Strani

torek, 22. december 2015

Božič, konec leta 2015 pa nekaj hrane

Leto 2015 se končuje, zdaj je čas družinskih pojedin in veseljačenja s prijatelji. Leto, ki prihaja prinaša nove izzive in ne vemo, kako nas bo presenetilo. Lahko gre na bolje lahko pa bo vse skupaj še slabše. Tako, dajmo se veselit, januarja pa bomo začeli na novo. 

Berem kako slabo je bilo leto 1816 na Slovenskem. Leto, ki ni poznalo poletja. Pomlad 1816 je prinesla pravo vremensko katastrofo, april, maj deževna, ni se dalo ne sejati, ne orati, jesen pa je za to prinesla lakoto. Kdo je bil kriv za to? Vojne, politika, žica na mejah, referendum, kakšen lokalni Luka Mesec? Ne. Izbruh vulkana Tambora na indonezijskem otoku Sumbawa. Oblak plina in pepela je segel do 50 km visoko in prišel do Evrope. Shladilo se je do 3 sopinje, lakota naj bi terjala 100.000 žrtev. Torej, niso vse težave posledica lokalnih "veljakov". Je pa ta katastrofa prinesla nov izum, enolončnico, ki so ji rekli rumfordova juha! Po stricu Benjaminu Thomasu imenovamenu von Rumford. Američan, ki je po ameriški revoluciji odšel v Evropo, ker je bil na napačni strani v Ameriki. Osnovni recept je kuhani ječmen in grah v vinskem ali pivskem kisu. Dodajalo se je lahko še por, kolerabo, čebulo, repo in kislo zelje. Počasi se je ta hrana siromakov, jetnikov in vojakov, preselila tudi v meščanske kuhinje. Voila, zdaj vemo.

Zdaj je seveda vse bolje. Kaj me je pretreslo v letu 2015? Če se omejim le na teme iz mojega bloga, to sta politika in babe. V politiki me je nova oblast zelo razočarala, pričakoval sem več. Kako gre zadeva k hudiču se vidi tudi, ker se moj priljubljeni Kahlo ne oglaša več, niti z zahtevami za upokojence, vsake toliko časa še brcne z arbitražo, a to je vse. O migrantih, beguncih, ograji na meji, stavki policije pa lahko samo povem, da je naša varnost na psu. Vojska ima le tri vozne tanke, 11 Patrij in par sklumpanih Hamweejev, policija pa zlizane gume, vprašljivo vozne avtomobile in opremo iz prejšnjega stoletja, dobesedno. Terorizem pa pred vrati...

Na področju deklic pa je glavna novica, da Playboy ne bo več objavljal nagih deklic. Sic! Seveda smo vsi brali Start in Playboy zaradi odličnih člankov, a ne? To je bila literatura za na WC za nas rokohitce. Danes gredo dečki tja s pamentnim telefonom. A veste kateri organ najbolj trpi pri tem? Ušesa, da kdo ne pride.  

Seveda smo imeli tudi nekaj krasnih kosil z domačimi. Radi pridejo, jaz pa še raje kuham za vse in preizkušam nove recepte. Eni tudi ne ratajo, po pravici povedano.

Pa vam izdam nekaj zanimivih receptov iz teh dogodkov...

Kozice na način Meduza (lokal na Dunaju): skuhaš kus kus in v hladnega dodaš na drobno narezane sveže kumare, posoliš in popraš. Z začimbami (po želji) spečeš kozice. Na krožnik oblikuješ kepico kuskusa, na vrh naložiš kozice in jih preliješ z balzamičnim sladkim prelivom, krožnik pa ob straneh namažeš z wasabijem. Za malo barve pa granatno jabolko...





Polnjena svinjina z breskvam: velik debel kos svinjine narežeš tako, da lahko delaš rolado. Meso daš v paco kak dan prej (kosi čebule, poper, kaj zelenega in olje). Na olju prepražiš šalotko, dodaš senf, malo slanine, začimbe in narezane breskve. Ko se masa shladi, jo namažeš na razprto meso. Z malo ali več spretnosti zadevo zaviješ v nekaj podobnega roladi, daš v pekač, zraven nekaj kosov čebule, jabolka, baziliko in zaliješ z vinom ter pečeš kakšno uro na 180 st. Zraven gredo odlično kruhovi cmoki.



Pa še čokoladna mentolova torta, jaz jo imenujem "Teroristična torta", ker tako tudi zgleda: jajca stepeš s sladkorjem, v to dodaš ohlajeno stopljeno čokolado in sneg iz beljakov, mešaš zelo rahlo. To zadevo pečeš kako uro na 180 st. Pred tem si pripraviš karamelo za okras - stopiš sladkor, da postane zlate barve, dodaš listje sveže narezane mete in poliješ po namaščenem pekaču. Strjeno karamelo zdrobiš na večje kose. Torti dodaš stepeno smetano, ki ji dodaš nekaj kaplic mentolove arome.  Na koncu smetano okrasiš z zdrobljeno karamelo.


Na koncu povem, da sem ponosen na svoje punce, pridno in uspešno študirajo, Tatjana pa me tudi še prenaša. Več pa ni! 

torek, 24. november 2015

Vojna je !

Se spominajte zapisa Vojna bo?, tam nekje lanskega septembra na tam blogu? 
http://nejc-cimpersek.blogspot.si/2014/09/vojna-bo.html

Takrat sem napisal, da me je začelo skrbeti, zdaj me resno skrbi, ker sem imel prav. Napisal sem, da stricu Vladimirju ni dobro groziti, ima moč, vojsko in nobenega strahu. Danes so mu Turki sestrelili avijon nad Sirijo... Če pogledamo, kako učinkovito se je lotil stvari v Siriji, ko so mu teroristi uničili avijon iz Sharm el Sheikha, kaj bo sedaj ? Nič dobrega, verjamite. Uničevanja teroristov ISIS v Siriji se je lotil tako kot si zaslužijo, ne po ameriško. Dajmo biti odkriti, ZDA malo dol visi za ta del sveta in Evropo, so dovolj daleč, mislijo. Lahko se je bilo boriti z Al Qaeda, ki je imela velike načrte, veliko priprav, tele iz ISIS pa rabijo eno pločevinko, malo zvez na slabo varovanem letališču, pa poči. Tudi Pariz je bil delo male skupine ljudi, take je pa zelo težko odkriti.   

Terorizem je ohromil Evropo, kot ZDA po 9/11. Evropski 11/13 je bolj nevaren. V Evropo prihaja na sto tisoče beguncev, emigrantov pa tudi teroristov, ki bodo ostali tukaj, nimajo kam. Valijo se čez Slovenijo. Začeli smo postavljati ograjo, po moje prepozno in predvsem zaradi strahu, da nas vržejo iz Shengena. Kaj pa varnost državljanov te boge deželice? To je na drugem, tretjem mestu, važno, da smo všeč EU birokratom in seveda Angelčici, ki pa je v vedno večjem zosu.

Kje smo ga pokronali in kdaj? Ko smo zaradi slabe vesti 2. svetovne vojne podprli nastanek Izraela sredi arabskih držav? Začetek terorizma, pravijo, je bila 6-dnevna vojna 1967, ko je Izrael do tal potolkel tri sosednje arabske države in potrojil svoje ozemlje, takrat se je začelo. PLO začne z ugrabitvami avijonov, Olimpijada v Münchenu 1972, Entebe, tudi naše lokalne teroristične organizacije, kot IRA in Frakcija Rdeče armade Baader-Meinhof, so pri tem pomagale. Berem, da je IRA naučila vse teroriste kako se izdelujejo bombe. Sledi Bejrut, Somalija in po tem je šlo vse samo še na slabše, 9/11, napad na Afganistan, butasti maščevalni napad na Irak in revolucije v Arabskih državah - Arabska pomlad. Pravilnega odgovora na te probleme pa Zahod ni nikoli našel in ga, očitno, tudi ne išče. Najlažje je razglasiti vojno in to zdaj imamo.

Zakaj že imamo probleme v Ukrajini? Začelo se je, s prav tako, iz ZDA podpirano,  oranžno revolucijo tam, pol pa še z raznobarvnimi revolucijami na pragu strica Vladimirja, ki ga omenjamo zgoraj. Rezultat? Gruzija je pol manjša, Ukrajina v vojni, brez Krima...Če mešaš drek, še bolj smrdi. Po tem so se lotili še Bližnjega vzhoda, zelo uspešno, čestitam.

Kakšen zaj... svet puščamo našim otrokom. Nič jim ne zavidam, mi smo se imeli dosti bolje, žal punce moje. Videle ste več Sveta kot jaz v teh letih, bil pa sem bolj svoboden. 

ponedeljek, 9. november 2015

Martin je tu!

V sredo se bo letos spet skozi naše kraje sprehodil sv. Martin, ki iz vode dela vin. Se  pa je ta, drugače zelo simpatičen slovenski običaj, spremenil v tekmovanje vaških posebnežev za "prime time" na slovenskih televizijah. Beguncev ni, ker ladjarji v Grčiji štrajkajo, kam pol poslati terenske novinarke? Ideja, v Bohinj! 


Ne boste verjeli, obstaja vino Bohinjc, ki, kot sami domačini pravijo, je res malo trpek, ampak je naš! To še ni vse, v kovinski škatli ga položijo na dno Bohinjskega jezera, to pa je atrakcija, ki ji ni para! Baje samo štirje vedo, kje leži. Imajo tudi Bohinjsko vinsko kraljico, ki verjetno edina od vinskih kraljic, ne nosi tangic, le-te ji namreč lahko ob poizkušanju izbranega letnika nekam potegne, celotne gatke in še spodnjo majico. Vse to na 24kur, direktno. Baje so včasih samo najpogumnejši vitezi pili vino, ki je zraslo na južnih obronkih Blejskega gradu. Trgatev je bila že avgusta, da "ga tič ne pojedo". 

Predlagal sem Tatjani, da za drugo leto poskusiva priti na 24kur. Imam ene štiri litre fukušnice iz moje brajde na Krčevini, poimenujeva jo Krče-vinc, njo oblečem v eno svetlečo oblekico, kupljeno pri Kitajcih, bo vinska kraljica Krčevine. Edina dilema je, kam to izborno vino namočit? Morja nimam, tako kot eni polagajo peneče vino, Bohinjskega jezera tudi ne, od tekočih zadev imam pri roki samo greznico.  Ni hudič, da dobiva svoj "prime time" za Martina 2016 ! 

Pri vseh odličnih slovenskih kletarjih, vinorodnih območij in starih običajih, najdejo vedno neke vaške posebneže. Kot bi rekel moj prijatelj vitez, delajo iz pičke kapelco. 

Bova vseeno malo Martinovala na Ptuju, upam, da bodo nudili vina iz okolice, brez namakanja v kakšni luži, samo iz prave štajerske kleti.

O hrani za Martina pa smo že pisali v blogu o Martinovi raci in prilogah.
http://nejc-cimpersek.blogspot.si/2013/11/martinova-raca-priloge-vincek-in.html 2013

Če vas prime, da ponovite martinovo gostijo ali pa kr tako povabite pr'jatle, evo en dober recept za party:

Rabite 1-2 kg kos svinjskega plečeta, ki ga namažete s sledečo paco: sladkor, sol, timijan, bazilika, dimljena paprika, med, olivno olje, vse zmešati v gosto zmes s katero premažemo meso, potem pa vse čez noč v hladilnik. Meso položimo na četrtinke čebule, da se lepo zapeče tudi spodaj. 

Pečemo 3-4 ure odprto v pečici na 140 stopinj (glej sliko..). Pečeno meso lahko z vilico luščiš, tako je mehko.. Zraven omaka za namakanje: majoneza, kisla smetana, sojina omaka, limona, malo paradižnikove mezge, čili, poper, sol..



Na koncu pa vedno paše tortica.



sobota, 10. oktober 2015

Obletnica bloga

Pred dvemi leti, 8. oktobra 2013, sem začel pisati blog. K temu me je spodbudila Tatjana, po moje se je naveličala poslušati moje komentarje ob političnih kolobocijah v, nam tako ljubi, Sloveniji. Imamo samo to državo, politika, pa se v veliki večini, norca dela iz nas in predvsem iz lastne države. Kraja v tej državi je zelo moderna. Zdaj se je presilla iz vrhov politike in gospodarstva tudi na nižje nivoje. Komaj sem letos preprečil redno letno krajo mojih orehov na vikendu, evo ti ga na, poberejo mi vse kostanje pred hišo, pri vsej hosti okoli. 

Kaj se je zgodilo v tem času? Napisal sem 80 blogov, ravno toliko receptov, eni boljši, eni ne tako uspešni, komentiral politiko, predvsem v času vladavine tete Alenčice sem imel odličen material za pisanje. Eno do poštenih ministrstev me je zaradi zapisov o liku in delu Alenčice kaznovalo. Svoboda govora v tej državi, ki se vsepovsod predstavlja kot zaščitnica človekovih pravic, je še zelo daleč od deklarirane. Zadeva še ni končana, bo še hec, velik.

Pisal sem o zunanji politiki, kjer je, poleg dogajanja okoli nas, Kahlovo ministrstvo  neskončen vir za hecne zgodbe, pa še vse so resnične. Nekaj je bilo tudi o babah, za nazaj seveda, ker sedaj se nimam kaj pritoževati oz. si ne upam. Ves ta čas me so me intenzivno iritirali TV dnevniki. Delani za vedno bolj abotne gledalce. Najbolj v temo brcnjen je tisti na 24kur, revija Lady v živo. Blogi so bili kar brani, predvsem zaradi receptov, se razume. Upam, da sem z njimi komu polepšal dan, dal inspiracijo za dobro večerjo in pol, v duhu bloga, še za kak ju-hu-hu v postelji. 

Predstavil sem politični program svoje stranke, ki tenutno še ne kandidira a ob razvoju dogodkov se lahko vse zgodi. Članstvo zagotovljeno in ne bomo se skregali takoj, ko pridemo v Parlament. Tam bomo močno in z vsemi sredstvi zagovarjali svoj osebni interes. Nekaj novega, a ne?

Ta teden imam eno smešno štorijo iz Celja, ta četrtek. Grem jaz, meni nič tebi še manj, mimo sodišča v središču Celja in ob dveh popoldan, za parkiranim avtmobilom direktno pred sodiščem, čepi ena dama z golo ritjo in lula. Gledala je proti sodišču, tako, da ne vem kakšna je bila, rit pa ni bila zelo stara. Ne vem ali je hotela kaj povedati glede sodnih postopkov, ali pa jo je samo tiščalo. Kriva je tudi naša soseda, ki v svoj lokal ne spušča ljudi na malo ali veliko potrebo, če niso gostje. Pol pa pride do takih neljubih dogodkov.

Danes me je žena presenetila s testeninami, gobami in smetano. Vstala je, kaj vem, tam nekje ob 6ih, pa zviz v hosto. Našla lisičke, jurčka in turka (ne strašnega predsednika Tuereka, ampak gobo). 

Na olivnem olju popražiš dve polovičke česna, jih odstraniš in daš not gobice in jih podušiš v lastnem soku, dodaš celo sladko smetano, parmezan, posoliš, popopraš in dodaš vroče testenine. Zraven je bila berivka s mlado špinačo. Preprosto, hitro, pa še spiš lahko malo dlje, če najdeš koga za gobe nabirat. Zmagovalna kombinacija.


In, ker sem danes ene vrste slavljenec, obletnica bloga ni kr neki, kot to radi rečejo naši omladinci, se je meni v čast priparvil tiramisu. Mal drugačen, z banano in mangovo marmelado, ki sem jo mimogrede, danes skuhal sam, čakajoč na gobarko. 







ponedeljek, 5. oktober 2015

Ženske & šoping ter recept za Rino

To pa je tema! Imel sem daljšo razpravo z našo sosedo čez cesto, ki je komentirala mojo objavo na FB glede šopinga, kjer sem napisal, da sem bil vedno "pristaš" ženskega šopinga. Letelo je na eno od slovenskih diplomatk, ki ga je ubrala na šoping v BTC z torbico polno EU zaupnih dokumentov. Seveda so ji torbico, lepo rečeno, odtujili. 

Ja kdaj pa naj polno zaposlena diplomatka gre na šoping, kot po službi direktno? Pol pa takoj na avijon za prestolnico Bruselj. Tu se vidi napaka našega plačnega sistema, katera resna dama, po možnosti veleposlanica, nakupuje v BTC? London, Pariz, Milano, eventuelno Bruselj, za nižje diplomatske range Dunaj, so prave destinacije. Mislim, da mora sindikat diplomatov ostro protestirati nad plačno politiko na MZZ, ta primer je kronski dokaz prenizkih plač! 

Pa se vrnimo na našo sosedo. Omenil sem ji, da se je Tatjana pritožila, da ima premalo omaro, ki je, mimo grede, ravno nova! Moj komentar je bil, da z omaro ni nič narobe, mogoče je not preveč cotic. Seveda me je soseda ukorila. Ona ima le dve omari za oblačila. No takoj se je zaplezala, pa še eno za domača oblačila in šport, eno za čevlje in mali predalnik za nakit in torbice. Torej, če prav štejem, štiri in pol omare. V tem primeru je moja Tatjana resno zapostavljena. Čeveljčki so res na dveh lokacijah (ene 20 sandal, 10 škornjev,...), ena omara tu pa še pol omare na vikendu. Zelo grdo jo imam, res, za lažjo primerjavo manjša omarica Carrie Bradshaw.


Ima pa moja dama fetiš na škornje, prava Stiefelkönigin.  Je pa vedno pred časom, lani sva, kot penasta, v Slo iskala nizke lakaste čeveljčke, ki so bili sicer v modi v Italiji, pri nas pa so se pojavili šele letos, letos iščeva škornčke na nekem kopitu, ki bodo zunaj verjetno jeseni 2016.

Sem pa baje nemogoča družba za šoping. Nimam potrpljenja in stalno preganjam naše strastne nakupovalke. Naj mi bo oproščeno, ampak ko vstopimo skozi vrata trgovine, vedno za damami naredi vuuuššš in jih ni več. Jaz imam v glavi kaj kupiti in samo to gledam, ne pa inšpekcijski pregled vsake trgovine od začetka do konca. Največja nagrada zadnje čase je, da sem lahko doma ko se odpravijo na šoping. Ja, to mi deli !


Za zahvalo pa jo pol enkrat na leto peljem v Gradež na njeni dve najljubši jedi: Sardo de Savor in testenine aglio, olio e peperonchino. Zraven pa kozarec ali dva Fruliana.






Zdaj pa en recept za Rino, ki se pritožuje nad tem, da objavljam samo neke eksotične jedi. Edina eksotika tu je Hokaido buča, original iz japonskega otoka, ki se, ne boš verjela, imenuje Hokkaido. 

Potrebujemo eno Hokaido bučo (dobiš v Hoferju), tri manjše rdeče čebule, 3 srednje krompirje, širi manjše surove rdeče pese (ali ena velika), sveža bazilika, drobnjak, peteršilj, lovor, en pekoč feferon. Vse to, razen pese,  narežeš v eno posodo  (kako narežeš, glej sliko), poliješ z olivnim oljem, dodaš začimbe, sol, poper in z ročico premešaš, da se vse naolji. Vse to, plus peso, daš na pekač. Zaliješ z dva deci juhe in malo belega vina. Pečeš na 200 st, toliko časa, da je krompir pečen. 

Za konec pa malo o filmu Marsovec (The Martian) od mojega priljubljenega režiserja Ridley Scotta. Delno je tudi kuharski oz. ima kmetijske nasvete, saj Matt prideluje krompir s pomočjo svojega dreka in malo zemlje, zanimivo. Drugače pa film dober, z nekaj zanimivimi izjavami Matta. Meni ljuba je sledeča: They say once you grow crops somewhere, you have officially colonized it. So, technically, I colonized Mars. In your face, Neil Armstrong!

Priporočam, zelo, posebno, ker bodo na Mars leteli tam nekje leta 2029, torej uživajmo vsaj v filmu, v živo bodo otroci.

četrtek, 17. september 2015

Govedina na divjačinski način & odhod hčera

V tem tednu sta me začasno zapustili obe moji hčerki. 

Ta mala, Nika (ne po rasti, da jih ne slišim spet) začenja s študijem v Angliji. Si znam predstavljati šok selitve daleč stran pri teh letih. Jaz sem se samo iz Maribora v Ljubljano preselil pri 19ih, pa sem jokal za mamo. Oče je ostal trden in vztrajal. Hvala mu! Res! S tem, da me je poslal od doma,  mi je največjo uslugo naredil. Pa ne da je bilo kaj narobe z domom, z mano bi bilo, če bi bil pri mamici do 25 leta.
 
Starejša Maja pa odhaja za mesec dni na izmenjavo v Texas, pogledat, če so tam klinični centri kaj bolje organizirani kot tale tra-la-la center v Ljubljani. Po dolgotrajnem in ne najcenejšem postopku je dobila delovno vizo za zastonj delo v ZDA. Vsaka šola nekaj stane, je en pregovor, a ne?  

Začasno smo se poslovili od obeh mojih punčk. Vem, da bosta uspešni, saj sta po očetu tudi malo! Kako pravijo? Lepota po mami in pamet po očetu. No v njunem primeru, je oboje po meni, a ne? Ne se zdaj smejat, kar je res je res!

Ker sem moral za eno poslovilno kuhati doma, sem se po dolgem času spomnil jedi, ki je bila v naši družini "mus zein" za vse večje praznike in obletnice. Pa sem ponovno obudil stare možganske celice in evo recepta. Seveda sem za Tatjano naredil nekaj brez meseka, kaj pa mislite! Ženske je potrebno stalno razvajati, dokler ti ne uidejo...
Govedina na divjačinski način: 

Zadeva je v bistu preprosta, edino traja pa res malo. Kupiš zelo lep kos govedine, pljučna ali beli krajec, mora biti uležan. Jaz ga ovijem z slanino in popečem prej na vročem olju. Meso daš v veliko posodo s pokrovom. Okoli mesa zložič narezano jušno zelenjavo (korenje, peteršilj, kolerabo, zeleno), dodaš jabolko in pol (očiščeno in olupljeno), gobe, začiniš s celim poprom, brinovimi jagodami, lovor, sol. Vse skupaj zaliješ z ene 3 dcl rdečega vina in vode. Lahko dodaš jušno kocko. Vso to zadevo daš v pečico, ogreto na 180 st. in jo "cmariš" dve uri. Odvisno od kosa mesa, dve uri za cca kilski kos mesa. 

Po dveh urah vzameš meso ven, jušno zelenjavo pa s paličnim mešalnikom spasiraš in dodaš kislo smetano. Meso narežeš na posamezne zrezke, vse skupaj daš v omako in pustiš v pečici, dokler se gostje ne zberejo za mizo. Zraven daš kruhove cmoke (ki jih skuhaš, seveda), zeleno solato in obvezno, brusnično marmelado. Kozarec rdečega vina, npr. italijanski Primitivo, seveda dokončno zapolni sliko. Za Tatjano pa ragu iz gob (jurči in lisičke) s kruhovimi cmoki. To opišem kdaj drugič.

P.S.: dolžan sem opravičilo in popravek prispevka Dežela trenirk, prepiha in copat  http://nejc-cimpersek.blogspot.si/2015/06/dezela-trenirk-prepiha-in-copat.html
V njem sem  po nemarnim omenil sošolca, ki naj ne bi dobil ukora zaradi Emonske kleti. Sva se srečala v Mariboru in je povedal, da ga je dobil. Pa še, da ni bila Prešernova proslava ampak prvomajska. Glede na njegov položaj, se mu globoko opravičujem in me je zelo sram, kar sem po nemarnem napisal. 

nedelja, 30. avgust 2015

Poezija, vino, tenis in kruh, vse na Ptuju

Ker se Tatjana buni, da jo nikoli ne peljem ven, sem izrabil priložnost Dnevov poezije in vina na Ptuju, in jo peljal tja. Najina prijatelja Stanka in Aleš sta organizirala karte za dogodek, in smo šli. Na poizkušinjo gruzijskih vin in na poezijo Milana Dekleve. Lep dogodek, malo dvorišče, poizkušinja treh gruzijskih vin in pesmi Dekleve.

Ti dnevi oživijo center Ptuja in temu lepemu staremu mestu vrnejo življenje. Gruzijska vina, kot najstarejša na planetu, tam ene 8000 let že pridelujejo vino na poseben način, v lončenih posodah, niso amfore, kar sem se naučil, reče se jim "kvevri", tudi do 1000 lirov gre vanje in zakopljejo jih v zemljo. Zanimiv okus, po pravici, vsa mi vsa niso bila všeč, a naučiš se veliko o zgodovini vina. O teh naravno pridelanih vinih iz Gruzije je govoril Primož Štajer.





Zvečer smo šli še na recital poezije. Tukaj pa sem doživel presenečenje. Današnja poezija je bolj kot ne, branje črtic. En umetnik/pesnik iz Hrvaške je imel "pesem" o krompirju na Poljskem, cit. kot se spomnim: "Ležal sem na vozu skrit pod kupom krompirja in pese, kot črv, ki gloda hrbtenico, poljski vojaki pa so zginevali z besedil osmrtnic...". Ne vem, zgleda da sem nekaj desetletji prespal. V primerjavi s to poezijo so nabožne pesmice mojega očeta Vlada, pravo olajšanje. V Sevnici se je takrat razvijala specifična sub-kultura. Znana je bila njihova koračnica: "Linechenwalder Buzerantn March". Pa o tem kdaj drugič.  Za pokušino popularna nabožna pesem "Celo noč je molila", ki je del sevniške kulture:

Celo noč je molila, molila, molila,
celo noč je molila, molila, molila,
celo noč je molila,
 izpod kovtrčka rit.

Za sprostitev in malo športa hodiva na tenis na Ptuju. Joža ima dve igrišči takoj na začetku Ptuja. Sva se odpravila v soboto zjutraj tja in padla na teniški turnir Združenega listja, no SD so danes. Mize, hrana, pijača,... pa sva preložila najin šport na nedeljo. Ko odigrava, so se iz raznih lukenj privlekli včerajšnji šampijoni SD. Ob bojnih krikih: "Kdo je včeraj ponujal še šnops!", so se počasi zbujali, iskali po terenu očala, torbe in ostalo opremo. Midva sva svoje odigrala, spila zaslužen šricar in jih pustila v preganjanju mačka. 

So pa zanstveniki (našel sem na netu) prišli do epohalnega odkritja! Za mačka pomaga, če piješ manj alkohola. Neverjetno, nikoli mi to ne bi prišlo na um, epohalno, kaj naj rečem,
za Nobelovo nagrado iz alkohola najmanj.


Našla pa je Tatjana recept za kruh brez mesenja, gnetenja in metanja ob mizo, skratka kako narediš kruh, ne da pri tem celo kuhinjo userješ. Moko, kvas, sol in vodo zmešaš s kuhalnico in to maso pustiš v zaprti posodi 12 ur, da se paca. Zadevo samo streseš v lončeno posodo s pokrovom in pečeš na 200 st. Pol ure pokrito in pol ure brez pokrova. Kruh je odličen!








sobota, 15. avgust 2015

Oliver, Gibonni & Hauser ali Korčula poleti

Pa smo šli. Na Korčulo in sicer v Vela luko oziroma v Tri Porte. Naložiš avto, na streho čoln, potapljaško opremo in seveda, moj najljubši ležalnik, imenovan "katarinca". Babe v avto in gasa na mejo. Hrvaške avtoceste so, zelo mi je žal, bistveni boljše od naših Darsovk. Od meje do Splita niso niti enkrat popravljali. Se spomnim kako smo se ob nihovi gradnji avtocest nasmihali, da jih pre-hitro gradijo, pol bo pa vse narobe, slaba kvaliteta, skozi bo kaj za popravljat... Lej ga gnjurca, pa smo se vsekali. Pri nas so vsi strašni graditelji AC v kazenskih postopkih ali pa se hladijo v "penzionu" Koper, tem "barabam" hrvaškim pa ceste funkcionirajo. 

Tri Porte ali tri luke je en smešen kraj. Zaliv, pa 10 km okoli ničesar. Odlično za sprostitev in uživanje v čistem morju. No letos je bilo malo pretoplo, morje in zrak. Že par let hodiva k babi Zdenki, gospa ima apartmaje, psa Orija in predvsem veliko dobre volje. Vedno prinese travarico za levo in desno nogo. Letos sva bila en teden v družbi najinih dveh, od treh hčera. Mladina se ima očitno zelo dobro z nama, samo da imajo internet, pa tudi drugače so zelo zabavne deklice. p.s. so se rezervirale za abonma z nama že za drugo leto, pogoj je le internet!  


Moja Tatjana si je letos omislila podvodno puško. Boge ribice, poleg noža, ki je njena obvezna oprema, saj veste morski pes preži vsepovsod, sedaj še puška. Pa ji je kar uspelo, ene deset ribic je smrt storilo. Seveda smo imeli ribolovnu dozvolu. Tri dni 220 kun, da prideš do tega famoznega listka pa traja ene 3 ure. Se jim nikamor ne mudi. Poleg tega, sva v stilu pesmi Oliverja: Veslaj, veslaj, veslala na bližnje otoke in zalive s najinim čolničkom.

Izven penzionska ponudba pa je bila letos raketa. Tatjana je tako že dalj časa članica "groupies" od Oliverja Dragojevića (en teden pred odhodom na morje poje: Da te mogi pismom zvati, poslušamo Oprosti mi pape, Skalinada...., ona pa na vsak komentar odgovarja: mi Dalmatinci), in kot pravi Velalučan, ima Oliver koncert tam. Skupaj z eno polovico od obeh čelosov, Hauserjem. Nismo manjkali. Jeba je bila le to, da je to jazz dogodek, pa je nek nadebudnež ene 15 minut utrujal na bobnih, vsi so ploskali, ko je končal, tudi jaz, ampak od sreče. 

Višek sreče zanjo pa je bil obisk pri znancih, ki oddajajo hiše v Treh portah,  njihov sosed pa je Gibonni. In koga Tatjana vidi na terasi? En stric v najboljših letih s čopkom sedi tam pred hišo, Gibonni! Ja dan je bil popolen. Moram priznati, da pred Tatjano nisem vedel kdo je to. Zdaj vem, imamo CD v avtu...dokler ne pade ven, CD namreč. Tu imam dober zgled. Žena  mojega nemškega prijatelja Wernerja, ki se je preselil v Slovenijo,  je v avtu poslušala Erosa Ramazzotija. On seveda ni vedel, kdo je to in vpraša: "Was is das?". Na dogovor: "Ja Eros", je zgrabil CD in ga vrgel iz avta, kaj ima ona za polušati nekega Erosa, če je z njim?! Nemška učinkovitost. Pozdravljamo.

A smo kaj jedli? Seveda smo. Ulovljene ribice, list na maslu, ostalo na gradele, pa neretvanske rake na buzaro, lokarde v marinadu, omako ala babi Zdenka, špagete s školjkami, hobotnico na žaru..., za boljše razumevanje slike povedo vse.









nedelja, 26. julij 2015

Kam je izginil teflonski Karel?

Počitnice, morje, hladen špricar, "gola telesa, divji ritmi, to niso sanje, to je Jamajka" je pel že Tomaž Domicelj. No, v mojem primeru je to Korčula oz. Vela luka, k poletnemu razpoloženju pa lahko dodamo še malo podtaknjenih požarov. So jih gasili tri dni po 24 ur. Res so bili uspešni. Piromanko so pa tudi že dali na hladno. 

Foto: Kim
Sedim na terasi, berem Jutranji list in slovenske  časopise na internetu. In kaj je novica? Ja seveda tista dva kljukca, ki sta se po telefonu pogovarjala o Piranskem zalivu kot moja mama, kadar naroča stvari iz Lidla: "Daj poglej če so jajčka sveža, pa pazi, da katera ni razbita, veš". Na cel hec me je opozorila sestrica, ki drgač to ne spremlja. 

Novi kandidati za arbitražo? Sem vedel še predno je pisalo, seveda, človek za vse režime in vse čase. Na Verico Trstenjak na primer pa se nihče ne spomni, punca pač ne gnjavi dnevno po telefonu. 

In kaj na to pravi edina in v resnici najbolj odgovorna oseba, kova najmanj kot Kissinger, minister iz teflona? Nič, izginil je, verjetno na počitnice, v njegovi službi pa sploh ne vedo kje je! Ne me j..., še tretje razredni uradniki morajo povedati kje so, če izbruhne kakšna havarija, ali, Bog ne daj, celo vojna. Tega človeka se nič ne prime, Patrija, kante, prisluhi,... On pa nima nič s tem, ne vem ali je tako butast, da nič ne ve ali pa... Bojim se, da je slovenski politikant novega kova, ima devet glasov v parlamentu in kaj zaj?  Boste videli, pojavil se bo v avgustu, ves zagorel, zgoraj brez, in povedal, da bo regres za penzije najmanj 400 EUR. "A prisluškovalna afera? Ne, ne to ne bo nič vplivalo na odočitev arbitraže, jaz že vem". A ta kljukec je zadevo spožil in povzročil paniko pri bratih Hrvatih že z intevrvjujem za nek Velenski tralala TV. 

Kot je napisal M. Alešič v svojem komentarju: "Bedaki na pomembnih položajih". Priporočem ta tekst. Ta nesrečna država res nima sreče s kadri. 
fokuspokus.si/article/765/drenik-sekolcev-lungomare-ali-koliko-je-se-takih-tempiranih-bomb

Pri razmišljanju o teflonskem ministru, (teflonskem zato, ker se ga očitno nič ne prime) in stranki sivih panterjev pridem do epohalne ideje. Z lahkoto in kot samo po sebi umevno ne priznamo volilne pravice mladini do 18 let, zakaj je potem ne odvzamemo vsem nad 75 let? Mladina pri 15-tih letih ima v večini kar razčiščene pojme kaj bi v prihodnosti, nad 75 let pa razmišljajo samo kako prav zaviti na avtocesti in kdaj je kakšna akcija v Lidlu. In medtem ko penzioniste zanimajo samo razprodaje in njihove ugodnosti, je mladina bistveno bolj ozaveščena o stvareh ki se dogajajo in kako vplivajo na prihodnost. Najini hčeri, ki sta z nami na morju (internet je "muz zajn", ker drugače ju ne zanimava), sta vse spremljali z veliko mero kritičnosti. 

Vem, tudi sam se bližam tem letom, opažam, da z leti človek postaja vedno večji sebičnež, počasi bom začel brati osmrtnice in se veselil, da sem jaz še  živ.  S tega vidika je bila Stranka mladih bistveno bolj normalna zadeva kot tele Sivi panterji in Kahlo.


Foto: Kim
Za konec pa nekaj , da se vam sline pocedijo. Tatjana je naš hišni "pečikurc", to ji res gre. Ne samo na morju, samo tukaj se peče na "gradelima" ne na ražnju. No, pa je kupila velike kozice na tržnici v Vela luki ni jih spekla "na gradele". Zraven solata, zame na njih malo limone in kozarec dobre pijače. 

Uživajte dopust, kjer koli ste že in čim manj berite poročila, teflonskega Kahlota ne bo do srede avgusta, pol bo pa spet cirkus. 

Foto: Kim

četrtek, 9. julij 2015

Vroče je, pot obliva mi obraz...ideje grške krize in morski pes v bani

Ja, res je bila pasja vročina. Pa baje, se vrača. Vreme se je spremenilo, če hočemo priznati ali ne. Tudi klimatologinja Lučka na to opozarja že nekaj časa, pa jo nekak ne poslušajo. Trenutno je moj najboljši vir informacij ARSO, ne več bjonde na 24kur. Vsaki dan je kak alarm na zemljevidu te naše kure!

Vročina
Najprej vročina. Res je bila ubijalska, dihali smo na škrge, dobro, da imamo klimo (razen moje mame, ki pravi, da še ni tak vroče, pa piha ji). Tatjanini rajski vrtovi so blizu kolapsa, hodimo zalivat, tudi med tednom. Švic je tekel po riti, ko sem se tam s špric kanglo sprehajal. Pa še moje prijateljice žuželke so me veselo pikale, mater jim! 




toča
Sledila je toča in hudi dež. Tukaj  so se ARSO in moji tako priljubljeni mediji izkazali, kot takrat, ko je izbruhnila neverjetna panika zaradi sneženja. Samo, da je panika. V Celju niti t od toče. Res pa je, da ti nalivi povzročajo vedno več škode po ozkih dolinah, kjer voda nima kam. Dolina Drave do Dravograda je tokrat dobilia svojo porcijio, hvala bogu, imamo gasilce. 



Še mala anekdota s ponudbo večjih nakupovalnih centrov za zastonj parkiranje čez noč, mimogrede lepa in predvsem PR poteza. Tatjana je skočila v City center v Celje po rezervno žarnico, ni hudič, nikjer za parkirat, dva nadobudna varovalca avtov sta se celo trčila na parkplacu, seveda, kdo bo prej porinil svojega železnega konjička v luknjo, to je bila borba na nož, pol pa toče ni, drekec.

Pa gremo naprej. Grška kriza je glavna novica. Berem, berem, spominjam se mojih grških diplomatov z Dunaja in njihovo lepo življenje, berem kako so uredili stvari pod nešteto uspešnih populističnih Vladah in pridem do ideje. Mi nesrečni delavci v odvetniških pisarnah rabimo sindikat! Trenutno sem sicer edini član, a ob moji predstavitvi predlogov, se bo članstvo bliskovito povečalo. Pri tem resno računamo na popolno podporo Lukca Lune in njegovih edinstvenih ekonomskih strokovnjakov. Torej, za pravočasen prihod na delo bomo zahtevali 150 EUR mesečno, si lahko predstavljate muko, ko te šefica že ob SEDMIH goni v pisarno!? Za dnevno pešačenje do pošte naslednjih 100 EUR, v času ko je zunaj več kod 30 stopinj pa vsaj 150 EUR. Za vožnjo šefice dnevno v službo, potni nalog in 50 EUR mesečno, delo s kopircem prinese še 60 EUR, na koncu pa kritje blagajniškega primankljaja, saj si včasih za kako kavico vzamemo. V sindikat vzamemo tudi tlačane pri notarjih.

Gledam poročila, en bimbo je imel doma kače, pa ni hudir, da ga je pičila. Država je za reševanje tega norca uporabila celotno floto MORS.Jaz razmišljam, da bi v bani imel belega morskega psa. Vgrizne lahko samo mene, Tatjana, si je, poleg noža, omislila še podvodno zračno puško, je kot Bond girla. Ne vem, če ladja Triglav lahko, po Savinji, pride na pomoč, a bom zvedel. Plačali smo pa to vzorčno neumnost vsi. Bo kdo komu račun izstavil? Zanimivo je, da zavarovalnice ne plačajo škode, če te ugrizne pes nevarnih pasem (pit bul,...). Kje je logika, da država plačuje stroške reševanja, ki jih ljudje povzročijo z domačimi živalmi tipa mehiška klopotača.

Čas je za dopust in morje, Vela luka se bliža, babi Zdenka po moje že pripravlja gradele. Vedno nas pričaka s pečenimi ribami in seveda, obvezna travarica, za levo in desno nogo. 

sreda, 17. junij 2015

Kje konča humanitarna pomoč?

Tokrat pa malo resno. Bral sem članek, Regime Change for Humanitarian Aid v reviji Foreign Affairs in se zamislil. Članek govori o problemih s humanitarno pomočjo v svetu. Države letno za humanitarno pomoč porabijo okoli 19 milijard dolarjev (to je 19 in 9 ničel), večino 90 % prispevajo države OECD (tudi Slovenija je not), vendar le 95 milijonov (95 in 6 ničel), konča v lokalnih nevladnih organizacijah, ali po domače, porabi se na licu mesta za tiste, ki to pomoč potrebujejo. Po potresu v Haitiju je od 90 milijonov dolarjev ameriške pomoči, le 9 milijonov prišlo do žrtev, ostalo je šlo v roke mednarodnim organizacijam (poročilo Center of Global Development).

Ljudje, predvsem na bogatem zahodu se "omehčamo", ko vidimo slike sestradanih ljudi, beguncev zaradi vojn, žrtve min, posebno otrok, lačne in obubožane ljudi v lastni sredini in začnemo nakazovati sredstva raznim humanitarnim organizacijem. Malokrat ali pa nikoli pa se vprašamo, kje in na kakšen način ta denar oziroma pomoč konča in v čigavih rokah. Iz lastnih izkušenj vem, da se velikokrat zmotimo pri izboru humanitarnih in "humanitarnih" organizacij, kamor nakažemo denar ali pošljemo pomoč. 

Se spominajte štiklca Do They Know It's Christmas ? iz 1984 in koncerta Band Aida iz leta 1985 ter Boba Geldofa? Leta 2010 sta BBC in Times objavila, da je 95% sredstev od 100 milijonov dolarjev, namenjenih Etijopiji, končalo v rokah upornikov, ki so jih porabili za vojaški namen. Bob je BBC zaradi teh izjav imenoval "rotten old cherry".

Poročilo Združenih narodov o pomoči Somaliji, poročilo je namreč objavil New York Times odkriva, da je vsaj polovica pomoči v hrani, ki jo je pošiljal WFD (World Food Program) končala v rokah islamskih milic, ki so rušile oblast.

Tsunami leta 2004 je povzročil največje zbiranje sredstev v zgodovini, zbrali so 3,2 milijarde dolarjev od tega več kot pol s strani privatnih donatorjev.  Kam je šel denar? Za 515 milijonov še UNOCHA, UN agencija za koordinacijo pomoči,  ne ve.

Kot bi rekel Fox Mulder v X-files za te tri primere, resnica je nekje tam zunaj.

Pa ni potrebno tako daleč v druge dežele, poglejmo torej kaj se dogaja v deželi pod alpami. Leta dva pa tri, leta 2002, je Slovenija oziroma MORS poslal kot pomoč orožje v Afganistan. Bilo ga je za tri brigade, 1800 kalašnikov, 2 milijona patronov, 81 minometov z 4800 minami ter 26 ročnih protioklemnih minometov z 138 minami. To je bilo ceneje, kot  pa uničiti presežek starih kalašnikov in drugega orožja bivše Jugoslovanske vojske (ljudske raje izpustim). Danci so jo za nameček zastonj odpeljali do končnega cila, torej v Afganistan. A veste kje je končalo? Izginilo je! V rokah upornikov, talibanov, prekupčevalcev ? Kdo ve... Izginilo je tudi veliko orožja "pomoči" drugih držav.

Leta 2009 sem napisal članek SALW and OSCE Responce v The Journal of ERW and Mine Action (http://www.jmu.edu/cisr/journal/13.1/sp/cimpersek/cimpersek.shtml), in tudi o tem, da si razvite države, kamor se tako ponosno prištevamo, ne smejo privoščiti tega, ampak bi morale presežke uničiti same. Takšna puška bo kasneje ubijala ljudi, pa verjetno tudi kakšnega vojaka mirovnih sil kje po svetu, lahko tudi vojaka Slovenske vojske. MORS me je zaradi tega zelo grdo gledal. 

Pomoč v orožju je zelo dvorezen meč. Ni ravno humanitarna pomoč, pa pod razvojno jo tudi težko prodamo. Ko so se mudžahedini v Afganistanu borili proti Rusom, so jih Američani veselo oboroževali z MANPAD-si.


To so tiste stvarce, s katero iz rame sestreliš avijon ali pa helikopter. Saj ste gledali film Charlie Wilson's War, a ne? Tom Hanks, pa Julia Roberts,...No, pol pa so v Afganistan prišli Američani in se zaskrbljeno vprašali, kje pa so zdaj te MANPAD-si? Ta stvarca ne loči ruskih od ameriških helikopterjev. Odkupovali so jih nazaj po 300.000 USD za kos!

A veste kaj se zgodi z oblačili, ki jih tako radi dajemo v zabojnike Humana? Mislite, da jih razdelijo ljudem, pomoči potrebnim? Nak, prodajajo jih v "second hand" trgovinah po celem svetu. Na kratko, to je biznis, nič drugega, ime Humana je pa izrabljeno, mogoče pomeni, da samo človeške obleke zbirajo. Pa tako z veseljem sem odlagal v te zabojnike misleč, da bo nekdo nekje dobil zastonj še povsem uporabno oblačilo ali obutev... Tatjana je sedaj takoj pogruntala od kod izbruh mode iz 80-ih v Sloveniji. Od mojih odvrženih oblačil, ki jih je odkrila v mojih omarah, s solznimi očmi pa sem jih moral odvreči v zabojnike. Med drugim tudi t.i. Liberace obleko, ki som jo preslabo skril.

Pri humanitarni pomoči je velikokrat pomembna hitrost, kot pravijo, kdor hitro da, dvakrat da. Pri tem je muka ježeva dobiti pomoč od EU. Te so še bolj zbirokratizirani, kot nesrečna podalpska držela. Oktobra 1999 smo imeli donatorsko konferenco v Prištini za pomoč Kosovu, zaradi problemov z protipehotnimi minami, predvsem pa zaradi kasetnih bomb, ki jih je tja odvrgel Nato. EU je obljubila 4 milijone eurov. Decembra 2001 se je Minski center ZN v Prištini zapiral, počasi je bila zadeva končana. Takrat pa nam EU sporoči, sedaj je pa denar na voljo! Dobro jutro, no pol je še pol leta trajalo, da so ga "prelocirali" na ostale prizadete države na Balkanu. Enkrat sem, sicer moji prijateljici Danieli, ki je bila zadolžena v EU za to, rekel, če ve koliko žrtev je ta njihova zamuda, povzročila. Ni bila zelo vesela. Res pa je, da je bil, vsaj takrat, birokratski sistem v EU neverjetno zapleten. Upam, res upam, da je sedaj bolje. Pri zadnjem navalu beguncev iz Afrike sta besedi humanitarnost in solidarnost v EU dokončno padli na izpitu.

O razminiranju Kosova samo še beseda o vodilnem menedžerju tega programa, Novozelandcu Johnu Flanaganu. To je bil prvi vodja kakšnega programa UN, ki je povedal, da več kot 14 milijonov dolarjev letno za projekte ne more koristno in transparentno porabiti in je vse nad tem zneskom zavračal. Predvsem zaradi njega je bil to eden najuspešnejših projektov. Tam smo tudi prvič imeli Slovenca v minskem centru, odličnega vojaka Matjaža Bizjaka. Hvala SV za njega. Ponosen na oba prijatelja.

Primer iz narave. Ko smo začeli z razminiranjem v Bosni, je bila cena razminiranja 30 mark/m2, z novim pristopom, upoševanjem domačega znanja (a ne o korupciji), oddajanjem del na razpisih domačim in tujim podjetjem, ne samo izbranim tujim NVO (nevladnim organizacijam), smo ceno zmanjšali za 10x, na 3,5 marke/m2. Za svoje delo je takrat naš Fond vzel 3,5 % od donacij, UNDP je takrat stal čez 10 %. V začetku je imel Minski center v BiH 30 tujih strokovnjakov, na koncu se je pokazalo, da več kot tri ne rabijo. Donatorji so zahtevni, a ne neumni, pa želje države gostiteljice moraš tudi upoštevati, konec koncev je njihova država, četudi so jo sami uničili.  

Leta 2016 bo v Istanbulu World Humanitarian Summit, kjer bo ena od glavnih tem povečanje efektivnosti pri humanitarni pomoči. Upam, da ne bo ostalo samo pri besedah in govorih politikov, ki se radi pojavljajo na takih hecih. Tudi mi bomo zagotovo tam, se bojim s kakšno revolucionarno idejo, ki je nepreizkušena in vode ne drži. Uporabiti znanje, ki je, na tem področju, že v Sloveniji, ni pomembno. 

Kako bodo države v bodoče balansirale to pomoč med posledicami vojn, kot je kriza v Siriji, med naravnimi nesrečami, ki so vedno bolj pogoste (klimatske spremembe so dejstvo), in med izbruhi bolezni kot je bila Ebola, ne vem. Vem pa, da je denarja samo toliko, kot ga je, povečanje učinkovitosti in transparentnosti porabe, pa je nujna. Načeloma pa drži, da donatorji najraje namenijo denar tja, kjer je trenutno CNN. Nesreče, katastrofe, bolezni in vojne brez prisotnosti medijev, žal, ne zanimajo nikogar. Vse je Big Brother, pa če priznate ali ne. 

Torej, ko vas žuli kak evro, kam z njim? UNICEF-ovih novoletnih čestitk že dolgo ne kupujem (ne več kot 25 % pride res do otrok, ostalo za birokracijo), v Humano ne bomo več metali, bolje k Rdečem križu ali Karitasu, razne položnice humanitarnih organizacij mečem stran. Največ boste naredili, če ga daste brezdomcu pred Frančiškansko cerkvijo na Tromostovju. On je transparenten, pove da rabi za lit'rček. Pa na zdravje!



sobota, 13. junij 2015

Odprta kuhinja ali "pun pisker" po mariborsko

V petek sva bila na verziji odprte kuhinje v Mariboru, ki jo, posrečeno, imenujejo "pun pisker". Lepo, zanimivo, dobra ideja in dokaj dobra ponudba. Razne restavracije, Rotovž, Rožmarin, Špajza, ... Kuharska ponudba dobra, od jagenčka, rižot do govejega sladoleda. Do sem je vse super. 

Privoščili smo si rižoto z lisičkami, eno črno rižoto in seveda špricer zraven.


Ko pa v tak dogodek udari slovenska država, pa se stvar spremeni v video smešnico. Dobro, dobiš račun, za to imajo blagajne, ok. Prav. A, pazi gnjurca, za plastičen kozarec, kjer si lahko naročiš špricer, je kavcija. Tudi to še gre, tudi drugod je kavcija, Dunaj, Munchen, Graz,... Daš evro, spiješ, vrneš kozarec in ti dajo evro nazaj. Ja, misli si, tu bi lahko prišlo do strašnih davčnih utaj, s kavcijo, se da v blagajno države prinesti skoraj kot s sago o Telekomu. 

Postopek v Sloveniji: daš evro, dobiš listek. Greš k stojnici daš listek za rižoto, kavcijo za lonček in listek za špricer. Spiješ, pol se pa začne, Kozarec vrneš na stojnici, kjer si jedel, glej ga zlomka, spet dobiš listek in greš z njim na blagajno. Tam ti najprej izstavi račun za minus en evro, in ti ga vrne. No, če ima drobiž, drugače pa teta izgine nekam menjat, sic! Ne verjameš? Poglej sliko. Ob takih postopkih bi na božičnem sejmu na Dunaju bila vrsta od Rathauzplatza do Hilferce za vračilo kozarca. Kje je smisel, ni ga! Kaj bo šele, ko udarijo davčne blagajne !

Saj se nima smisla razburajti, te kekci, ki smo jih, mimogrede, sami izžrebali na loteriji, imenovani volitve, imajo še veliko idej. Kardelj je bil proti njim čisti "lerpoba". Predlagam Luko Mesca in "neodvisne" sindikate na oblast, zadni odhajajoči pa naj luč ugasne. Počasi si želim moje Alenčice nazaj, bila je tako simpatično najivna. Če se to zgodi, obljubim, da bom v svojem blogu v bodoče opeval njen lik in delo. 

Pa še hec kako lahko dobiš špricer v centru Maribora. Smo se vsedli pri Leonu, so rekli nimamo špricerja, ok, gremo na Grajski trg v ful mondenega Florjana z mizami zunaj. "Špricer prosim", punčka pa potem, ko smo jo vprašali če imajo haložana ali vsaj mariborčana (saj smo sredi Maribora valjda), reče: "Ne vem, kaj imamo, lahko z sivim pinojem" in, ker še vedno ni vedela, je prinesla vinsko karto. No pa smo šli tudi od tam na Ezlek k Astoriji, seveda so ga imeli, pa še ful so se smejali, da nimajo drugje špricerja. Predlagal sem jim reklamo: Edini špricer na Grajskem trgu! 



Vidim, da moj blog berejo v Srbiji. Ko sem v blogu o Rolling Stonesih: Dedki na Dunaju, omenil šricer v plastenkah, sem sicer računal na Ptujsko klet. Srbi ga že imajo, Rubin ga polni.

sreda, 3. junij 2015

Dežela trenirk, prepiha in copat

Včeraj sem imel malo preveč časa in sem se mudil po centru Celja in opazoval. Polovica mladih, naših let in starih se sprehaja v 'modnih' trenirkah okrog. 


Po možnosti s tistimi, ki so stisnjene spodaj, na gumico, zraven pa, ali modne svetleče bele ali lakirane teniske (mladina) ali pa kakšni pošvedrani stari natikači (naša generacija). Še boljši so tisti, v glavnem v naših letih, ki nosijo natikače s štunfi, res sexi! Ta modni trend je prišel iz Fužin? Ne, to ne bo držalo, tako modo imamo vsi, tako da koga imenovati 'trenirkar' je oznaka za nas vse.


Druga stvar, kjer so se nam moji goste iz drugih držav smejali, je naša obsedenost s prepihom. Stalno piha, vleče, zapirajmo okna, pazi kje sediš, za vse težave je kriv prepih! Če te boli glava, imaš vneto grlo, otečene oči, poln nos, krajša noga,... Seveda imajo vsi Slovenci klime v avtu, kam pa pridemo brez, lepo prosim? Ima sosed, torej... A jo tudi uporabljajo ? Nak, velika večine ne, ker "mi piha v glavo", na kratko prepih. Pol se vozijo z odprtim oknom, ful fajn. Tudi moja mama, si je zmontirala klimo za poletje doma "veš kako je vroče". A uporablja jo ne, ker "veš piha". Dajte ta denar za klime v avtu in doma, bolje uporabit kje drugje. Nas je civilizacija ene 50 let prehitro dosegla.


Zaradi prepiha sem dobil ukor na gimnaziji. Znana prof. Dejza,  ki je učila geografijo, je prišla v razred, dežurni, to sem bil jaz, ni zaprl okna in o ti hudič, prepih!!! Takoj ukor. Ko sem dal ta papirček podpisati očetu, to sva s sestro vedno nosila njemu, ja bilo bolj smešno, kot z mamo, je podpisal in zraven napisal: "videl in ukrepal". No na gimnaziji sem dobil še dva ukora, prvega, ker smo štirje prijatelji šli na pivo v klet v Emono, namesto na Prešernovo proslavo, zalotil nas pa je profesor slovenščine Štavber, ki je ravno tako bil na piru. Trije smo dobili ukor, eden ne, ker je mama učila na II. gimnaziji francoščino (bralec iz MB bo sam ugotovil o kom govorim), takrat sem ugotovil, da ni važno kaj znaš, važno je koga poznaš. Trejega sem fasal, ker sem hotel zaščiti sošolca Petra, pri tehničnem pouku smo imeli eno teto Bende, ki res ni znala razlagati, pa je Peter, ki nikoli ni šparal jezika, rekel, da ne zastopi. Pa je vprašala po razredu: "Ti, zastopiš?", iz solidarnosti in konfuznosti razlage nas je nekaj potrdilu Petru. Na ti ga zlomka, spet ukor, zgoraj naveden sošolec je bil, seveda, spet izpuščen. Moram pa v njegov bran povedati, da ni nikoli nič naredil, da bi ga izpustili iz kaznovanja, je bil in je še, zelo uredu fant in moj dober prijatelj. 

No pa smo pri copatih. To je zame ena največjih neumnosti pri nas. Če koga prijazno povabiš domov, pol mu pa ponudiš copate, je res malo mimo. Pridejo punčke zrihtane, v petkah, pol pa jo najprej zmanjšaš na realo višino in  cepeta po sobi kot račka v, po možnosti, unih copatkah iz blaga, še lepše je, če nimaš ravno celih štunfov. Imel sem prijatelje, ki so na obisk copate s seboj nosili. Se pa spomnim podobnega dogodka z Dunaja. Namestnik VP Japonske nas je, par namestnikov, povabil na kosilo v tipično japonsko restavracijo. Seveda se moraš prej sezuti in glej ga vraga, trije diplomati so imeli krasno luknjo na štunfu, tam kjer je palček. Eden celo na obeh. Sam sem bil v svežih in celih. Toliko o diplomatih, ki se imajo za nadraso. Probaš jih in vidiš, da so samo zelo dobro plačani birokrati, nič več, dokler so v tujini, seveda.