Divjačinski golaž Montepulciano

Pride tak dan, ko imaš vsega dovolj, pisarne, izpahnjenega kolena, kvazi prijateljev, ki se te spomnejo le, če jih pokličeš, vitezov,.... Kaj takrat? Odšantaš domov in se sprostiš v kuhinji. Kaj, če bi delali kaj divjega, divjačino?

Super, v italjanskem mestu Montepulciano, blizu Siene, ki so si ga omislili že Etruščani in sva ga tudi midva obiskala, so imeli vedno probleme z divjimi prašiči in so imeli in še imajo odlično črno vino. Pa se je en domačin spomnil, kaj če jih, prašiče namreč, uporabimo za golaž, v nasprotju z Galci, ki so ga pekli, Obelix npr. Voijla! Kako ga pripraviš?

Greš z lokom ali puško v bližnji gozd in počiš prašiča. No, to je bilo v času Robin Hooda, danes greš v mesnico z divjačino, ali pa nagovoriš kakšno lovsko družino. 

Potrebuješ, poleg malo uležanega divjega pujska, čebulo, čili, mleto papriko, baziliko, peteršilj, majaron, mleta kumina, mleti lovor in seveda vino iz Montepulciana.

Na radiju daš na ful Doorse, najbolje Roll baby roll all nigt long (Roadhouse Blues) in začneš. Popražiš čebulo in čili, daš pol kozarčka vina, da se vse zmehča, dodaš nesrečnega prašiča, popražiš, začimbe in zaliješ z vinom. Seveda si kuhar med tem privošči ostanek iz flaše, lahko rahlo pozibavaš z boki ob Doorsih in vse v prvem odstavku omenjene, pošlješ nekam.

Na koncu lahko golažu dodaš malo kisle smetane.

Zraven si narediš malo širokih rezancev in regrat s slanino. Seveda zelo paše, če je s teboj tvoja draga, ki te gleda kot bogeca, ker si tako fino skuhal :)

Pol si pa daš na TV The Big Bang Theory in se močno režiš. Jaz sem, prosto po Tatjani,   nekje med Sheldonom in Penny....

Miro Cerar kot reinkarnacija Jožeta Smoleta

Zadnje dni malo preveč berem in gledam dnevnike na TV. Občudujem čaščenje lika in dela Mira Cerarja in njegovih izbrancev, njegovo prilizovanje pijančku Junkerju in na kakšen način se kot PV vpleta v praktično vse odločitve t.i. poslovnega sveta in seveda vsi skupaj zajebejo Cimos, zdravstvo so že zdavnaj. Pa kje najde te modele ali kot je napisal Bojan Požar: " Who are these people?"  To sem nekje že videl, po krajšem premisleku se spomnim, SZDL in ZKP, Jože in Milan...

Jože Smole

Jože Smole, imenovan Božiček, je bil predsednik SZDL, za mlajše bralce, ki nimajo pojma o zgodovini delavskega gibanja (4. letnik srednje šole v pravem, poštenem sistemu) to je Socialistična zveza delovnih ljudi. Ime Božiček si je zaslužil, ker je prvi omogočil takratnemu nadškofu Šušterju, da nam je, kljub trmarjenju in cepetanju z nogami Milana malega, voščil Božič. 

In kaj imata podobnega z Mirotom? Veliko, oba na zunaj velika demokrata, s posluhom za dialog z drugače mislečimi, polna pravne države, ne dovolita pa kritike na njuno delo, Smole je imel precej pripomb na samostojnost Slovenije in ni prenesel kritik na socialistični sistem. Oba vodita organizacije SZDL in SMC, kjer se zbirajo  karieristi in ljudje, ki potrebujejo neko funkcijo, ne glede na sposobnost in znanje, pomembno je podpiranje lika in dela Vodje. Oba imata svoje glasilo, Smole je imel glasilo SZDL, častnik Delo, Miro ima samo "žuto štampo" Story, no tukaj ga je Smole malo dal v sveto olje. 

Na kratko, oba moža sta nam prodajala demokratske bučke, v srcu pa sta mala diktatorčka, predvsem pa mala, zakompleksana primerka človeške rase. Tako kot je bila SZDL vsepovsod prisotna, je Miro z SMC prisoten vsepovsod, še pri nakupu ograj na meji, ki jih je spretno kupil pri našem sosedu v Teharjah (sedež stranke par uličnih številk stran). Škoda, da ni Miro prej povedal, žično ograjo znam tudi jaz prodajat, pa še včlanil bi se za ta posel, v stilu pusti nazore, sam da si zraven in kaj kapne.

Ma naj ga vrag pocintra, še let in pol bomo pa že zdržal, a ne? Dajmo nekaj lepega in veselega. Nastopil je čas regrata. Pomlad je tu! Zame je najboljši tako, da na olju segrejem slanino, v vročo slanino vlijem kis in vse skupaj na regrad. Njama!

Grofje Esterhazy in njihova torta

Zame je ena najboljših slaščic, še iz mojih dunajskih časov, torta Esterhazy, pa je vseeno kje jo jem, ali v Demelu, K&K Hofzukerpaecker, kjer je Cristoph Demel začel leta 1857, ali v v malo mlajši Aidi iz 1913. 

Zanimalo pa me je od kod ime te torte. To je bila en nobl madžarska familija, kasneje so postali pomembni in bogati grofje, ki izvira iz gradu Esterhazy v avtrijskem Eisenstadtu na Gradiščanskem. Najbolj poznan je bil princ Nicolaus Esterhazy, ki je bil tudi mecen Haydna. Zgradil pa je t.i. rokokojsko palačo Eszterhaza, ki jo imenujejo tudi madžaski Versailles. 

Palača se nahaja ob Nedižejskem jezeru (Neusiedler See). Tam je nekaj časa živel in ustvarjal tudi Joseph Haydn. Poleg tega, imajo še kar nekaj lepih gradov in graščin po Avstiji in Madžarski. A še nismo pri pravemu grofu za torto.

Pravi je princ Paul Anton III., ki je živel do leta 1866. Po dunajskem kongresu je bil veleposlanik Avstrije v Londonu, 1848 pa je bil kratek čas minister za zunanje zadeve asvtrijskega cesarstva. Ni bil najbolj uspešen, je pa v svojem času veljal za vplivnega in pomembega politika. Konec 19. stoletja so to torto naredili v Budimpešti, jo poimenovali po njem in postala je ena najbolj znanih slaščic v takratni Avstroogrski, sicer pa sedaj velja za eno najboljših tort ever.

Zdaj bo pa čas za recept za to torto z visoko hranilno vrednostjo, ena rezina naj bi imela okoli 500 kalorij.

Za oblate potrebuješ 250 g praženih lešnikov, 12 beljkov, 250 g sladkorja, dva vanili sladkorja in 100 g moke. Beljake stepemo v sneg, dodamo sladkor in na koncu počasi vmešamo zmlete lešnike in moko. Iz tega naredimo 5 oblatov (patent Tatjana, maso daš v vrečko in stiskaš..). Najbolje, da na peki papir narišeš krog in nanj naneseš enakomerno debelino mase. Peče se ene 10 minut 160 st. 

Krema: uporabimo 12 rumenjkov, 300 g masla, 200 g sladkorja in 50 g sladkorja v prahu in konjak. V posodi zmešamo rumenjake in sladkor, damo nad vodno kopel in mešamo da postane gladka, v drugi posodi zmešamo sladkor v prahu in maslo, temu počasi vmešamo ohlajeno rumenjakovo zmes in tri žličke konjaka. Kak požirek je lahko za kuharico.

Glazura: marelična marmelada, 150 g bele čokolade, 50 g črne čokolade in malo masla.

Izbereš najlepši oblat in ga namažeš z marelično marmelado ter ga pustiš da se marmelada strdi. Ta čas stopiš obe čokoladi, ločeno seveda! Na oblat z marmelado poliješ belo čokolado, črno pa dodaš v koncentričnih krogih, z zobotrebcem narediš vzorec.

Ostale oblate namažeš s kremo, ter jih zlagaš do vrha. Na vrh pa daš ta lep okrašen oblat. Z ostankom kreme namažeš še obod torte in ga posipaš z zmletimi lešniki.

Rezultat? Voila! Pečeš cel dopoldan, pojedo v 15 minutah, kaj čmo. Pekla je seveda Tatjana, jaz sem slikal, kibiciral in jedel, kar se vidi.

Donald zmaga, Sevnica pa u luft!

Ja, ja, en dan po čistem šoku za svet in domovino se stvari počasi postavljajo na pravo stran. Naši mediji spet uspešno pluvajo po Donaldu, edina svetla stran je Melanija in seveda naša Sevnica. Imajo že sladico Melanija, vihrajo ameriške zastave, naslednja domislica župana Sevnica bo direktna letalska linija Sevnica - Washington, samo še lokacijo letališča uskladijo, nekje med Savo in Boštajnom, bo že šlo, samo da je volja. 

Sevniški grad bo druga Bela hiša,  Donald in Melanija ne bosta za vikende hodila v Camp David ampak na grad, se razume. Zoki, v rit se ugrizni od zavisti! Kakšna Ljubljana, lepo vas prosim, ali pa žalski vodnjak piva, ne, Sevnica! Mi, ki izviramo iz Sevnice, seveda v kratkem pričakujemo vabilo iz Bele hiše.

Kaj si naj mislimo o novem izžrebanem predsedniku ZDA? Glede na performense v volilni kampaniji verjetno ne veliko lepega, a počakajmo. Se spomnite, ko so izvolili Obamo? Evforija, novi svetovni red, Nobelova nagrada za mir, ko ni še niti v Beli hiši bil. Rezultat? Kot je rekel moj kolega Laris, eden najslabših predsednikov ZDA, zanetil več vojn kot Bush, zahodni svet pa skoraj spravil v vojno z Rusijo. Hillary? O bog se usmili te tete, sem imel jo možnost srečati trikrat, kot prvo damo, kot senatorko in zunanjo ministrico. Not impressed, not impressed at all! Res so imeli v ZDA za izbor dva zelo slaba kandidata, odločili so se za novo politiko, za nekoga izven politične elite. Ali je to fajn bomo videli. Ko smo se Slovenci odločili za ta korak s Cerarjem smo se zelo ušteli. 

Kot je rekel Laris, vsi se zgražajo nad Donaldovim zidom proti Mehiki, Miro je pa ograjo mirno postavil na hrvaško mejo, pa upam, da nas ne ogrožajo Hrvati. Kako bi vpili, če bi jo oni postavili po Istri. 

Ta novi trend v svetu in vse bolj v Evropi bo še zanimiv. Ali je to doba politikov tipa Viktor na Madžarskem, Borisa v VB ali Donalda v ZDA? Ne vem, približujejo se volitve v Franciji in teta Le Pen visoko leta. Kar je naredila Angela z vabilom vsem beguncem v Evropo nas bo očitno še dolgo teplo. Počasi se vsi politiki v Evropi spreminjajo v Donalda, on je samo to kar misli na glas in jasno povedal. Imam raje take, ki povedo, kar mislijo, ne pa lažnjive kljukce, ki eno govorijo, delajo pa tisto kar jim tisti trenutek prinese par točk pri ljudeh.

O 'analitikih' in političnih strokovnajkih, ki so totalno v temo brcnili z napovedjo volitev v ZDA pa ne bi danes. So o sebi in svojih neverjetnih analitičnih sposobnostih sami povedali vse. Kar plačujte jih, vabite na TV in se pol čudite tem prodajalcem bučk.

Moje kmetovanje, velika žalost, rešil me je suši s Havajev

Kot verjetno veste in ste brali, sva s Tatjano pričela s kmetovanjem. Prvo leto sva bila navdušena, posebno jaz, letos pa mi je iz rit v glavo prišlo tudi malo matematike pri tem početju.

No, da ne zavlačujem. Začem s krompirjem. Lani sem se hvalil, kako lep krompir imam, seveda bustasti kmet in velik krompir, letos je bil samo butasti kmet. Kupim čudovit semenski krompir kifličar v Kaliji, pet kil, cena, sitnica, tam nekje 10 ojrotov, pridelam pa... tri kile. Baje so imeli letos v Kaliji napačno seme, a če jim prineseš račun, ti vrnejo denar. Ja katero tele ima doma račun od februarja in ga hrani do konca junija, če krompir slučajo ne rata? Bolje bi bilo, če bi pojedel semenskega, vsaj več ga bi bilo. Če pozabim štihanje, sajenje, puljenje plevela in na koncu izkopavanje. Dobro, rečeš, malo dela z zemljo ne škodi. Na koncu pa me ubijejo v Jagru. Cela vreča krompirja 10 kg po 2,85 Eura! Za popiz...

To še ni vse, letos sem se odločil, da bom gojil buče hokaido. Odlična ideja, kupim seme, pripravim teren, posejem, zalivam, zraste ena, dejansko ENA! Na kompostu, kjer sem odlagal odpadke od lanskih buč, jih zraste 10! Veste koliko stane hokaido buča v Hoferju? Za ceno semen, ki sem jih kupil, jih dobim 8, z besedo: osem! Ne grem se več! Pa da ne mislite, vse toče, suše in druge havarije letošnjega leta so se ognile mojega posestva. Kmet očitno ne bom.

Edina stvar, ki me lahko razveseli pa tako uspešni kmetijski sezoni, je kuhanje. Ste kdaj poskusili suši s Havajev? Ne? Evo ga:

Kupiš lep kos tune, ne del s spodnjega dela trebuha, je premasten, gornji del, pri hrbtenici je potrebno dorezati. Ta lep kos na posteljici iz rukule zaviješ v nori algo, na koncu dodaš malo riža, da se alga zalepi. Ta zavitek povaljaš v tempura moki in nato v japonske drobtine (čist navadne, sam mal bolj grobo mlete). Na olju pečeš vse skupaj eno minuto. 

Omaka: narežeš en velik igver in s čebulo popražiš na hitro na maslu, dodaš belo vino, sladko smetano, kanček limone, vasabi, sojino omakoin čili. Kuhaš pet minut, nato omako precediš skozi sito. Omako poliješ na krožnik in vanjo položiš narezani suši. Zraven paše kakšno dobro rdeče vino. Pa dober tek!

V Toskano z ljubeznijo

Toskana, hrana, vino, zgodovina, toplo vreme,... kaj več si lahko še želiš po tednih in mesecih posranega vremena v Sloveniji. Mimogrede, ne spominjam se kdaj sem nazadnje kuril še začetku junija, da o prvomajskih zametih ne izgubljam besed. O Toskani sta vedno navdušeno pripovedovala sestra in svak Vojko ter sta naju enega zimskega večera lani prepričala, da čare Toskane poskusiva še sama.

In sva šla. Najprej do Padove, prespat, tam pa vroče, 34 st., vlaga, šok za ljudi iz mrzle Slovenije. Ogledala sva si jo na hitro, predvsem sva si dobro ogledala pivo in Aperol. Naslednji dan pa do lokacije, Montespertoli. To je 20 km pod Firencami. Agroturizem La Mandria di Ripalta je kmetija kot hotel z bazenom, seveda. Super, vino odlično, hrana samo od njih, imajo na menuju zapisano, da je vsa hrana v radiju 0 km! Soba super, s klimo, mala terasica, več pa ni. 

Sam kraj Montespertoli je ena mala vas na vrhu hriba, kot vsa naselja tukaj, par gostilnic, L'Artevino zelo ok (nekaj slikic v prilogi), nekaj bifejev in ena fina slaščičarna z imenom Ettore Paollini, kjer imajo najboljše minjone ever, drugače pa prodajo izborne viskije, rume in cigare. Ker je bil čas evropskega prvenstva, sva si želela en večer ogledati tekmo v lokalnem okolju (Hrvaška-Portugalska), pa je bilo zelo komorno. Mladina gleda v pametne telefone, Ronaldo se komaj premika po terenu, kel'nerce pa ni in ni ven, res ima samo en zob in lasuljo, a vendar... Sva šla raje domov na domače vino, no do takrat je tudi Ronaldo mignil in podal za gol. Škoda, sva navijala za sosede.

Poleg kopanja, papice in vinčka sva si ogledala nekaj znamenitosti. Pot naju je vodila do Siene, tam pa nepozabni Piazza del Campo, žal so že postavljali odre za Palio, famozne divje dirke s konji, ki bodo 2 julija, za Aperol, ki ni najcenejši, je bilo prostora. Sienna se ponaša s kipi voljkulje z Romulom in Remom, saj naj bi jo ustanovil Senius, sin Rema. Siena je in bo večni tekmec Firenc za lepoto, no meni je bolj všeč Sienna.

Naprej v San Giminiano, krasno ohranjeno srednjeveško mesto s svojimi stolpi in pod zaščito UNESCA. Ustanovili so ga Etruščani, kasneje pa je bila pomembna postaja na romarski poti za Rim in Vatikan, zato je hitro zraslo. Poznano po vinu Vernaccia di San Gimignan, iz stare trte vernaccia. Poznano je pa tudi po tem, da je bilo kulisa za snemanje vampirskih zgodb Mlada luna. Iz vodnjaka na trgu se je pojavil lepi Robi Petterson. Nisem gledal, mi je Tatjana vse razložila, me je zelo sram.

Po tem pa čisto presenečenje. Po FB pišem bratrancu Mariu, ki živi v Udinah, da bova v Toskani, sam toliko, da ve, da se mimo peljeva, a glej ga zlomka, tudi on je tam! Takoj organizira srečanje la Famiglije, kje drugje, kot v vinski kleti, Cantina Antinori. Moderno zgrajena vinska klet z muzejem, trgovino in seveda restavracijo. Vina pa od 14 pa tja do 250 EUR (Solaia), za flaško v njihovi trgovini. Najdražjega smo preskočili, poskusili pa nekaj belega in nekaj rdečega. Predvsem se pa fino zabavali. Na poti nazaj sva iskala nekaj za pojest in ob cesti v malem krajeku z imenom Lucardo čisto brez veze gostilnica Cera una Volta z odlično rižoto iz bučkinih cvetov in rezanci z omako iz divjege prašiča. Ker brez sladkega ne gre, čiskejk z belo čokolado in črnimi češnjami. Cene? smešne!

Da ne pozabim na Firence, glavno mesto Toskane. Seveda sva bila tam, polne so zgodovine, zgodovinskih zgradb, spomenikov, kipov in cerkvic, muzej na prostem. Medičejci so res naredili iz Firenc veličastno mesto, posebno Cosmo I. Cerkev Il Duomo s krstilnico in njenimi vrati v raj, pa kipi na Piazza della Signoria z simbolom Firenc, Michelangelovim Davidom. Fino si je ogledati mestno tržnico, vedno nekaj pametnega najdeš za svojo kuhinjo. Priporočam ogled cerkve Santa Croce, kjer so pokopani Galileo, Michelangelo, Machiaveli, Dante in še nekaj znanih Firenčanov. Bilo je vroče, kar veliko turistov, a sva zmogla. Parkirala v garažni hiši na robu starega mestnega jedra (20 EUR) in pila najdražji Aperol spritz do sedaj, vključno z ZDA, 9 EUR po čašici, okolje pa ništa-zraven železniške postaje. Na trgu ob cerkvi Il Duomo, kjer se je pisala zgodovina so cene bistveno boljše. Gledanje železnice je očitno pomembnejše...eh, kaj čmo, človek se celo življenje uči.

Drugače pa povem, da so ceste sosedov precej zdelane, luknje, t.i. avtocesta do Siene, je bolj podobna našim Darsovkam, hvala bogu, pa je med Firencami in Sieno ne plačaš. 

Še nekaj hrane, ki je bila omenjena zgoraj:

Varför Nordic Series i filmer bättre?

Zame se je začelo, ko sem še na Dunaju zvedel za film Dekle z zmajevim tatoojem, po knljigi prezgodaj umrlega Stiega Larssona in si ga ogledal. 

Z nepozabno Noomi Rapace v vlogi malo čudne računalniške hekerke. Pol sem si ogledal še ostala dva, Dekle, ki se je igralo z ognjem in Dekle, ki je dreznilo v osje gnezdo. Noomi pa je že naredila kariero tudi v Hollywoodu, npr. v filmu Ridley Scotta, Prometej.

Na podlagi pozitivne izkušnje, sem začel brati skandinavske knjige, posebaj pa me je pritegnil Jo Nesbo, kar požiram njegove knjige poleti na morju. Očitno me je potegnil nordijski "film noir", kriminalke in detektivke, ki jih zelo uspešno prenašajo na TV in platna. S stokrat nižjim proračunom odlično konkurirajo ameriškim in odkar jih redno predvaja BBC, so postale znane širši javnosti. Tudi Hrvati jih pridno predvajajo. Mi doma smo še na Big Brotherju, Usodnem vinu in kar je podobnih serijah, da se "boh usmili". Proti tem je še serija Prevc v Planici neverjetno gledljiva, čeprav so v tej planiški seriji vsi mahali z nacionalističnim zastavami, namesto z čudovitimi rdečimi praporji. 

Prva danska serija, ki se je pojavila tam daljnega 2007 je bila The Killing ali po naše Forbydelsen/Umori. En umor, ki ga rešujejo 20 dni, dvajset delov,... V nadaljevanju, drugem delu serije so bolj učinkoviti, naslenjega rešilo že po devetih dnevih.

Naravna naslednjica te serije je bila leta 2011 serija Most, po naše Bron/Broen z nepozabno Sago Noren, ki je malo avtistična, a neverjetna. Dogaja se na mostu Öresund med Dansko in Švedsko.

Za hip se vrnimo k našim prijateljem onstran Atlantika. Najprej so posneli svojo verzijo Ženske z zmajevim tatoojem, kjer vlogo Mikhaela Blomkvista igra James Bond, Daniel Criaig. Fino in fajn, samo nisem vedel, da imajo novinarji izklesano telo, vedno šobico na ustih in grdo gledajo. Daniel še za Jamesa Bonda ni dobr, ker ga skozi tepejo. Drugače se jim je film še kar posrečil. 

Tipični raziskovalni novinar

Pa so posneli najprej kopijo serije Umori, kot The Killing, kasneje še svojo verzijo Mostu. The Bridge se dogaja na meji Mehike in ZDA z Diano Kruger kot Sonyo (kopija Sage Noren). Če ne gre, ne gre, serijo je TV hiša FX prenehala snemati po dveh delih. Diana, ti si za Trojo z Bradom Pittom. Kot Saga si pa slaba kopija Sofije Helin, ki igra brez make upa in skuštrana. Bolje bi bilo, če bi samo podnaslovili originalne dansko-švedske serije.

Ne smemo mimo odlične politične serije Borgen. Političarka Brigitte Nyborg, kot fiktivna premierka Danske je dober primer politika današnjega časa. Scenarist serije je s tem napisal odličen priročnik kako se dela politika. Serija je pobrala vrsto nagrad po Evropi, boljša kot kriminalka. Podobnega kova je, meni ljuba, ameriška serija na Netfixu, House of Cards, posneta po angleški predlogi. Bodoči ameriški predsednik Francis Underwood je primer pravega pokvarjenega politika. Nekaj med Hillary in Donaldom. Zanimivo je, da so v the serijah politiki pokvarjeni, a ne neumni in najivni. Zgleda, da se pri nas zadnje čase s tem ukvarjajo samo še ljudska bitja, ki niso sposobna za nič drugega, no za Big Brother bi tudi še lahko kandidirala.

Lani so Norvežani posneli serijo po romanu Jo Nesboja: Okkupert/Okupirani. Zaplet je zelo kočljiv glede na današnje dni. Norveški zavlada zelena stranka, ki prekine črpanje nafte in zemeljskega plina, EU je precej huda in prosi Ruse za pomoč, ki okupirajo  Norveško. Prvi del je bila daleč najbolj gledana serija na Norveškem, upam, da jo v kratkem odkupijo še kje, norveščina mi še ne leži.  Bratje Rusi pa niso ravno ploskali nad scenarijem, že tako ga velikokrat biksajo po severnem morju s podmornicami.  

Ni še konec, tudi filme zanjo delat. Režiser  Mikkel Norgaard, ki je režiral tudi del serije Borgen, je posnel film Ženska v kletki. Govori o oddelku Q policije, ki raziskuje stare nerešene zločine. The Hidden Child, Ragnarok in Pioner so še trije res dobro narjeni filmi. Ragnarok je bolj v maniri Indana Jonesa, a vseeno. Za dober smeh pa poskrbi film po knjižni uspešnici Junasa Junasonna Stoletnik, ki je skočil skozi okno in izginil. Vse toplo priporočam.

Veselimo se nadaljenju skandinavske pravljice filmov in nadaljevank, če pa kdaj kaj na naše televizije zaide, bo pa tako praznik.