Dežela trenirk, prepiha in copat

Včeraj sem imel malo preveč časa in sem se mudil po centru Celja in opazoval. Polovica mladih, naših let in starih se sprehaja v 'modnih' trenirkah okrog. 

Po možnosti s tistimi, ki so stisnjene spodaj, na gumico, zraven pa, ali modne svetleče bele ali lakirane teniske (mladina) ali pa kakšni pošvedrani stari natikači (naša generacija). Še boljši so tisti, v glavnem v naših letih, ki nosijo natikače s štunfi, res sexi! Ta modni trend je prišel iz Fužin? Ne, to ne bo držalo, tako modo imamo vsi, tako da koga imenovati 'trenirkar' je oznaka za nas vse.

Druga stvar, kjer so se nam moji goste iz drugih držav smejali, je naša obsedenost s prepihom. Stalno piha, vleče, zapirajmo okna, pazi kje sediš, za vse težave je kriv prepih! Če te boli glava, imaš vneto grlo, otečene oči, poln nos, krajša noga,... Seveda imajo vsi Slovenci klime v avtu, kam pa pridemo brez, lepo prosim? Ima sosed, torej... A jo tudi uporabljajo ? Nak, velika večine ne, ker "mi piha v glavo", na kratko prepih. Pol se vozijo z odprtim oknom, ful fajn. Tudi moja mama, si je zmontirala klimo za poletje doma "veš kako je vroče". A uporablja jo ne, ker "veš piha". Dajte ta denar za klime v avtu in doma, bolje uporabit kje drugje. Nas je civilizacija ene 50 let prehitro dosegla.

Zaradi prepiha sem dobil ukor na gimnaziji. Znana prof. Dejza,  ki je učila geografijo, je prišla v razred, dežurni, to sem bil jaz, ni zaprl okna in o ti hudič, prepih!!! Takoj ukor. Ko sem dal ta papirček podpisati očetu, to sva s sestro vedno nosila njemu, ja bilo bolj smešno, kot z mamo, je podpisal in zraven napisal: "videl in ukrepal". No na gimnaziji sem dobil še dva ukora, prvega, ker smo štirje prijatelji šli na pivo v klet v Emono, namesto na Prešernovo proslavo, zalotil nas pa je profesor slovenščine Štavber, ki je ravno tako bil na piru. Trije smo dobili ukor, eden ne, ker je mama učila na II. gimnaziji francoščino (bralec iz MB bo sam ugotovil o kom govorim), takrat sem ugotovil, da ni važno kaj znaš, važno je koga poznaš. Trejega sem fasal, ker sem hotel zaščiti sošolca Petra, pri tehničnem pouku smo imeli eno teto Bende, ki res ni znala razlagati, pa je Peter, ki nikoli ni šparal jezika, rekel, da ne zastopi. Pa je vprašala po razredu: "Ti, zastopiš?", iz solidarnosti in konfuznosti razlage nas je nekaj potrdilu Petru. Na ti ga zlomka, spet ukor, zgoraj naveden sošolec je bil, seveda, spet izpuščen. Moram pa v njegov bran povedati, da ni nikoli nič naredil, da bi ga izpustili iz kaznovanja, je bil in je še, zelo uredu fant in moj dober prijatelj. 

No pa smo pri copatih. To je zame ena največjih neumnosti pri nas. Če koga prijazno povabiš domov, pol mu pa ponudiš copate, je res malo mimo. Pridejo punčke zrihtane, v petkah, pol pa jo najprej zmanjšaš na realo višino in  cepeta po sobi kot račka v, po možnosti, unih copatkah iz blaga, še lepše je, če nimaš ravno celih štunfov. Imel sem prijatelje, ki so na obisk copate s seboj nosili. Se pa spomnim podobnega dogodka z Dunaja. Namestnik VP Japonske nas je, par namestnikov, povabil na kosilo v tipično japonsko restavracijo. Seveda se moraš prej sezuti in glej ga vraga, trije diplomati so imeli krasno luknjo na štunfu, tam kjer je palček. Eden celo na obeh. Sam sem bil v svežih in celih. Toliko o diplomatih, ki se imajo za nadraso. Probaš jih in vidiš, da so samo zelo dobro plačani birokrati, nič več, dokler so v tujini, seveda.

Grške smokvice

Se še spominajte strašnega kina Sloga na Kolodvorski v Ljubljani? Seveda, polovica ne bo nikoli priznala, da je bila kdaj tam, druga polovica pa se muza in se dela slovenskega politika v odstopu. Seveda smo hodili v kino Sloga, saj so bila 70-ta in 80-ta leta polna erotoke. Ne kot danes, k ne smeš nobene pogledat, da te takoj kdo ne nasadi. Eden največjih hitov je bil film The Fruit is Ripe ali Grške smokvice, iz leta 1977.

Moja prva izkušnja s kinom Sloga je bila hecna, v bistvu je bil kriv organ oblasti. S prijateljem Darkom sva bila v Ljubljani na tekmovanju znanost mladini. Kot dva naivna Mariborčana, sva strica miličnika pred, takrat, Republiško skupščino vprašala, kje je kak kino v Ljubljani. Ni naju poslal v Komuno ali Union, ki sta čez cesto, ne, prase pokvarjeno naju pošlje v Slogo k železniški postaji. Igral je strašnen film Lehrerin hat Schone Beine ali Učiteljica ima lepe noge. Si lahko predstavljate, da sva nadebudna maturanta, TAKOJ odšla študirat v Ljubljano. V Mariboru so takrat v vsaj dveh od štirih kinov igrali t.i. haga-hu filmi (kung fu). Moral si paziti ob odhodu iz dvorane, ker so nadobudni Bruce Leeji vadili udarce iz filma, brcali in se drli zraven.

No s tem se moji obiski kina Sloge niso končali. Gledali smo Hladnikovo Maškarado, ko so jo končno spustili leta 1982 v kino Sloga. Nas je vznemirjala pokojna Vida Jerman, javost pa provokativni plakat za film, ki ga je leta 1971 naredil Matjaž Vipotnik. Danes ga verjetno ne bi dovolili, bi se kakšna civilna iniciativa, stranke, cerkev, KPK, Informacijska pooblaščenka, Računsko sodišče, nekdo bi se že našel in ga prepovedal 

Kasneje, ko smo bili že resni, poročeni fantje in v službah, pa smo se štirje prijatelji mesečno dobivali na t.i. bosanskem večeru, pivo nekje okoli Kolodvora pol pa v Slogo, ni važno kaj je igralo.

V čast Grških smokvic, sem začel delati moje "grške smokvice" v olivnem olju. 

V bistvu je jugurtov sir narejen iz grškega jogurta (vsega ne povem). 

Narediš male kuglice in jih zaliješ z mediteranskimi začimbami ali v aglio e olio. Zadevo pustiš v hladilniku, dobra je do tri tedne.

Drugi ji raspliće kosu a ja je volim...in falafele

je jokal Mišo Kovać davnega leta 1974. No, če ga danes pogledaš, je jasno, zakaj ji drugi razpletajo lase. Za nostalgike: https://www.youtube.com/watch?v=qthb0zA9LDA

Pa ni to namen tega naslova. Razmišljam ob našin neštetih proslavah, 25 let prve Vlade, obletnica nastanka SV, Manevrske strukture, zadnjega boja II. svetovne vojne na Poljanah ... A ni namen teh dogodkov, da ljudje, prebivalci države proslavljajo to, kar smo dosegli pred 25 leti in ob koncu II. svetovne vojne? Ne, proslave so očitno namenjene politikom, da se kažejo tam in s tem še bolj razdvajajo prebivalstvo te nesrečne države. Kot rečeno, drugi Sloveniji razpletajo lase, a mi jo še vedno ljubimo. Druge nimamo. Nikoli nismo bili ponosni na svojo zgodovino in očitno tudi ne bomo.

Podobno kot na poroki, svatje se veselijo, pijejo, žurajo. Ženin in nevesta pa sta tam samo za okras, za skupno slikanje, no pa starši so tam, ki ves ta nepopisno veseli dogodek plačajo.  Žur se najbolj razživi, ko ženin in nevesta odideta. V nekaterih primerih se pol še malo streljajo, kot kaže zadnji primer iz Srbije. Važno, da so slike na FB, kažejo veselo rajanje in dva nesrečnika, ki tako ne vesta kaj bo prinesel čas.

Ko smo že pri FB. Zadnjič sediva v lokalu, kjer sta pri sosednji mizi dve mamici učili otroka zelo na glas. "Kako se reče, če se sami slikamo? Se, se, se, selfi". Sledi še boljši nauk: "In kaj naredimo s slikami? Damo jih na fe, fe fe, fejzbuk". Na ti ga zlomka, butasto do skarjnosti. Kaj se je zgodilo z družinskimi albumi, ki smo jih z veseljem pogledali čez pet, deset, dvajset let? Kdo bo brskal po FB takrat? Vam povem? Nihče!

Ljudje objavljamo slike otrok, po možnosti malih, ki so čudoviti, za nas najlepši, najpametnejši,... Seveda, naši geni nam velijo, da so naši otroci najlepši, najpametnejši. Pol pa jih s temi našimi komentarji damo to na FB, kjer se pa ostalim to ravno ne zdi tako, saj imajo svoje otroke in svoje gene. Živeti življenje svojih otrok na FB je res malo mimo. Da ne govorim o tem, kako je objavljanje slik malih otrok lahko nevarno zanje, pedofili samo čakajo na naše čudovite, lepe, male otroke. Torej, pamet v roke.

Pa da ne bom samo težil, poznate falafele? Midva sva jih konzumirala v NY, jaz prvič. To so zelenjavni polpetki. Lahko narediš sam ali pa kupiš pripravljeno maso. Rabiš čičeriko, česen, limono, začimbe in olje. 

Če delaš sam: Česnove stročke olupiš in prerežeš na pol, iz limone stisneš sok (pol limone), čičeriko namočiš (dan prej), skuhaš in jo odcejeno daš v multipraktik. Dodaš sol, poper, peteršilj, česen in seveda limonin sok. Ko dobimo seseklajno maso (ne kreme), jo pustimo stati kako uro. Dodamo sodo bikarbono, da so polpetki bolj sočni. Naredimo polpetke in jih spečemo na olju (štiri minute na vsaki strani, da porumenijo). 

Postrežemo jih lahko v kruhu (lepinji) z narezano solato (vse živo: zelena solata, paradižnik, zelje, feferon,...) ali pa samo kot prilogo na solatni krožnik.

Pet utrganih filmov za sprostitev

Kot sem že večkrat pisal, rada gledava filme, za sprostitev, za spoznavanje novih reči pa tudi iz čistega dolgčasa. Sem pa tja naletiš po naklučju na kakšen dober film, ki pa ni med t.i. popularnimi filmi, ki jih propagirajo, ker so not neki 'strašni' igralci a-la Brangelina ali kaj podobnega. Včasih pa imava 'krompir' in se pojavi film, ki sicer ni ravno reklamiraran, a se ob njemu nasmejiš, sprostiš in vidiš, da je svet zanimiv, filmi pa so dobri.

Tako sva, po naključju, zadnja dva meseca naletela na teh pet, res utrganih filmov, ki jih zelo toplo priporočam. Seveda, če človek ima razvit tisti 'kraužl' v glavi za razumevanje humarja in parodije.

Kot rečeno, glejte in uživate!

  
Redirected (2014)                                          Wild Target (2010)  

Ripley Under Ground (2005)

Pawn Shop Cronicles (2013)

A Million Ways to Die in the West (2014)

Ko je Bog visoko in Führer daleč...

se lahko birokracija naslaja. Tako je zapisal nacistinčni propagandni minister Göobbels v svojem Tajnem dnevniku o delu enega od njihovih ministrstev. Dnevnik sem, skupaj z nekaterimi drugimi zanimivimi knjigami, našel med kupom starih knjig doma. Med ostalimo so bile še dr. Ivan Tavčar, Poduk o najpotrebnejših zakonih iz 1883, Občni deržavljanski zakonik za vse nemške dedne dežele avstrijskega cesarstva (1853 ali dr. Razlag, Kratek povzetek postav in obrazci ali izgledi (1862). Nujno branje v katerem ugotoviš, da so bile vse stvari uzakonjene kot je potrebno. Današnje spremembe samo ustvarjajo zmedo in mešanje megle.

Tajni dnevnik dr. Göobbelsa je leta 1958 izdala Založba Večer v dveh delih. Dnevnik je zanimiv opis ozadja delovanje tretjega rajha in njihov pogled na nasprotnike. Meni pa je zanimiv njegov opis boja z birokracijo v nacistični Nemčiji. Očitno je birokracija neodvisna od sistema, birokracija nima ovir. Še par cvetk tega zločinca: 'S tako diplomacijo človek ne pride daleč. Za to je bolje, da diplomati ne vedo ničesar. Res je, da bodo delali neumnosti, toda neumnosti, ki nikomur ne škodujejo.' O ministrstvu za Vzhod je napisal, da bi se morali imenovati ministrstvo za zmedo. Seveda je primerjava z današnjim časom v Sloveniji zgolj dobronamerna.

Pri nas ni več ne Boga ne Vodje. Žalostno. Zadnjič sem poslušal tiskovko JJ-ja ob novih obtožbah glede denarja. Način, kako se je odzval je zelo čuden, neprimeren  in predvsem popolnoma kontraproduktiven. V večini primerov delim njegovo mnenje o naših medijih, a njegov način izražanja o tem, je pa malo mimo. Ne vem, a ga grabi panika ali kaj. Samo čakal bi, politična trupla bi plavala mimo njega. Kaj bomo počeli, ko ne bo v politiki več njega in Kučana? Očitno si bomo morali najti dva nova antipoda, samo tako namreč ta naša družba funkcionira, polna sovraštva in negativizma. Zato pa smo tam kjer smo. Vlada se hvali, kako se stanje izboljšuje, a dragi moji, ne zaradi vas. Zaradi podjetji, ki še želijo delati in to predvsem s tujino. Lahko bi rekli: zajebali ste vse kar se je zajebati dalo.

Danes so našli kandidatko za obrambno ministrico. Že vsi udrihajo, da nima pojma o obrambi. A s strokovnjaki, tudi dohtarji obramboslovja smo pa prišli daleč? Ne se hecat, ministri  morajo biti predvsem politiki, 'strokovnjaki' so nas na Kardeljevi, sedaj Vojkovi, že preveč stali. Tudi en nakup ni bil brez škandala. Avijončki, topovi, minometi, patrije, uniforme, čelade.... Vsi enaki, vsi povezani. Mogoče je čas za nekoga, ki ni del te mreže. Jo bodo pa poskusili diskreditirati, od znotraj in zunaj in ob pomoči "neodvisnih" medijev.

Odkril sem, verjetno malo pozno, odlično serijo Hiša iz kart. O la la, bi rekel Alešič, to pa pokaže vso pokvarjenost politike in grebenja za položaje. Zanimivo je, da Frank Underwood nima magisterija! Kaj se le dogaja pri nas v zakulisju? Žal, so naši strici in tete iz ozadja že malo pase, učenci pa ne dosegajo nivoja. Prepisujejo magiterije, diplome, slabo lažejo, preveč kradejo, na kratko tretja liga. Kateri normalni pa si še želi v politiko pri nas?  Sama žalost. Dajmo nekaj pozitivnega.


Za vikend sem bil ponosni oče na maturantskem plesu. Ko vidiš te mlade ljudi, no, malo so le še otroci, polnih idej in ambicij, si zelo vesel. Koliko časa bo potrebnega, da jih zatrejo doma? Veliko jih odhaja v tujino študirat, zelo malo se jih bo vrnilo. Upam vsaj, da se je spremenilo mišljenje mlade generacije, ki je še par let nazaj kot idealno službo omenjalo državno upravo. Verjamite mi, dragi otroci, to je strel v temo. Plača je sicer redna, drugače pa samo prerivanje, šinfanje in skozi moraš na rit pazit. Tko ali drugače :)

Če smo začeli z diktatorji, pa še končajmo z njimi. Strašni Kim Jong Un je priplezal na goro višine 2700 m v plesnih šolnih, baje je vozil avto pri treh letih. Njegov oče Kim Jong Il je ob prvem poskusu igranja golfa zadel 11 lukenj iz prve (mogoče so mislili mlade punčke, samo temu se ne reče golf ampak posilstvo), deda Kim Sung Il pa je tako ali tako bil genij. Ljubljeni in dragi vodja. Verjetno zdaj s Hitlerjem igrata preferans tam nekje globoko spodaj. Je pa zanimivo kaj dobiš, če njuni imeni prebereš nazaj Sung in Jong. To sta pač bila...

  

Kako nam vladajo, mi se pa ob tem smejemo in jokamo

Kaj naj rečem o dogajanju v otroškem vrtcu na Gregorčičevi? Tiho ne morem več biti. Se še spomite bloga o novi stranki SNC s programom, junija lani?

http://nejc-cimpersek.blogspot.com/2014/06/nova-stranka-snc-s-programom.html

Zgleda, da jo bomo res morali zagnati. Trenutno ima sicer le tri člane, poleg predsednika še dva člana, ki se trenutno medita pri Karlu na MZZ, oba z NEPONAREJENIMI diplomami. Tako, da lahko takoj ponudimo pomoč stranki, ki nam je ukradla ime, SMC. Svoj magisterij nisem prepisal, lahko bi ga samo prerisal, sem pa, priznam, v njem uporabil nekaj formul, ki so jih pred mano že pogruntali strokovnjaki s področja mehanike, za kar se, na tem mestu, zelo kesam.  Vsi trije člani smo svoja dela napisali sami, ne kak s.p. (takrat jih še ni bilo) in imamo diplome iz resnih Fakultet, moja diploma je še celo iz časa, ko se je šola dičila s ponosnim imenom Edvarda Kardelja, tako da....
 

Pokazalo se je, samo po 9 mesecih, ko smo objavili naš čudovit strankin program, da ponujamo res napredne in za stanje duha v državi, revolucionarne rešitve. Seveda se mora Miro podvizat z našo  vključitvjo v Vlado, dokler še ne proda vsega državnega premoženja. Kot obljubljeno, mi poberemo le uboge 3 %. Edino del programa bomo radikalizirali. Na področju medijev se 24kur prepove, ostane samo vremenska napoved, njihove ta lepše novinarke pa bomo premestili na RTV, kjar bodo imele vsakih 5 minut le mimohod. Ko zavzamemo ministrstvo za napad, uredimo pristojnost obveščevalne službe OVS. Prva in najpomembnejša naloga bo, da odkrijejo kdo mi že tri leta krade orehe na parceli. Bolj pomembno kot prodaja Telekoma, saj jaz jih niti prodajat ne morem!

Če na kratko pogledamo sestavo trenutne ministrske ekipe, smo lahko le zmerni optimisti. Nekaj jih je špreh los (vsaj dva), eden je na prepihu, ena ministrica ima eurokrem frizuro, ena je noseča, na enem ministrstvu pa ministrice redno kolobarijo. Dejstvo je, da večina tega kadra v normalni državi ne pride do naziva vodje oddelka ali kot je zapisala Darinka Pavlič Kaimen v članku, niti na pogovor za službo jih ne bi vabili. Rešitev zanje? V slovensko politiko, narod nategnit z novimi imeni je zelo preprosto. Kdaj bo ta narod vzel v roke vile  in ostalo kmečko orodje, pa je počasi le še vprašanje časa. 

O današnji eksploziji ponarejenih diplom je lepo napisal Alojz Ihan v kolumni, da gre za: "vulgarne produkcije diplom, ki jih naša družba ne potrebuje kot dokaz znanja, ampak kot vstopnico za kadrovsko prerivanje v javnem sektorju."

Bliža se velik praznik, dajmo raje kaj o hrani. Pred pirhi, šunko in hrenom je dobro želodček malo sprostiti. Predlagam pomladansko juho in solato. Čemaž nam, po zaslugi našega Mažija, raste okoli hiše (ne šmarnice), regrat tudi, rdeč radič pa zaenkrat še kupujem.

Pomladanska juha, za dve osebi: skuhamo dva kromipirja, olupljena in narezana na kocke.  Na žlici olivnega olja zmehčamo nekaj listov čemaža, špinače in mladih kopriv, vse skupaj vržemo v blender in zmiksamo, da je povsem gladko. Kuhan krompir zmečkamo kot za pire, dodamo zeleni del, posolimo, popramo, dodamo vodo od krompirja, da nastane ravno prav gosta juhica. Na olju popečemo kruhove kocke, da porumenijo in jih potresemo po juhi, za okras in dodaten okus pa potresemo z malo na drobno narezanega drobnjaka.

Malo regrata, malo zelenega in malo več rdečega radiča prelijemo s polivko, ki jo naredimo iz žlice senfa, ščepca vegete, olivnega olja in balzamičnega kisa. Sol in česen seveda ne smeta manjkati...

Kmetovanje in ostali heci

Ja, takšna je ta reč, Tatjana me je dokončo spremenila v popoldanskega kmeta. Čez vikend delam, v ponedeljek pa v službi počivam, kako slovensko! Malo se sicer še upiram, nogice, rokice, križek,... a mi ne uspeva preveč.

Saj ne rečem, paše delati zunaj, na zemlji, se gibati v naravi, sam kam s pridelki? Verjetno bom zakupil eno stojnico na tržnici v Celju. Poleti prodajam krompir pa stročji fižol, jeseni česen pa začimbe, čez zimo pa domače kislo zelje. Bom pa ponudbe zbiral tudi na FB.

Kot tipični "mestjanar", kot me lokalci na Krčevini označijo, sem se dokaj hitro navadil na kmečko življenje. Tatjana me tam enkrat ob pol sedmih s postle vrže. No, ni čisto tako, res pa je, da v sobotah vztajava zgodaj, čeprav si vsakič obljubim, da bom spal za vikend. Samo je čisto drugače zgodaj vstati v naravi kot pa se odpravljati v pisarno.

Sem pa našel tudi svoj hobi, to je pridelava domačega sira. Zadeva mi, zaenkrat kar uspeva, posebej, ko sem ob pomoči mojega Mažija našel kmeta s svežim mlekom. Sirčki zorijo. Ampak sir imam sam preveč rad, tako, da ta izdelek ne bo na štantu za prodajo, mogoče za kakšnega prijetelja, mogoče!

Sirčki 

Poleg tega sem zvečer preveč zmatran za gledanje kakšnih kriminalk kot je 24kur ali podobnih trilerjev. Malo se ponavljajo, zdaj so iz te tragedije v Alpah naredili sago. Poslali so eno dečvo v Nemčijo, ki je tri dni poročala izpred hiše domnevnega morilca potnikov. Mater je bilo napeto! Skoraj kot Veliki bratec! Vsak dan ista vrata hiše samo nikoli ne veš kdo bo ven prišel. Dečva pa iz petnih žil neke novice vleče. Podobno je z drugo bjondo, ki zmrzuje  v Alpah in nam je tri dni neposredno prenašala mimohod reševalnih vozil, pri tem pa ves čas mahala z roko (mraz, kaj č'mo). Ali imajo odločno preveč denarja ali pa so  res samo hijene. Če je to res vse kar Slovence zanima pri dnevniku, nam ni pomoči. Tale dnevnik 24kur je vedno bolj podoben svetovno znenemu tedniku Lady. Tudi jaz sem prešaltal na RTV. Punčke so sicer bol tako tako, a vsaj zvem kaj iz sveta, pa brez drame.

Moj blog pa kar hitro berite, dokler je še. Konec aprila letim z Germanwings....

Zadnji hec, ki mi je padel v oči pa je saga o odstopu-odstranitvi trenutnega obrambnega ministra Vebra. Baje je šprehlos, kar zelo pomaga pri kontaktih v EU in Natotu in daje Sloveniji še dodaten ugled in izvirnost. Res pa je, da ga v Bruslju ne more še dodatno pokronati, verjetno vsaj prevajalec ve za kaj gre. Panika je nastala sedaj v protokolu MORS, saj slike ministrov za napad visijo že v dveh vrstah na steni MORS (do tega trenutka 12 slikic), kmalu bodo še v tretji vrsti. Je varianta, da se steno podaljša, vendar glede na finančne težave Vlade in MORS pa bi pr'šparali, če bi slike ministrov kolobarli. Vsak teden visi samo šest slik z okvirčkih, ostale slik'ce so v arhivu, naslednji teden pa se zamenjajo, pa še vsaj dve delovni mesti s tem ohraniš, en nosi v, en pa iz arhiva. Same prednosti! Vsekakor pa čestitke Mirotu, končno pokazal kdo je šef v hiši. Bo zanimivo videti kdo bo minister 13! Pa veliko sreče, jaz, na njegovem mestu, ne bi škatel takoj razpakiral...