Božič, konec leta 2015 pa nekaj hrane

Leto 2015 se končuje, zdaj je čas družinskih pojedin in veseljačenja s prijatelji. Leto, ki prihaja prinaša nove izzive in ne vemo, kako nas bo presenetilo. Lahko gre na bolje lahko pa bo vse skupaj še slabše. Tako, dajmo se veselit, januarja pa bomo začeli na novo. 

Berem kako slabo je bilo leto 1816 na Slovenskem. Leto, ki ni poznalo poletja. Pomlad 1816 je prinesla pravo vremensko katastrofo, april, maj deževna, ni se dalo ne sejati, ne orati, jesen pa je za to prinesla lakoto. Kdo je bil kriv za to? Vojne, politika, žica na mejah, referendum, kakšen lokalni Luka Mesec? Ne. Izbruh vulkana Tambora na indonezijskem otoku Sumbawa. Oblak plina in pepela je segel do 50 km visoko in prišel do Evrope. Shladilo se je do 3 sopinje, lakota naj bi terjala 100.000 žrtev. Torej, niso vse težave posledica lokalnih "veljakov". Je pa ta katastrofa prinesla nov izum, enolončnico, ki so ji rekli rumfordova juha! Po stricu Benjaminu Thomasu imenovamenu von Rumford. Američan, ki je po ameriški revoluciji odšel v Evropo, ker je bil na napačni strani v Ameriki. Osnovni recept je kuhani ječmen in grah v vinskem ali pivskem kisu. Dodajalo se je lahko še por, kolerabo, čebulo, repo in kislo zelje. Počasi se je ta hrana siromakov, jetnikov in vojakov, preselila tudi v meščanske kuhinje. Voila, zdaj vemo.

Zdaj je seveda vse bolje. Kaj me je pretreslo v letu 2015? Če se omejim le na teme iz mojega bloga, to sta politika in babe. V politiki me je nova oblast zelo razočarala, pričakoval sem več. Kako gre zadeva k hudiču se vidi tudi, ker se moj priljubljeni Kahlo ne oglaša več, niti z zahtevami za upokojence, vsake toliko časa še brcne z arbitražo, a to je vse. O migrantih, beguncih, ograji na meji, stavki policije pa lahko samo povem, da je naša varnost na psu. Vojska ima le tri vozne tanke, 11 Patrij in par sklumpanih Hamweejev, policija pa zlizane gume, vprašljivo vozne avtomobile in opremo iz prejšnjega stoletja, dobesedno. Terorizem pa pred vrati...

Na področju deklic pa je glavna novica, da Playboy ne bo več objavljal nagih deklic. Sic! Seveda smo vsi brali Start in Playboy zaradi odličnih člankov, a ne? To je bila literatura za na WC za nas rokohitce. Danes gredo dečki tja s pamentnim telefonom. A veste kateri organ najbolj trpi pri tem? Ušesa, da kdo ne pride.  

Seveda smo imeli tudi nekaj krasnih kosil z domačimi. Radi pridejo, jaz pa še raje kuham za vse in preizkušam nove recepte. Eni tudi ne ratajo, po pravici povedano.

Pa vam izdam nekaj zanimivih receptov iz teh dogodkov...

Kozice na način Meduza (lokal na Dunaju): skuhaš kus kus in v hladnega dodaš na drobno narezane sveže kumare, posoliš in popraš. Z začimbami (po želji) spečeš kozice. Na krožnik oblikuješ kepico kuskusa, na vrh naložiš kozice in jih preliješ z balzamičnim sladkim prelivom, krožnik pa ob straneh namažeš z wasabijem. Za malo barve pa granatno jabolko...

Polnjena svinjina z breskvam: velik debel kos svinjine narežeš tako, da lahko delaš rolado. Meso daš v paco kak dan prej (kosi čebule, poper, kaj zelenega in olje). Na olju prepražiš šalotko, dodaš senf, malo slanine, začimbe in narezane breskve. Ko se masa shladi, jo namažeš na razprto meso. Z malo ali več spretnosti zadevo zaviješ v nekaj podobnega roladi, daš v pekač, zraven nekaj kosov čebule, jabolka, baziliko in zaliješ z vinom ter pečeš kakšno uro na 180 st. Zraven gredo odlično kruhovi cmoki.

Pa še čokoladna mentolova torta, jaz jo imenujem "Teroristična torta", ker tako tudi zgleda: jajca stepeš s sladkorjem, v to dodaš ohlajeno stopljeno čokolado in sneg iz beljakov, mešaš zelo rahlo. To zadevo pečeš kako uro na 180 st. Pred tem si pripraviš karamelo za okras - stopiš sladkor, da postane zlate barve, dodaš listje sveže narezane mete in poliješ po namaščenem pekaču. Strjeno karamelo zdrobiš na večje kose. Torti dodaš stepeno smetano, ki ji dodaš nekaj kaplic mentolove arome.  Na koncu smetano okrasiš z zdrobljeno karamelo.

Na koncu povem, da sem ponosen na svoje punce, pridno in uspešno študirajo, Tatjana pa me tudi še prenaša. Več pa ni! 

Vojna je !

Se spominajte zapisa Vojna bo?, tam nekje lanskega septembra na tam blogu? 

http://nejc-cimpersek.blogspot.si/2014/09/vojna-bo.html

Takrat sem napisal, da me je začelo skrbeti, zdaj me resno skrbi, ker sem imel prav. Napisal sem, da stricu Vladimirju ni dobro groziti, ima moč, vojsko in nobenega strahu. Danes so mu Turki sestrelili avijon nad Sirijo... Če pogledamo, kako učinkovito se je lotil stvari v Siriji, ko so mu teroristi uničili avijon iz Sharm el Sheikha, kaj bo sedaj ? Nič dobrega, verjamite. Uničevanja teroristov ISIS v Siriji se je lotil tako kot si zaslužijo, ne po ameriško. Dajmo biti odkriti, ZDA malo dol visi za ta del sveta in Evropo, so dovolj daleč, mislijo. Lahko se je bilo boriti z Al Qaeda, ki je imela velike načrte, veliko priprav, tele iz ISIS pa rabijo eno pločevinko, malo zvez na slabo varovanem letališču, pa poči. Tudi Pariz je bil delo male skupine ljudi, take je pa zelo težko odkriti.   

Terorizem je ohromil Evropo, kot ZDA po 9/11. Evropski 11/13 je bolj nevaren. V Evropo prihaja na sto tisoče beguncev, emigrantov pa tudi teroristov, ki bodo ostali tukaj, nimajo kam. Valijo se čez Slovenijo. Začeli smo postavljati ograjo, po moje prepozno in predvsem zaradi strahu, da nas vržejo iz Shengena. Kaj pa varnost državljanov te boge deželice? To je na drugem, tretjem mestu, važno, da smo všeč EU birokratom in seveda Angelčici, ki pa je v vedno večjem zosu.

Kje smo ga pokronali in kdaj? Ko smo zaradi slabe vesti 2. svetovne vojne podprli nastanek Izraela sredi arabskih držav? Začetek terorizma, pravijo, je bila 6-dnevna vojna 1967, ko je Izrael do tal potolkel tri sosednje arabske države in potrojil svoje ozemlje, takrat se je začelo. PLO začne z ugrabitvami avijonov, Olimpijada v Münchenu 1972, Entebe, tudi naše lokalne teroristične organizacije, kot IRA in Frakcija Rdeče armade Baader-Meinhof, so pri tem pomagale. Berem, da je IRA naučila vse teroriste kako se izdelujejo bombe. Sledi Bejrut, Somalija in po tem je šlo vse samo še na slabše, 9/11, napad na Afganistan, butasti maščevalni napad na Irak in revolucije v Arabskih državah - Arabska pomlad. Pravilnega odgovora na te probleme pa Zahod ni nikoli našel in ga, očitno, tudi ne išče. Najlažje je razglasiti vojno in to zdaj imamo.

Zakaj že imamo probleme v Ukrajini? Začelo se je, s prav tako, iz ZDA podpirano,  oranžno revolucijo tam, pol pa še z raznobarvnimi revolucijami na pragu strica Vladimirja, ki ga omenjamo zgoraj. Rezultat? Gruzija je pol manjša, Ukrajina v vojni, brez Krima...Če mešaš drek, še bolj smrdi. Po tem so se lotili še Bližnjega vzhoda, zelo uspešno, čestitam.

Kakšen zaj... svet puščamo našim otrokom. Nič jim ne zavidam, mi smo se imeli dosti bolje, žal punce moje. Videle ste več Sveta kot jaz v teh letih, bil pa sem bolj svoboden. 

Martin je tu!

V sredo se bo letos spet skozi naše kraje sprehodil sv. Martin, ki iz vode dela vin. Se  pa je ta, drugače zelo simpatičen slovenski običaj, spremenil v tekmovanje vaških posebnežev za "prime time" na slovenskih televizijah. Beguncev ni, ker ladjarji v Grčiji štrajkajo, kam pol poslati terenske novinarke? Ideja, v Bohinj! 

Ne boste verjeli, obstaja vino Bohinjc, ki, kot sami domačini pravijo, je res malo trpek, ampak je naš! To še ni vse, v kovinski škatli ga položijo na dno Bohinjskega jezera, to pa je atrakcija, ki ji ni para! Baje samo štirje vedo, kje leži. Imajo tudi Bohinjsko vinsko kraljico, ki verjetno edina od vinskih kraljic, ne nosi tangic, le-te ji namreč lahko ob poizkušanju izbranega letnika nekam potegne, celotne gatke in še spodnjo majico. Vse to na 24kur, direktno. Baje so včasih samo najpogumnejši vitezi pili vino, ki je zraslo na južnih obronkih Blejskega gradu. Trgatev je bila že avgusta, da "ga tič ne pojedo". 

Predlagal sem Tatjani, da za drugo leto poskusiva priti na 24kur. Imam ene štiri litre fukušnice iz moje brajde na Krčevini, poimenujeva jo Krče-vinc, njo oblečem v eno svetlečo oblekico, kupljeno pri Kitajcih, bo vinska kraljica Krčevine. Edina dilema je, kam to izborno vino namočit? Morja nimam, tako kot eni polagajo peneče vino, Bohinjskega jezera tudi ne, od tekočih zadev imam pri roki samo greznico.  Ni hudič, da dobiva svoj "prime time" za Martina 2016 ! 

Pri vseh odličnih slovenskih kletarjih, vinorodnih območij in starih običajih, najdejo vedno neke vaške posebneže. Kot bi rekel moj prijatelj vitez, delajo iz pičke kapelco. 

Bova vseeno malo Martinovala na Ptuju, upam, da bodo nudili vina iz okolice, brez namakanja v kakšni luži, samo iz prave štajerske kleti.

O hrani za Martina pa smo že pisali v blogu o Martinovi raci in prilogah.
http://nejc-cimpersek.blogspot.si/2013/11/martinova-raca-priloge-vincek-in.html 2013

Če vas prime, da ponovite martinovo gostijo ali pa kr tako povabite pr'jatle, evo en dober recept za party:

Rabite 1-2 kg kos svinjskega plečeta, ki ga namažete s sledečo paco: sladkor, sol, timijan, bazilika, dimljena paprika, med, olivno olje, vse zmešati v gosto zmes s katero premažemo meso, potem pa vse čez noč v hladilnik. Meso položimo na četrtinke čebule, da se lepo zapeče tudi spodaj. 

Pečemo 3-4 ure odprto v pečici na 140 stopinj (glej sliko..). Pečeno meso lahko z vilico luščiš, tako je mehko.. Zraven omaka za namakanje: majoneza, kisla smetana, sojina omaka, limona, malo paradižnikove mezge, čili, poper, sol..

Na koncu pa vedno paše tortica.

Obletnica bloga

Pred dvemi leti, 8. oktobra 2013, sem začel pisati blog. K temu me je spodbudila Tatjana, po moje se je naveličala poslušati moje komentarje ob političnih kolobocijah v, nam tako ljubi, Sloveniji. Imamo samo to državo, politika, pa se v veliki večini, norca dela iz nas in predvsem iz lastne države. Kraja v tej državi je zelo moderna. Zdaj se je presilla iz vrhov politike in gospodarstva tudi na nižje nivoje. Komaj sem letos preprečil redno letno krajo mojih orehov na vikendu, evo ti ga na, poberejo mi vse kostanje pred hišo, pri vsej hosti okoli. 

Kaj se je zgodilo v tem času? Napisal sem 80 blogov, ravno toliko receptov, eni boljši, eni ne tako uspešni, komentiral politiko, predvsem v času vladavine tete Alenčice sem imel odličen material za pisanje. Eno do poštenih ministrstev me je zaradi zapisov o liku in delu Alenčice kaznovalo. Svoboda govora v tej državi, ki se vsepovsod predstavlja kot zaščitnica človekovih pravic, je še zelo daleč od deklarirane. Zadeva še ni končana, bo še hec, velik.

Pisal sem o zunanji politiki, kjer je, poleg dogajanja okoli nas, Kahlovo ministrstvo  neskončen vir za hecne zgodbe, pa še vse so resnične. Nekaj je bilo tudi o babah, za nazaj seveda, ker sedaj se nimam kaj pritoževati oz. si ne upam. Ves ta čas me so me intenzivno iritirali TV dnevniki. Delani za vedno bolj abotne gledalce. Najbolj v temo brcnjen je tisti na 24kur, revija Lady v živo. Blogi so bili kar brani, predvsem zaradi receptov, se razume. Upam, da sem z njimi komu polepšal dan, dal inspiracijo za dobro večerjo in pol, v duhu bloga, še za kak ju-hu-hu v postelji. 

Predstavil sem politični program svoje stranke, ki tenutno še ne kandidira a ob razvoju dogodkov se lahko vse zgodi. Članstvo zagotovljeno in ne bomo se skregali takoj, ko pridemo v Parlament. Tam bomo močno in z vsemi sredstvi zagovarjali svoj osebni interes. Nekaj novega, a ne?

Ta teden imam eno smešno štorijo iz Celja, ta četrtek. Grem jaz, meni nič tebi še manj, mimo sodišča v središču Celja in ob dveh popoldan, za parkiranim avtmobilom direktno pred sodiščem, čepi ena dama z golo ritjo in lula. Gledala je proti sodišču, tako, da ne vem kakšna je bila, rit pa ni bila zelo stara. Ne vem ali je hotela kaj povedati glede sodnih postopkov, ali pa jo je samo tiščalo. Kriva je tudi naša soseda, ki v svoj lokal ne spušča ljudi na malo ali veliko potrebo, če niso gostje. Pol pa pride do takih neljubih dogodkov.

Danes me je žena presenetila s testeninami, gobami in smetano. Vstala je, kaj vem, tam nekje ob 6ih, pa zviz v hosto. Našla lisičke, jurčka in turka (ne strašnega predsednika Tuereka, ampak gobo). 

Na olivnem olju popražiš dve polovičke česna, jih odstraniš in daš not gobice in jih podušiš v lastnem soku, dodaš celo sladko smetano, parmezan, posoliš, popopraš in dodaš vroče testenine. Zraven je bila berivka s mlado špinačo. Preprosto, hitro, pa še spiš lahko malo dlje, če najdeš koga za gobe nabirat. Zmagovalna kombinacija.


In, ker sem danes ene vrste slavljenec, obletnica bloga ni kr neki, kot to radi rečejo naši omladinci, se je meni v čast priparvil tiramisu. Mal drugačen, z banano in mangovo marmelado, ki sem jo mimogrede, danes skuhal sam, čakajoč na gobarko. 

Ženske & šoping ter recept za Rino

To pa je tema! Imel sem daljšo razpravo z našo sosedo čez cesto, ki je komentirala mojo objavo na FB glede šopinga, kjer sem napisal, da sem bil vedno "pristaš" ženskega šopinga. Letelo je na eno od slovenskih diplomatk, ki ga je ubrala na šoping v BTC z torbico polno EU zaupnih dokumentov. Seveda so ji torbico, lepo rečeno, odtujili. 

Ja kdaj pa naj polno zaposlena diplomatka gre na šoping, kot po službi direktno? Pol pa takoj na avijon za prestolnico Bruselj. Tu se vidi napaka našega plačnega sistema, katera resna dama, po možnosti veleposlanica, nakupuje v BTC? London, Pariz, Milano, eventuelno Bruselj, za nižje diplomatske range Dunaj, so prave destinacije. Mislim, da mora sindikat diplomatov ostro protestirati nad plačno politiko na MZZ, ta primer je kronski dokaz prenizkih plač! 

Pa se vrnimo na našo sosedo. Omenil sem ji, da se je Tatjana pritožila, da ima premalo omaro, ki je, mimo grede, ravno nova! Moj komentar je bil, da z omaro ni nič narobe, mogoče je not preveč cotic. Seveda me je soseda ukorila. Ona ima le dve omari za oblačila. No takoj se je zaplezala, pa še eno za domača oblačila in šport, eno za čevlje in mali predalnik za nakit in torbice. Torej, če prav štejem, štiri in pol omare. V tem primeru je moja Tatjana resno zapostavljena. Čeveljčki so res na dveh lokacijah (ene 20 sandal, 10 škornjev,...), ena omara tu pa še pol omare na vikendu. Zelo grdo jo imam, res, za lažjo primerjavo manjša omarica Carrie Bradshaw.

Ima pa moja dama fetiš na škornje, prava Stiefelkönigin.  Je pa vedno pred časom, lani sva, kot penasta, v Slo iskala nizke lakaste čeveljčke, ki so bili sicer v modi v Italiji, pri nas pa so se pojavili šele letos, letos iščeva škornčke na nekem kopitu, ki bodo zunaj verjetno jeseni 2016.

Sem pa baje nemogoča družba za šoping. Nimam potrpljenja in stalno preganjam naše strastne nakupovalke. Naj mi bo oproščeno, ampak ko vstopimo skozi vrata trgovine, vedno za damami naredi vuuuššš in jih ni več. Jaz imam v glavi kaj kupiti in samo to gledam, ne pa inšpekcijski pregled vsake trgovine od začetka do konca. Največja nagrada zadnje čase je, da sem lahko doma ko se odpravijo na šoping. Ja, to mi deli !

Za zahvalo pa jo pol enkrat na leto peljem v Gradež na njeni dve najljubši jedi: Sardo de Savor in testenine aglio, olio e peperonchino. Zraven pa kozarec ali dva Fruliana.

Zdaj pa en recept za Rino, ki se pritožuje nad tem, da objavljam samo neke eksotične jedi. Edina eksotika tu je Hokaido buča, original iz japonskega otoka, ki se, ne boš verjela, imenuje Hokkaido. 

Potrebujemo eno Hokaido bučo (dobiš v Hoferju), tri manjše rdeče čebule, 3 srednje krompirje, širi manjše surove rdeče pese (ali ena velika), sveža bazilika, drobnjak, peteršilj, lovor, en pekoč feferon. Vse to, razen pese,  narežeš v eno posodo  (kako narežeš, glej sliko), poliješ z olivnim oljem, dodaš začimbe, sol, poper in z ročico premešaš, da se vse naolji. Vse to, plus peso, daš na pekač. Zaliješ z dva deci juhe in malo belega vina. Pečeš na 200 st, toliko časa, da je krompir pečen. 

Za konec pa malo o filmu Marsovec (The Martian) od mojega priljubljenega režiserja Ridley Scotta. Delno je tudi kuharski oz. ima kmetijske nasvete, saj Matt prideluje krompir s pomočjo svojega dreka in malo zemlje, zanimivo. Drugače pa film dober, z nekaj zanimivimi izjavami Matta. Meni ljuba je sledeča: They say once you grow crops somewhere, you have officially colonized it. So, technically, I colonized Mars. In your face, Neil Armstrong!

Priporočam, zelo, posebno, ker bodo na Mars leteli tam nekje leta 2029, torej uživajmo vsaj v filmu, v živo bodo otroci.

Govedina na divjačinski način & odhod hčera

V tem tednu sta me začasno zapustili obe moji hčerki. 

Ta mala, Nika (ne po rasti, da jih ne slišim spet) začenja s študijem v Angliji. Si znam predstavljati šok selitve daleč stran pri teh letih. Jaz sem se samo iz Maribora v Ljubljano preselil pri 19ih, pa sem jokal za mamo. Oče je ostal trden in vztrajal. Hvala mu! Res! S tem, da me je poslal od doma,  mi je največjo uslugo naredil. Pa ne da je bilo kaj narobe z domom, z mano bi bilo, če bi bil pri mamici do 25 leta.

 

Starejša Maja pa odhaja za mesec dni na izmenjavo v Texas, pogledat, če so tam klinični centri kaj bolje organizirani kot tale tra-la-la center v Ljubljani. Po dolgotrajnem in ne najcenejšem postopku je dobila delovno vizo za zastonj delo v ZDA. Vsaka šola nekaj stane, je en pregovor, a ne?  

Začasno smo se poslovili od obeh mojih punčk. Vem, da bosta uspešni, saj sta po očetu tudi malo! Kako pravijo? Lepota po mami in pamet po očetu. No v njunem primeru, je oboje po meni, a ne? Ne se zdaj smejat, kar je res je res!

Ker sem moral za eno poslovilno kuhati doma, sem se po dolgem času spomnil jedi, ki je bila v naši družini "mus zein" za vse večje praznike in obletnice. Pa sem ponovno obudil stare možganske celice in evo recepta. Seveda sem za Tatjano naredil nekaj brez meseka, kaj pa mislite! Ženske je potrebno stalno razvajati, dokler ti ne uidejo...

Govedina na divjačinski način: 

Zadeva je v bistu preprosta, edino traja pa res malo. Kupiš zelo lep kos govedine, pljučna ali beli krajec, mora biti uležan. Jaz ga ovijem z slanino in popečem prej na vročem olju. Meso daš v veliko posodo s pokrovom. Okoli mesa zložič narezano jušno zelenjavo (korenje, peteršilj, kolerabo, zeleno), dodaš jabolko in pol (očiščeno in olupljeno), gobe, začiniš s celim poprom, brinovimi jagodami, lovor, sol. Vse skupaj zaliješ z ene 3 dcl rdečega vina in vode. Lahko dodaš jušno kocko. Vso to zadevo daš v pečico, ogreto na 180 st. in jo "cmariš" dve uri. Odvisno od kosa mesa, dve uri za cca kilski kos mesa. 

Po dveh urah vzameš meso ven, jušno zelenjavo pa s paličnim mešalnikom spasiraš in dodaš kislo smetano. Meso narežeš na posamezne zrezke, vse skupaj daš v omako in pustiš v pečici, dokler se gostje ne zberejo za mizo. Zraven daš kruhove cmoke (ki jih skuhaš, seveda), zeleno solato in obvezno, brusnično marmelado. Kozarec rdečega vina, npr. italijanski Primitivo, seveda dokončno zapolni sliko. Za Tatjano pa ragu iz gob (jurči in lisičke) s kruhovimi cmoki. To opišem kdaj drugič.

P.S.: dolžan sem opravičilo in popravek prispevka Dežela trenirk, prepiha in copat  http://nejc-cimpersek.blogspot.si/2015/06/dezela-trenirk-prepiha-in-copat.html

V njem sem  po nemarnim omenil sošolca, ki naj ne bi dobil ukora zaradi Emonske kleti. Sva se srečala v Mariboru in je povedal, da ga je dobil. Pa še, da ni bila Prešernova proslava ampak prvomajska. Glede na njegov položaj, se mu globoko opravičujem in me je zelo sram, kar sem po nemarnem napisal. 

Poezija, vino, tenis in kruh, vse na Ptuju

Ker se Tatjana buni, da jo nikoli ne peljem ven, sem izrabil priložnost Dnevov poezije in vina na Ptuju, in jo peljal tja. Najina prijatelja Stanka in Aleš sta organizirala karte za dogodek, in smo šli. Na poizkušinjo gruzijskih vin in na poezijo Milana Dekleve. Lep dogodek, malo dvorišče, poizkušinja treh gruzijskih vin in pesmi Dekleve.

Ti dnevi oživijo center Ptuja in temu lepemu staremu mestu vrnejo življenje. Gruzijska vina, kot najstarejša na planetu, tam ene 8000 let že pridelujejo vino na poseben način, v lončenih posodah, niso amfore, kar sem se naučil, reče se jim "kvevri", tudi do 1000 lirov gre vanje in zakopljejo jih v zemljo. Zanimiv okus, po pravici, vsa mi vsa niso bila všeč, a naučiš se veliko o zgodovini vina. O teh naravno pridelanih vinih iz Gruzije je govoril Primož Štajer.

Zvečer smo šli še na recital poezije. Tukaj pa sem doživel presenečenje. Današnja poezija je bolj kot ne, branje črtic. En umetnik/pesnik iz Hrvaške je imel "pesem" o krompirju na Poljskem, cit. kot se spomnim: "Ležal sem na vozu skrit pod kupom krompirja in pese, kot črv, ki gloda hrbtenico, poljski vojaki pa so zginevali z besedil osmrtnic...". Ne vem, zgleda da sem nekaj desetletji prespal. V primerjavi s to poezijo so nabožne pesmice mojega očeta Vlada, pravo olajšanje. V Sevnici se je takrat razvijala specifična sub-kultura. Znana je bila njihova koračnica: "Linechenwalder Buzerantn March". Pa o tem kdaj drugič.  Za pokušino popularna nabožna pesem "Celo noč je molila", ki je del sevniške kulture:

Celo noč je molila, molila, molila,

celo noč je molila, molila, molila,

celo noč je molila,

 izpod kovtrčka rit.

Za sprostitev in malo športa hodiva na tenis na Ptuju. Joža ima dve igrišči takoj na začetku Ptuja. Sva se odpravila v soboto zjutraj tja in padla na teniški turnir Združenega listja, no SD so danes. Mize, hrana, pijača,... pa sva preložila najin šport na nedeljo. Ko odigrava, so se iz raznih lukenj privlekli včerajšnji šampijoni SD. Ob bojnih krikih: "Kdo je včeraj ponujal še šnops!", so se počasi zbujali, iskali po terenu očala, torbe in ostalo opremo. Midva sva svoje odigrala, spila zaslužen šricar in jih pustila v preganjanju mačka. 

So pa zanstveniki (našel sem na netu) prišli do epohalnega odkritja! Za mačka pomaga, če piješ manj alkohola. Neverjetno, nikoli mi to ne bi prišlo na um, epohalno, kaj naj rečem,
za Nobelovo nagrado iz alkohola najmanj.

Našla pa je Tatjana recept za kruh brez mesenja, gnetenja in metanja ob mizo, skratka kako narediš kruh, ne da pri tem celo kuhinjo userješ. Moko, kvas, sol in vodo zmešaš s kuhalnico in to maso pustiš v zaprti posodi 12 ur, da se paca. Zadevo samo streseš v lončeno posodo s pokrovom in pečeš na 200 st. Pol ure pokrito in pol ure brez pokrova. Kruh je odličen!