Zvečer pa nazaj v Gradež, ki ga imava za postojanko. Lep kraj, ob morju, odlične restavracije, še boljši Aperol Spritz in normalne cene. Ne bom preveč hvalil, da bo ostal tak, ne pa da skoz pozdravljam ljudi kot v Istri, kjer me poskušajo 'nategnit' v vsaki gostilni.

 

Na večerji sta se nama pridružila Patricia in bratranec Mario. Kaj konzumiramo radi tam ?

 

Sarde marinate in Spagettini Aglio e olio, zraven pa furlanski Tokaj. O tem smo pisali že v bogu Ko rabiš mir, dopust in malo zgodovine (http://nejc-cimpersek.blogspot.com/2014_04_01_archive.html).

 

Recepta takrat nismo izdali, zdaj pa naj bo, ker smo ga tudi preizkusili. To je bila tipična hrana ljudi v beneški laguni.

 

Sarde marinate: sveže sardele očistiš, odrežeš glave, posušiš in jih malo pomokaš. popečeš jih na olju. Čebulo narežeš na rezine in jih popečeš na olju samo toliko, da posteklenijo, dodaš cel poper, sol, dva do tri stroka česna. V posodo zlagaš plast sardel, na njih daš rezine limone, lovor, olivno olje in bel balzamični kis. Nato spet sardele in ponavljaš vajo, dokler ne zmanjka. Zelo dobro je, če zadevo pustiš v hladilniku dva dni, po tem pa dober tek.

 

Spagettini Aglio e olio: skuhaš špagetine (tisti do 3 mm), na rahlem ognju olivnem olju dodaj stroke česna, vsaj 6 minut, da olivno olje začne delati mehurčke. Dodaš rdeč in črn poper, čili, sol. V tem zmešaš špagetine, predno ponudiš, dodaj parmezan. Njama, a malo mora pečt !  

 

 

Kad žena čuti, nemoj da je prekidaš...

...je povedal kolega Tomo v najljubšem lokalu v Celju. In evo ti ga na, naša Alenčica (a novinarčki tega pregovora v naslovu ne poznajo ?!), spet razlaga o strašni zaroti, ne bo povedala vsega, bo pa mogoče nekoč knjiga. Ta skrivnost o propadlem komisarskem mestu bo izšla skupaj z podatki o umoru Kennedyja in vesoljci iz Roswella. Da je z njo kaj narobe? Neeee, zarota! Druga teta je s sproščenostjo, znanjem jezika, nasmehom in s samo enim mesecem politike (verjetno je to prednost) zmogla. To veliko pove o tem kakšne so norme za postati PV v Butalah.

Gledam novičke na naših medijih, spet poplave, spet je vse odneslo, a da bi država kaj povedala na to? Ne. Po poplavah pred par leti se ni zgodilo nič, po žledu tudi ne, pa za koga imamo vse te strašne agencije, službe in inšpekcije? Za nas očitno ne. Poslušam pogovor dveh stručkotov, eden iz Ljubljane, drugi iz občine pri Ljubljani, ki ne dovoli zadrževalnikov že 44 let. Tipično Butalsko, sam da sosedu krava crkne. Pri teh rečeh se počasi ta naša slo verzija demokracije neha, imaš prostorski načrt in ga izvedeš, civilne iniciative pa naj se ukvarjajo s čim drugim. Varnost ljudi in premoženja je na prvem mestu, ne pa vsak lolek, ki mu kaj ne paše, pa še vsi se na vse spoznajo.

Stric Miro se raje sprehaja po Bruslju in spet lažemo kako se bomo držali vseh dogovorov, s figico v žepu, seveda. Doma se je spet zbudil škrat Štrukeljc in povedal, da šparali pa ne bomo, pa če vsi crknemo.

 

Jeba, bi rekel moj prijatelj Slapko. Pred ene sedmimi leti sva na Dunaju razmišljala o stranki, ki bi prevzela oblast, no čez eno leto bova imela spet šanso, Marko pa bo tokrat lahko član.

Zdaj pa za boljšo volje še nekaj o kuhanju. Tale zvarek mi je Tatjana naredila doma, jaz sem seveda naredil knedle, pripravil na mizo in pospravil v pomivalca. Evo:

Kruhovi knedli:
Najprej iz starega kruha narediš kruhove knedle, to verjetno vsak zna: kruh na kocke, mal mleka čez, da se zmehča, žlica Vegete, na olju popražiš čebulo, nekaj zelenih začimb, vse skupaj zmešaš, po potrebi dodaš drobtine in izdelaš kroglice, kar imaš preveč, zmrzni.

Omaka:
V voku prepražiš po dolgem narezano mlado čebulo, dodaš mešanico gobic (ki jih je nabrala Tatjana), domača buča Hokaido, čili, zaliješ z malo vina, sol, poper, dušiš, na koncu dodaš polnomastni grški jogurt (Lidl, Erdinanous Creamy natural yogurt).

Zraven solata: rdeče zelje (način Rudolf) in repincl z jajčkom.
 
Dober tek, ni kaj, jesen je tu.

 

Večerja s Hillary in Billom

Ja seveda je bila, samo poleg nas treh je bilo še ene 120 drugih. Brdo pri Kranju, ob obisku strašnega Billija v Ljubljani. Takrat, ko je nastala tista famozna slika, ko Drnovšek drži marelo za Milana. Milan je že takrat znal manipulirati.

S plemenitim Zmagom sva sedela nekje v eni tretji loži, Bilija bi videla le z rešpetlinom. Bilo je seveda gala, lepo, takrat se mi je ful fajn zdelo. Pred tem sem imel zanimiv klepet z gospo Madeline Olbright, takratno državno sekretarko ZDA, o Češki. Ona Čehinja, jaz pa ene četrt Čeha, (babica Afra, ta ki me je navdušila za kuhanje).

 

Ob tem obisku je seveda Hillary obiskala Inštitut za rehabilitacijo, takrat na čelu s Francem Hočevarjem. Pomenila se je z žrtvami min, jaz sem pa imel to čast, da sem ji povedal malo o problemu min v Bosni.

 

Ker sem hotel biti prepričljiv, sva z namestinkom Goranom, prišla do genialne ideje kako ji bom pokazal pravo paštetko (prazno, seveda). Ja, unim smrtno nevarnim fantom od tajne službe se je seveda hotelo zmešati (mimo grede, na tla nalimajo križec, kje smeš stat !). Po Inštitutu so se sprehajali strokovnjaki za eksplozive s psmi, a kako ti kakšen stik od prej prou pride. Pride mimo en od teh fantov mim in pove: 'This guys are ok, I know them', pa je mina ostala na mizi.

 

 

Od tege srečanja s Hillary sem si, poleg tega, da je bila dobro pripravljena na temo (drugi svetovalci kot od Alenčice), najbolj zapomnil njen pogled, ubijalski, si kar predstavljam bogega Bilija, ko ji je moral razlagati za Moniko. Potem sem nekje prebral, da je vanj vrgla pepelnik, uradno pa se je ruknu v štok vrat. Sem jo srečal še enkrat, v Senatu ZDA, lobirali smo za d'nar in ga tudi dobili.

 

Pa še jedilnik z Brda:

Zelenjavna terina
Dimljena brdska postrv s hrenom             Sivi pinot barique, 1996, Kristančič Movia

Dvojno močna juha s šinačnimi kroglicami

Telečja ribica s suhimi slivami
Goveji zrezek z jurčki                             Kraški teran, 1997, Lisjak
Izbrana priloga 
Sestavljena solata      

Prekmurska gibanica                               Laški rizling - suhi jagodni izbor, 1994, Vinag

Kava s pralinejem
 

 

'Vi nid brejns' ali Alenčiča v Bruslju

Dolgo nisem imel kaj pisati, slovenska scena sploh ni več smešna, moje pisanje pa ni namenjeno tragedijam. To naj bi bil hudomušen blog, v tej krasni podalpski državici pa ni nič več nič takega, zadeve so smrtno resne.

 

Bile so lokalne volitve, najbolj so me razveselili moji eht Štajerci iz MB z izvolitvijo našega Francija v drugi krog! Tak se dela! Ne veš kateri je večji lolek, ali hoški Andrejček ali dupleški Franca. Mestu ni rešitve. V mojem novem bivališču na Ptuju se bomo borili v drugem krogu, biti samo Kurent ni več dovolj. V začasnem kraju bivanja, Celju, pa so z rezultati čakali, do ponedeljka zjutraj so namreč iskali butla, ki ni obkrožu Šrota. 

 

 

 

In potem so se Krajncem (in meni) vremena zjasnila! Zaslišanje Alenčice v naši novi prestolnici Bruslju! Spet je hec in spet imam ideje, blog ostaja hudomušen! Kaj takega ne vidiš vsak dan, prvič sem gledal SLO TV 3! Celo bolje kot 24kur, res. Teta Alenčica je mislila, da je na zaslišanju pred našimi demokratično izvoljenimi poslančkoti, ki tako ali tako ne vedo za kaj gre. Tudi mediji tam nimajo navodil, kar je zelo grdo, in se lotijo najbolj sposobne kandidatke za vodjo kuhinje! Fej in fuj! Moja mama se pri 82-ih bolje pripravi za pogovor z dohtarjem, ker jo bolijo noge. Vsi so se držali za glave, tudi Alenčica. Kot je napisal en nepravilno informiran in škodoželjni novinar v Financah: 'Njen zagovor je kot njen magisterij', jaz bi dodaj: Sama jajca! Včeraj ni bilo lepo biti Slovenec v Brx.

 

A tele naši, no, moji res niso več, politiki res ne vedo, da je včasih pa le fajn kaj znat. Plozanje slovenskega kumrovca v njihove glave, da so najboljši, magisteriji vsakemu, ki pride mimo Kardeljeve, ne bo dovolj. Biti politik je poklic, kot frizer, avtomehanik, zdravnik, ... ne pa hobi za popoldan. Pol se ti zgodjo, zdaj že tri stranke, narejene samo za volitve. Pridejo, vidijo, zajebejo in zginejo. Nova imena? Ne me jebat, vsi so se že slinili na listah LDS, ZARES, ZAHEC, SDS, SLS, SD,...

 

Boljš, da neham za danes. No, pa še malo veselja na koncu. Čas kostanjev je. O težavah prodaje kostanjev in mošta smo pisali lani ob tem času v blogu Mošt & kostanj in flanela ( http://nejc-cimpersek.blogspot.com/2013/10/most-kostanji-in-flanela.html). Prejšnji teden mi je prijatelj odvetnik povedal nadaljevanje zgodbe. Do njega je v pisarno prišel človek, ki želi imeti kiosk za peko kostanja v Mariboru in mu je prinesel pok 8 cm debel formularjev A4, ki jih naj izpolni za vlogo za dovoljenje. On preprosto ne zna.

 

Hvala bogu imam mojo Tatjano, ki je, po gobah, našla nov hobi, kostanje. Zgine v hosto in nabira kostanje. Ta ženska bo uničila vso floro in fauno na Krčevini. Pol mi jih pa, prijazno, speče in ponudi zraven mošt. Nima dovoljenja, tak da računam na kako odločbo inšpektorata v kratkem, lahko ji celo licenco za odvetnika poberejo, nikol ne veš. 'Vi dont nid inspekšn, vi nid tajm', bi rekla Alenčiča...

 

 

 

 

 

 

 

  

Tih deževen dan...

Spet ščije, pa saj to ne more biti res! Sobota je, vreme novembrsko, sonce je sijalo ene 13 minut, vse ostalo dež. Slovenija plava, odplaknjene ceste, mostovi, zemeljski plazovi... Ljudje so obupani, hvala bogu imamo gasilce, ti ljudje, v večini prostovoljci, kažejo kako se dela tudi v državi, kjer je vse narobe. Sreča je, da tele Vlade še ni, tako, da se visoki državni uradniki ne upajo slikat na TV in razlagat kaj so vse storili, ne vedo kdo bo ostal. Prejšnji teden gledal nek pogovor na 24kur o poplavah, toliko sprenevedanja dveh birokratov o tem, kako nimajo denarja in da se nič ne da, pa še ne. Da bi kdo kdaj pokazal 'kohones' in odstopil, to pa ne!

 

Čas je, da si ljudje izračunajo koliko plačujejo za urejanje prostora, vodotoke, ceste,... Čas je, da začnejo denar od države zahtevati nazaj, bo trajalo, a to se bo za državo končalo kot izbrisani. 

Kaj počneš na tak dan? Kot je rekel eden mojih kolegov, lahko počneš samo dve stvari in danes se mi ne da igrat kart. Tatjana, na primer, gre v hosto in najde mamo vseh lisičk.




No v mojih letih lahko počneš še eno stvar, je čas da kaj skuhaš, npr. 'tortilja kar tako' zraven pa piješ  'Krčevinopolitan' (en del limone, en del bezgovega sirupa, dva dela vodke, en del ribezovega soka,melisa, meta, led...močno prešejkaš..dodaš prosseco)

Res, da se mi je skoraj ponesrečilo, ker je bil na 24kur intervju s našo, se opravičujem evropsko, Alenčico, pa se mi je zelo smejalo. Seveda me je zelo sram in se nepopisno kesam!



Dajmo raje recept: tortiljo nagradiš s kislo smetano, na polovico naložiš zelenjavo, ki ti je všeč (pri naju: Jalapenjos in avokado), na drugi pol pa dimljeni losos (lahko tudi postrv). Zadevo zviješ in popečeš na ojčnem olju na protfanu.




Narežeše na kolutke, dodaš omakico po želji (midva:  avokado, hren in kisla smetana, poporaš, posoliš in mičken limone), pa dober tek!

 

 

Švejk, grupa TNT in ljubezen na šest oči

Zadnje čase se nekateri sprašujejo od kod moje politično prepričanje in vir ostalih pisanj, ki jih objavljam. Zadeva je zelo enostavna in transparentna. 

Politično prepričanje in odnos do slovenske politike izhaja iz dveh pomembnih antalogijskih zgodovinskih del. 

Prva je Švejk (Jaroslav Hašek, 1923), druga pa strip Alan Ford (Magnus & Max Bunker, 1969). Ta literatura je v popolnosti povzela delovanje države, ki se ji danes reče Slovenija in sta, v duhu pozitivnega futurizma, napovedali nastanek te uspešne države na sončni strani Alp. Torej bralec tega bloga, če ne razumeš sporočila teh dveh temeljnih del, se TAKOJ odjavi s tega bloga. Priporočam humoristične oddaje tipa TV Dnevnik, 24kur in Studio ob sedemnajstih, ki so na tvojem nivoju dojemanja heca.

Za del, kjer opisujem odnos do nežnejšega spola, pa moje pisanje temelji na knjigi Ljubezen na šest oči - tajno poročilo o sexu (Jan Hagel, 1968), ter na izkušnjah z nekaterimi dekleti, ki se jim zahvaljujem in katerih očetje in fantje bolje, da o tem ne vedo.

Za kuhanje me je navdušila babica Afra, z recepti in kuhanjem mi svetuje moja Tatjana, ki je v bistvu prevzela vodilno vlogo. Res pa je, da brez mojega pripravljanja mize in zlaganja posode v pomivalni stroj, te recepti ne bi bili kar so. Pri tem nama pomagata tudi blagovni znamki Pullus in Zlati grič.

Evo, to je to, kdor to ne razume pa, .... mu ne morem pomagati.

OPOZORILO ZA BRALCA: V kolikor boste moje pisanje jemali resno in se ob njem zamislili ali, Bog ne daj, nasmejali, vas opozarjam, da boste mogoče ožigosani za osebnostno neprimerne osebe! Big brother budno pazi na vas in vsak hehet v smislu odobravanja vam lahko močno škodi.

Vojna bo ?

Začelo me je mal skrbeti, zato to pisanje ne bo ravno smešno. Tale zadeva v Ukrajini, pa Islamska država Iraka in Levanta v Siriji in Iraku, zadeve se spreminjajo iz slabega na slabše. Naš veliki prijatelj Putin je zdaj zagrozil še enemu našemu prijatelju Nazarbajevu, ki bi želel Kazahstan malo oddaljil od Rusije. Dandanes stricu Vladimirju ni dobro groziti. Ima moč, vojsko in nobenega strahu pred nikomer.

 

Berem poročila različnih agencij, v Ukrajino naj bi poslal tankovsko divizijo, a nobenega dokaza nikjer. Kako lahko skriješ divizijo, če je seveda res tam? To so 3 do 4 brigade, a imajo Rusi nevidne (STEALTH) tanke in vojake? Pa to se ja vidi!  Pa še Ovseki so tam, res ne vem, kako jih nihče ne vidi, možno pa je, da sem butast.

 

 

 

 

 

Islamisti pravijo, da se kmalu pojavijo v Evropi, glede na to koliko borcev je tam iz teh koncev, so že tu. Po zemljevidu sodeč, računajo na nas.

 

Politiki velikih držav pa anemični, Obama se ne upa, konec koncev zakaj bi si, Evropa bo počasi morala začeti zase skrbeti. Tale EU ima sicer novo zunanjo ministrico, mlajšo, simpatično, samo notranji spori izvodenijo vsako konkretno ukrepanje. Ko smo vabili Ukrajino v Evropo, smo bili polni obljub, sedaj pa rep med noge. Ampak za vsako vojno sta potrebna dva.

 

Kaj pa naša oblast? od 13. julija sestavlja neko strašno koalicijo, sami s seboj se ukvarjajo. Mladika niha med prilizovanjem Rusiji in navodili EU, kot običajno. Nobenega svojega mnenja, drugače pa polni besed o človekovih pravicah. A Ukrajina, Sirija, Irak so daleč, a ne?

 

Ko so nas povabili v Berlin skupaj z ostalimi državami Balkana, smo sedeli nasproti EU, Avstriji, Nemčiji in Franciji, z brati Hrvati, kot člani EU, na oslovski klopi skupaj z ostalimi trablmejkerji. Če bi Avstrija dobila tako vabilo, bi celotna Vlada šla rakom žvižgat, mi pa ko šolarčki, no saj je danes prvi šolski dan, samo še rumeno rutico bi nam morali dat okoli vratu. Pa še fajn se je nekaterim zdelo!

 

Na kratko, žalosten sem, skrbi me pa tudi, ne zame, za naše otroke pa res.