Ko se je naša vrla Alenčica vpisala na management leta 2006, na strašni FDV, si je, zaradi odličnega znanja angleščine, v knjižnici kot temeljno gradivo, sposodila Kapital od Grucha Marxa. Posledice tega lapsusa lingve sedaj čutimo v celotni podalpski oazi korupcije.
Karl se seveda obrača v grobu, ko Alenčica razlaga, da je to nekje prebrala, a je odločno prepozno. Da je bil Grucho M. velik šaljivec, se vidi pri nepremičninskem davku, saj je po njegovih nasvetih, popravke priložila napačnemu zakonu. Edino Ustavno sodišče ne razume duhovitosti bratov Marx, kar pa me čudi, saj so v njihovi mladosti še nastopali na TV in razveljavi zakon od Alenčice, fej in fuj!
Še dobro, da si ni naša Alenčica sposodila drugega Karla, Karla Maya. Ta je bil že posojen s strani ostale skupine nadebudnih študentov za politike na FDV, zato pa še danes imamo pretepe med rdečimi in belimi, ni pa ni konca, dokler Vinetou ne umre.
Ko smo že pri Vinetouju, v svojih zanimivih diplomatskih časih sem tega poglavarja Apačev predstavil mojim ameriškim prijateljem. Sicer še niso slišali za njega, pa tudi to, da so Indijanci govorili nemško, je bilo novo zanje: Hände hoch oder ich schieße ! pa: Hough, Ich habe gesprochen! Dobro smo se nasmejali in gledali celo serijo Vinetou I do III, ki mi jo je podaril nečak. Prijatelj Ted mi je prinesel še verzijo Manitujev čevelj, parodijo na Vinetouja, za režat, res.
Sem jih pa znal presenetiti z obiski kina. Z mojim velikim prijateljem Patom sva redno hodila v kino, v Washingtonu ali Ljubljani. No, dvakrat sem ga spravil v kot, prvič sva gledala francoski film s slovenskimi podnapisi, to je še nekak šlo, saj je diplomat, a matiral sem ga s kitajskim filmom s slovenskimi podnapisi!
Za konec pa kot grand zaključek pa en simpl recept za čemaž (od moje Tatjane):
Ni komentarjev:
Objavite komentar