Oda Milojki in njeni zdravstveni reformi

Kot sem že pisal, sem imel hude težave s poškodbo kolena. Pokazalo pa se je, da so težave večje z našim zdravstvom kot s kolenom. Pa začnimo, poškoduješ si koleno, ki te seveda boli in skoraj ne moreš hoditi. Greš na urgenco, kjer ti prijazna dohtarca pove, da te lahko samo rendgenizira, nikakor pa pošlje na ultra zvok ali, bog ne daj, na magnetno resonanco. Če si nisi ravno zlomil kolena, se seveda nič ne vidi. Odromam k svoji zdravnici, ki mi da dve napotnici pod "hitro", za magnet in ortopeda. Človek si oddahne, no zdaj pa bom ugotovil kaj je narobe. Za lažje razumevanje, poškodoval sem se začetku marca letos. Pod hitro dobim datum za magnet 27. junija, za ortopeda pa 28 julija! Kot aktivni prebivalec, ki ni v državni službi, si seveda bolniške in ležanja na kavču 4 mesece čakajoč na pregled ne morem privoščit. 

Tukaj se potrdi pregovor znane grupe TNT: "Bolje biti bogat i zdrav", ki je očitno vodilo naše Milojke in njene zdravstvene reforme. Že na urgenci v Celju mi je sestra na sprejemu svetovala: "če želite še letos uporabljati tole nogo, pojdite na magnet v Sv. Katarino, tik čez mejo". Pokličem tja v soboto, termin dobim v ponedeljek in 180 EUR. Pol mi je prijatelj ortoped, na podlagi magneta s Hrvaške, po telefonu povedal, naj kupim bergle, 21 EUR in se razmigujem v toplicah, 10 x kopanje Laško 60 EUR. Prijatelj maser, ki mi je masiral nogo in ostale dele telesa, mi je svetoval sobno kolo (bolha, rabljeno 50 EUR) 3 x masaža 63 EUR. Moj vložek v Milojkino brezplačno zdravstvo z urejenimi čakalnimi dobami me je stalo do sedaj 374 EUR, sem skoraj že OK. Ko se bom, po sistemu Milojke, pojavil pri obeh naročenih lokacijah, bodo ugotovili, da sem simulant. 

Veste kako so v Švejku opravili s simulanti? Predlagam to, kot dodatek zdravstvene reforme, vsak dan klistir in po kosilu pranje želodca, za hude simulante pa dva klistira dnevno. Po tem tretmaju je tudi nekdo priznal, da je simuliral krajšo nogo. S to metodo garantirano skrajšamo vrste na minimum, od zdravstvene opreme pa se kupi le dve cevki, ena za v želodec, druga za v rit. Za nabavo materiala pa, v izogib skorumpiranim medicinskim dobaviteljem, predlagam gradbeni oddelek v Obiju.

Na kratko, Milojka in tvoje ministrstvo pojdita v rit!

Za lažje izpiranje želodca, predlagam, da pred izpiranjem poješ malo Tatjaninega kruha s česnom in rožmarinom. Testo narediš bolj vodeno kot za pico in ga pustiš vzhajati čez noč. Drugi dan ga streseš na peki papir, po okusu dodaš česen in rožmarin. Pečeš na 180 st 30 minut. 

Sicilija, moj najljubši mediteranski otok

Grb Sicilije

Nekako pred pol leta sva se odločila, da skupaj zavzameva Sicilijo, kupiva karte, rezervirava Agroturizem in se veseliva odhoda. Pol pa, glej ga zlomka, si poškodujem koleno na edinem hribu, ki ga redno obiskujem, to je breg na vikendu. Ob pomoči in navsetih dveh prijateljev, en je dohtar, drugi maser in ob investiciji 300 EUR v zdravstvene ustanove na Hrvaškem, sem si koleno uredil do Sicilije (mimogrede na nujni pregled kolena z napotnico v Celju še čakam, datum je 26.6.2017!!!, teta Milojka pejt se srat, pa o tem kdaj drugič). 

Z avtom do Benetk pa z avijonom v Catanijo, tam pa rent-a-car pa po vzhodnem delu Sicijije. Za tiste, ki nimate geografov v družini, Sicilija je večja od Slovenije, tako da to ni tro-dnevni obisk grškega otoka, pa že nimaš več kam z avtom. Tatjana je najela en agroturizem pri Siracuzi, a pazite, ocene, ki jih imajo na booking.com niso včasih odraz resnice na terenu. Poišči vedno agroturizem, ki nudi tudi večerjo, saj je ni potrebno imeti, samo pomeni, da imajo svojo kuhinjo, ta najin je imel le zajtrk in še ta malo tako tako. Fajn pa je, da imaš bazen zraven. 

Sirakuze

Sirakuze, Italjani jih imenujejo Siracusa, so čudovito mesto, pod zaščito Unesca. Ustanovili so jih grški naseljenci tam nekje leta 733 pred Kristusom, ime pa dobile po grškem imenovanju Siraco kar pomeni močvirje. Ker so postali zelo močni, so imeli veliko sovražnikov, od Kartažanov do Aten. V bitki pri Himeri (480 pr.n.št.), zanimovo, potekala isti dan kot bitka pri Termopilah (Leonidas in 300 špartancev), so najprej razbili Kartagino, Leta 413 pred Kristusom pa še strahovito porazili atensko ladjevje pri Catanji, premagance pa pustili stradati na otoku pred Sirakuzami Ortigiji (zdaj je povezan z dvema mostoma). Obdobje Tirana iz Siracuze Dionizija starejšega pa je poznano po največji vojski tistega časa in  po umetnosti, Platon je bil njegov svetovalec, Arhimed, ki je od tam doma, pa je zanj izdeloval odlične in pogubne bojne stroje. Kogar zanima ta čas, naj prebere žepnico Tiran od Manfredija. 

Kaj sva si ogledala? Apolonov tempelj, ki je zdaj krščanska cerkev, v času Arabcev je bil tudi mošeja, pa grško gledališče, ki sodi med največje, kar so Grki zgradili, Dionizijevo uho, Aqvarius - edini kraj, kjer raste papirus v Evropi, muzej Arhimedovih naprav, pa seveda nekaj odličnih gostiln, naju je očarala Fish & Chips ob obali. 

Castelmolo

Odpeljala sve se še do Taormine, čudovito mestece nad obalo. Kako dolgo bo še čudovito bomo videli, v kratkem prihaja tja Trump s vso svojo varnostno ropotijo. Nekatera zgodovinska mesta bi morali za take draufgengerje zapreti oziroma prepovedati.  Priporočam pa, da se od tam zapeljete še  5 km višje, na hrib do mesta Castelmole. Odličen razgled in vsaj en svojevrsten lokal, ne povem, obiščite.

Etna

Ne pozabimo seveda Etne. Tja se nikakor, ampak res nikakor ne odpravite z organiziranem ogledu, vzami avto in se pelji tja, na spodnjo postajo gondole, ki pelje na vrh. Ta fotografija je nastala med pristankom našega letala..

Zdaj pa nekaj za želodček. Sicilija je poznana po odličnih ribah, posebno mečarici, testeninah zanimivih oblik in predvsem po sladicah. Mandlji so glavni proizvod Sicilije, saj so glavni izvoznik tega za Evropo in edini proizvajalec marcipana, brez katerega lahko na Dunaju zaprejo slaščičarne.

Tatjani se kar zmeša ob canolijih, evo dokaza. 




So pa zanimivi hladni polivki za testenine. Zadnjič v Ljubljani sem se seznanil s testeninami iz Sicilije, ki so zanimivih oblik. Imenujejo se Busiati Trapanesi. Izhajajo iz kraja Trapani, čisto na zahodni špici Sicilije. Mesto so ustanovili Elymani, staro grško pleme. Kasneje so si ga podajali od Grkov, Rimljanov, Vandalov, Bizantincev do Normanov, ki so bili tam leta 1077. Bila je pomembna luka za križaje v času križarskih vojn.

Zanimivo obliko testenih so pridne roke gospodinj oblikovale tako, da so testenine ovijale okoli pletilke ali žice "buso". Je pa oblika pomembna, saj le tako vpije vse arome hladnega polivka. 

Polivek je nastal v času, ko so ladje iz Genove pristajale v luki v Trapaniju na poti nazaj iz Daljnega vzhoda, Siciljanski mornarji pa so t.i. ligurskemu polivku sa testenine dodali še nekaj lokalnih značilnosti kot so mandlji, Sicilija je glavno rastišče mandljev v Evropi, in seveda paradižnike.

Najprej mandlje na grobo zmeljemo in jih popražimo v suhi posodi. Ostalo, olivno olje, česen, čili, sol, pelate damo v mešalec in zmešamo, dodamo baziliko in čisto na koncu zdrobljene pražene mandlje. Kuhane testenine precedimo in jih damo nazaj v lonec, dodamo polivek in zmešamo. Postrežemo s parmezanom, okus je nekaj posebnega, kot  bi imel zraven še rake, zanimivo.

Drugače pa, če kdo ljubi italjansko hrano, še posebaj s Sicilje, berite tole WWW.MANUSMENU.COM, kuharski blog deklice s Sicilje.

O mečarici in prvem obisku tega krasnega otoka pa sem enkrat že pisal v blogu: 
http://nejc-cimpersek.blogspot.si/2013/11/mecarica-po-sicilijansko-in-sicilija-na.html

Divjačinski golaž Montepulciano

Pride tak dan, ko imaš vsega dovolj, pisarne, izpahnjenega kolena, kvazi prijateljev, ki se te spomnejo le, če jih pokličeš, vitezov,.... Kaj takrat? Odšantaš domov in se sprostiš v kuhinji. Kaj, če bi delali kaj divjega, divjačino?

Super, v italjanskem mestu Montepulciano, blizu Siene, ki so si ga omislili že Etruščani in sva ga tudi midva obiskala, so imeli vedno probleme z divjimi prašiči in so imeli in še imajo odlično črno vino. Pa se je en domačin spomnil, kaj če jih, prašiče namreč, uporabimo za golaž, v nasprotju z Galci, ki so ga pekli, Obelix npr. Voijla! Kako ga pripraviš?

Greš z lokom ali puško v bližnji gozd in počiš prašiča. No, to je bilo v času Robin Hooda, danes greš v mesnico z divjačino, ali pa nagovoriš kakšno lovsko družino. 

Potrebuješ, poleg malo uležanega divjega pujska, čebulo, čili, mleto papriko, baziliko, peteršilj, majaron, mleta kumina, mleti lovor in seveda vino iz Montepulciana.

Na radiju daš na ful Doorse, najbolje Roll baby roll all nigt long (Roadhouse Blues) in začneš. Popražiš čebulo in čili, daš pol kozarčka vina, da se vse zmehča, dodaš nesrečnega prašiča, popražiš, začimbe in zaliješ z vinom. Seveda si kuhar med tem privošči ostanek iz flaše, lahko rahlo pozibavaš z boki ob Doorsih in vse v prvem odstavku omenjene, pošlješ nekam.

Na koncu lahko golažu dodaš malo kisle smetane.

Zraven si narediš malo širokih rezancev in regrat s slanino. Seveda zelo paše, če je s teboj tvoja draga, ki te gleda kot bogeca, ker si tako fino skuhal :)

Pol si pa daš na TV The Big Bang Theory in se močno režiš. Jaz sem, prosto po Tatjani,   nekje med Sheldonom in Penny....

Miro Cerar kot reinkarnacija Jožeta Smoleta

Zadnje dni malo preveč berem in gledam dnevnike na TV. Občudujem čaščenje lika in dela Mira Cerarja in njegovih izbrancev, njegovo prilizovanje pijančku Junkerju in na kakšen način se kot PV vpleta v praktično vse odločitve t.i. poslovnega sveta in seveda vsi skupaj zajebejo Cimos, zdravstvo so že zdavnaj. Pa kje najde te modele ali kot je napisal Bojan Požar: " Who are these people?"  To sem nekje že videl, po krajšem premisleku se spomnim, SZDL in ZKP, Jože in Milan...

Jože Smole

Jože Smole, imenovan Božiček, je bil predsednik SZDL, za mlajše bralce, ki nimajo pojma o zgodovini delavskega gibanja (4. letnik srednje šole v pravem, poštenem sistemu) to je Socialistična zveza delovnih ljudi. Ime Božiček si je zaslužil, ker je prvi omogočil takratnemu nadškofu Šušterju, da nam je, kljub trmarjenju in cepetanju z nogami Milana malega, voščil Božič. 

In kaj imata podobnega z Mirotom? Veliko, oba na zunaj velika demokrata, s posluhom za dialog z drugače mislečimi, polna pravne države, ne dovolita pa kritike na njuno delo, Smole je imel precej pripomb na samostojnost Slovenije in ni prenesel kritik na socialistični sistem. Oba vodita organizacije SZDL in SMC, kjer se zbirajo  karieristi in ljudje, ki potrebujejo neko funkcijo, ne glede na sposobnost in znanje, pomembno je podpiranje lika in dela Vodje. Oba imata svoje glasilo, Smole je imel glasilo SZDL, častnik Delo, Miro ima samo "žuto štampo" Story, no tukaj ga je Smole malo dal v sveto olje. 

Na kratko, oba moža sta nam prodajala demokratske bučke, v srcu pa sta mala diktatorčka, predvsem pa mala, zakompleksana primerka človeške rase. Tako kot je bila SZDL vsepovsod prisotna, je Miro z SMC prisoten vsepovsod, še pri nakupu ograj na meji, ki jih je spretno kupil pri našem sosedu v Teharjah (sedež stranke par uličnih številk stran). Škoda, da ni Miro prej povedal, žično ograjo znam tudi jaz prodajat, pa še včlanil bi se za ta posel, v stilu pusti nazore, sam da si zraven in kaj kapne.

Ma naj ga vrag pocintra, še let in pol bomo pa že zdržal, a ne? Dajmo nekaj lepega in veselega. Nastopil je čas regrata. Pomlad je tu! Zame je najboljši tako, da na olju segrejem slanino, v vročo slanino vlijem kis in vse skupaj na regrad. Njama!

Grofje Esterhazy in njihova torta

Zame je ena najboljših slaščic, še iz mojih dunajskih časov, torta Esterhazy, pa je vseeno kje jo jem, ali v Demelu, K&K Hofzukerpaecker, kjer je Cristoph Demel začel leta 1857, ali v v malo mlajši Aidi iz 1913. 

Zanimalo pa me je od kod ime te torte. To je bila en nobl madžarska familija, kasneje so postali pomembni in bogati grofje, ki izvira iz gradu Esterhazy v avtrijskem Eisenstadtu na Gradiščanskem. Najbolj poznan je bil princ Nicolaus Esterhazy, ki je bil tudi mecen Haydna. Zgradil pa je t.i. rokokojsko palačo Eszterhaza, ki jo imenujejo tudi madžaski Versailles. 

Palača se nahaja ob Nedižejskem jezeru (Neusiedler See). Tam je nekaj časa živel in ustvarjal tudi Joseph Haydn. Poleg tega, imajo še kar nekaj lepih gradov in graščin po Avstiji in Madžarski. A še nismo pri pravemu grofu za torto.

Pravi je princ Paul Anton III., ki je živel do leta 1866. Po dunajskem kongresu je bil veleposlanik Avstrije v Londonu, 1848 pa je bil kratek čas minister za zunanje zadeve asvtrijskega cesarstva. Ni bil najbolj uspešen, je pa v svojem času veljal za vplivnega in pomembega politika. Konec 19. stoletja so to torto naredili v Budimpešti, jo poimenovali po njem in postala je ena najbolj znanih slaščic v takratni Avstroogrski, sicer pa sedaj velja za eno najboljših tort ever.

Zdaj bo pa čas za recept za to torto z visoko hranilno vrednostjo, ena rezina naj bi imela okoli 500 kalorij.

Za oblate potrebuješ 250 g praženih lešnikov, 12 beljkov, 250 g sladkorja, dva vanili sladkorja in 100 g moke. Beljake stepemo v sneg, dodamo sladkor in na koncu počasi vmešamo zmlete lešnike in moko. Iz tega naredimo 5 oblatov (patent Tatjana, maso daš v vrečko in stiskaš..). Najbolje, da na peki papir narišeš krog in nanj naneseš enakomerno debelino mase. Peče se ene 10 minut 160 st. 

Krema: uporabimo 12 rumenjkov, 300 g masla, 200 g sladkorja in 50 g sladkorja v prahu in konjak. V posodi zmešamo rumenjake in sladkor, damo nad vodno kopel in mešamo da postane gladka, v drugi posodi zmešamo sladkor v prahu in maslo, temu počasi vmešamo ohlajeno rumenjakovo zmes in tri žličke konjaka. Kak požirek je lahko za kuharico.

Glazura: marelična marmelada, 150 g bele čokolade, 50 g črne čokolade in malo masla.

Izbereš najlepši oblat in ga namažeš z marelično marmelado ter ga pustiš da se marmelada strdi. Ta čas stopiš obe čokoladi, ločeno seveda! Na oblat z marmelado poliješ belo čokolado, črno pa dodaš v koncentričnih krogih, z zobotrebcem narediš vzorec.

Ostale oblate namažeš s kremo, ter jih zlagaš do vrha. Na vrh pa daš ta lep okrašen oblat. Z ostankom kreme namažeš še obod torte in ga posipaš z zmletimi lešniki.

Rezultat? Voila! Pečeš cel dopoldan, pojedo v 15 minutah, kaj čmo. Pekla je seveda Tatjana, jaz sem slikal, kibiciral in jedel, kar se vidi.

Donald zmaga, Sevnica pa u luft!

Ja, ja, en dan po čistem šoku za svet in domovino se stvari počasi postavljajo na pravo stran. Naši mediji spet uspešno pluvajo po Donaldu, edina svetla stran je Melanija in seveda naša Sevnica. Imajo že sladico Melanija, vihrajo ameriške zastave, naslednja domislica župana Sevnica bo direktna letalska linija Sevnica - Washington, samo še lokacijo letališča uskladijo, nekje med Savo in Boštajnom, bo že šlo, samo da je volja. 

Sevniški grad bo druga Bela hiša,  Donald in Melanija ne bosta za vikende hodila v Camp David ampak na grad, se razume. Zoki, v rit se ugrizni od zavisti! Kakšna Ljubljana, lepo vas prosim, ali pa žalski vodnjak piva, ne, Sevnica! Mi, ki izviramo iz Sevnice, seveda v kratkem pričakujemo vabilo iz Bele hiše.

Kaj si naj mislimo o novem izžrebanem predsedniku ZDA? Glede na performense v volilni kampaniji verjetno ne veliko lepega, a počakajmo. Se spomnite, ko so izvolili Obamo? Evforija, novi svetovni red, Nobelova nagrada za mir, ko ni še niti v Beli hiši bil. Rezultat? Kot je rekel moj kolega Laris, eden najslabših predsednikov ZDA, zanetil več vojn kot Bush, zahodni svet pa skoraj spravil v vojno z Rusijo. Hillary? O bog se usmili te tete, sem imel jo možnost srečati trikrat, kot prvo damo, kot senatorko in zunanjo ministrico. Not impressed, not impressed at all! Res so imeli v ZDA za izbor dva zelo slaba kandidata, odločili so se za novo politiko, za nekoga izven politične elite. Ali je to fajn bomo videli. Ko smo se Slovenci odločili za ta korak s Cerarjem smo se zelo ušteli. 

Kot je rekel Laris, vsi se zgražajo nad Donaldovim zidom proti Mehiki, Miro je pa ograjo mirno postavil na hrvaško mejo, pa upam, da nas ne ogrožajo Hrvati. Kako bi vpili, če bi jo oni postavili po Istri. 

Ta novi trend v svetu in vse bolj v Evropi bo še zanimiv. Ali je to doba politikov tipa Viktor na Madžarskem, Borisa v VB ali Donalda v ZDA? Ne vem, približujejo se volitve v Franciji in teta Le Pen visoko leta. Kar je naredila Angela z vabilom vsem beguncem v Evropo nas bo očitno še dolgo teplo. Počasi se vsi politiki v Evropi spreminjajo v Donalda, on je samo to kar misli na glas in jasno povedal. Imam raje take, ki povedo, kar mislijo, ne pa lažnjive kljukce, ki eno govorijo, delajo pa tisto kar jim tisti trenutek prinese par točk pri ljudeh.

O 'analitikih' in političnih strokovnajkih, ki so totalno v temo brcnili z napovedjo volitev v ZDA pa ne bi danes. So o sebi in svojih neverjetnih analitičnih sposobnostih sami povedali vse. Kar plačujte jih, vabite na TV in se pol čudite tem prodajalcem bučk.

Moje kmetovanje, velika žalost, rešil me je suši s Havajev

Kot verjetno veste in ste brali, sva s Tatjano pričela s kmetovanjem. Prvo leto sva bila navdušena, posebno jaz, letos pa mi je iz rit v glavo prišlo tudi malo matematike pri tem početju.

No, da ne zavlačujem. Začem s krompirjem. Lani sem se hvalil, kako lep krompir imam, seveda bustasti kmet in velik krompir, letos je bil samo butasti kmet. Kupim čudovit semenski krompir kifličar v Kaliji, pet kil, cena, sitnica, tam nekje 10 ojrotov, pridelam pa... tri kile. Baje so imeli letos v Kaliji napačno seme, a če jim prineseš račun, ti vrnejo denar. Ja katero tele ima doma račun od februarja in ga hrani do konca junija, če krompir slučajo ne rata? Bolje bi bilo, če bi pojedel semenskega, vsaj več ga bi bilo. Če pozabim štihanje, sajenje, puljenje plevela in na koncu izkopavanje. Dobro, rečeš, malo dela z zemljo ne škodi. Na koncu pa me ubijejo v Jagru. Cela vreča krompirja 10 kg po 2,85 Eura! Za popiz...

To še ni vse, letos sem se odločil, da bom gojil buče hokaido. Odlična ideja, kupim seme, pripravim teren, posejem, zalivam, zraste ena, dejansko ENA! Na kompostu, kjer sem odlagal odpadke od lanskih buč, jih zraste 10! Veste koliko stane hokaido buča v Hoferju? Za ceno semen, ki sem jih kupil, jih dobim 8, z besedo: osem! Ne grem se več! Pa da ne mislite, vse toče, suše in druge havarije letošnjega leta so se ognile mojega posestva. Kmet očitno ne bom.

Edina stvar, ki me lahko razveseli pa tako uspešni kmetijski sezoni, je kuhanje. Ste kdaj poskusili suši s Havajev? Ne? Evo ga:

Kupiš lep kos tune, ne del s spodnjega dela trebuha, je premasten, gornji del, pri hrbtenici je potrebno dorezati. Ta lep kos na posteljici iz rukule zaviješ v nori algo, na koncu dodaš malo riža, da se alga zalepi. Ta zavitek povaljaš v tempura moki in nato v japonske drobtine (čist navadne, sam mal bolj grobo mlete). Na olju pečeš vse skupaj eno minuto. 

Omaka: narežeš en velik igver in s čebulo popražiš na hitro na maslu, dodaš belo vino, sladko smetano, kanček limone, vasabi, sojino omakoin čili. Kuhaš pet minut, nato omako precediš skozi sito. Omako poliješ na krožnik in vanjo položiš narezani suši. Zraven paše kakšno dobro rdeče vino. Pa dober tek!