ISIS razočarana v Celju in svinjska rolada

Ob robu dokončnega poraza Islamske države Iraka in Levanta v Siriji, so se nekateri skrajneži odločili, da poskusijo srečo še v Sloveniji. Razmere so idealne, Sova štrajka, Slovenska vojska ima samo eno delujočo Patrijo in je brez škornjev, Civilna zaščita si deli Božičnico, policija se ukvarja s spravljanjem v boljšo voljo večno namorgodeno Ministrico, MZZ se ukvarja s penzijami, če pa bi jih slučajno ujeli, bi primer na sodišču tako ali tako zastaral. 

Torej varnostne razmere v Sloveniji so jim neverjetno naklonjene, edini ki je še na položaju je hišnik v Sovi.  Odločili so se za napad v soboto 10.12. v Celju ob božičnem sejmu. Kar niso vzeli v zakup je bilo dejstvo, da je župan v petek naročil, da se ne sme kidati ožjega mestnega centra, posebej ne na območju kioskov božičnega sejma, pod grožnjo:" Kidanje centra mesta je v sobotah strogo prepovedano!", kar so občinski policaji resno vzeli.

Ker se v centru Celja v sobotah, po izračunih teroristov, pričakuje tam nekje do 30 ljudi, ki gredo na trg in ene 15, ki gredo na drink k Lažnivi priči, jih je neprijetno presenetilo prazno Celje v soboto, na trgu so bile samo branjevke, od božičnih stojnic pa je bila odprta samo ena z volnenimi štrikanimi kapami, kjer si je prodajalka veselo prepevala,  stojnice s kuhančkom so bile zaprte.  Če bi izvedli načrtovani napad, bi šli v luft samo oni in večje količine snega, zato so ga urno podurhali drugam, Celje dokončno zbrisali s seznama potencialnih tarč in zelo razočarani zapustili Slovenijo.

Da ne bo vse tako črno in prazno kot Celje,  lahko povem, da smo se kljub temu dobili pri nas doma na srečanju ob Miklavžu in se malo razvajali ob vinu, svinjski roladi, sirovimi štruklji in kavni torti.

Sestavine za svinjsko rolado:

1 kg svinjskega fileja, panceta, maslo, čili, suho sadje, čebula, suh kruh, sol, poper, žajbelj, rožmarin, timijan, korenje in por.

Na maslu prepražiš dva nadeva in sicer enkrat panceto, čili, začimbe, kose čebule in kose suhega kruha, za drugi pa na maslu suho sadje, začimbe in malo suhega kruha. Oba nadeva pustiš, da se shladita. Meso, ki ti ga je mesar odrezal tako, da imaš en velikanski zrezek, namažeš z nadevom, enega z leve drugega z desne in vsak del posebaj zaviješ proti sredini. Tako rolado povežeš, da ne razpade. Rolado daš v posodo, kamor na dno zložiš korenje, baziliko, por in timijan. 

Pečico segreješ na 160 st. in pečeš kakšno uro in pol, vmes pa seveda zaliješ s kakšnim dobrim belim vinom. Ko je pečeno pustiš stati pol ure zavito v alu folijo, sestavine, ki so ostale v pekaču, skupaj z omako iz vina speštaš v multipraktiku, da dobiš slastno omako.

Rolade postrežeš s sirovimi štruklji, brusnično marmelado in omako.

Dve bombi na Vurberku

GP 500

Prva je ta prava, zavezniška, ki jo je vrli domačin našel, izkopal, odpeljal domov in vprašal župana, če bi jo imeli za eksponat. Se čudite neumnosti? Ni edini in tudi ne zadnji, ki misli, da stara bomba, granata, ne naredi nič več. Če me spomin ne vara, iz časov, ko sem še vodil to področje in statistiko za to, smo imeli v devedesetih letih v Sloveniji pet mrtvih herojev - zbirateljev pri tem delu. 

Eksponat "Vurberk"

Najbolj mi je ostal v spominu Kobaridčan, ki je v kleti vrtal v granato iz 1. vojne z belck&deckerjem direktno v vžigalnik. Seveda je počila, pa še hiša se je za eno nadstropje znižala, ker je imel tam v kleti še nekaj takšnih trofej. Zbiralci so bili in so še velik problem. Na območju soške fronte smo še v devedesetih letih pobrali do devet ton "spominkov". 

Igor in Bojan

Vse to je in še rešuje Civilna zaščita, del, ki se ji reče enota za varstvo pred NUS, v njej pa pogumni in izkušeni fantje, veliko tudi gasilcev. Po uspešni akciji razminiranja vojašnic JA začetku devetdesetih smo jih usposabljali in začeli opramljati. Žal  se jim je zgodila ministrica Ljubica, ki jih je skoraj uspela uničiti in razformirati. Zato sem tem bolj ponosen na uspešno akcijo na Vurberku in ves medijski pomp, ki jih je spet postavil na mesto, ki jim gre. Tega takrat nismo najbolje obvladali, vedno po tiho in brez pompa smo pobirali bombe, granate, tudi takšno, kot je bila na Vurberku, GP 500, kar nekaj jih je bilo, spominjam se ene pri gradnji podvoza pod železnico v Laškem. Edino kar smo storili, je bilo, da smo za pol ure ustavili železniški promet. 

t.i. "svinja" na čolnu

Edino kadar je kak ribič "izlovil" morsko mino, ali pa smo čistili morje teh min, je bilo več medijske pozornosti, pa tudi takratni šef CZ na Obali, je res znal z mediji.

So me pa malo, no zelo, razočarali novinarčki ob poročanju na Vurberku. Odlični so za paniko narediti, a ko jim je vodja Bojan povedal, da žal enota nima prave opreme za razrez bombe z vodo, se pa nihče ni začel spraševati kako in kaj je s to enoto, opremo, usposabljanjem in njihovim delo. Je bila odlično izhodišče za vprašanja vodstvu v Ljubljani zakaj jih zanemarjajo. Edino dobro je bilo, da se ni spet poveljnik CZ slikal zraven, a ja, Cerar ali teta Katič si nista prišla ogledat Dupleka, so dopusti. Pa za te loleke je bolje, da so na dopustu, dolgem upam.

Še enkrat fantje iz enot NUS, ponosen sem na vas(!), še vedno.

Za drugo bombo pa je kriva moja Tatjana in sicer kalorično. Reče se ji torta Pavlova. Potrebuješ pet beljakov, 250 g sladkorja, eno žličko škroba, eno žličko limoninega soka, eno viskija (en požirek za kuharco), 100 g lešnikov, sladka smetana, sadje in 50 g sladkorja v prahu.

Lešnike prepražiš in nasekljaš. Zmešaš škrob, limono, viski in sladkor v prahu, da je brez grudic. Beljake stepeš in počasi dodajaš kristalni sladkor. Na peki papirju narišeš krog v notranj zložiš narezane lešnike, sladkorno maso, kateri med stepanjem dodajaš mešanico škorba, limone, viskija in sladkorja v prahu, v krogu nabrizgaš na lešnike, s tem da je rob višji. Zadevo sušiš na 120 st eno uro (testo mora ostati belo), na ta pri odprti pečici še 1,5 ure na 100 st. 

Na ohlajeno dodaš sepeno smetano in sadje po izbiri. Prava bomba, vam povem, kalorična!

Torta Pavlova

Oda Milojki in njeni zdravstveni reformi

Kot sem že pisal, sem imel hude težave s poškodbo kolena. Pokazalo pa se je, da so težave večje z našim zdravstvom kot s kolenom. Pa začnimo, poškoduješ si koleno, ki te seveda boli in skoraj ne moreš hoditi. Greš na urgenco, kjer ti prijazna dohtarca pove, da te lahko samo rendgenizira, nikakor pa pošlje na ultra zvok ali, bog ne daj, na magnetno resonanco. Če si nisi ravno zlomil kolena, se seveda nič ne vidi. Odromam k svoji zdravnici, ki mi da dve napotnici pod "hitro", za magnet in ortopeda. Človek si oddahne, no zdaj pa bom ugotovil kaj je narobe. Za lažje razumevanje, poškodoval sem se začetku marca letos. Pod hitro dobim datum za magnet 27. junija, za ortopeda pa 28 julija! Kot aktivni prebivalec, ki ni v državni službi, si seveda bolniške in ležanja na kavču 4 mesece čakajoč na pregled ne morem privoščit. 

Tukaj se potrdi pregovor znane grupe TNT: "Bolje biti bogat i zdrav", ki je očitno vodilo naše Milojke in njene zdravstvene reforme. Že na urgenci v Celju mi je sestra na sprejemu svetovala: "če želite še letos uporabljati tole nogo, pojdite na magnet v Sv. Katarino, tik čez mejo". Pokličem tja v soboto, termin dobim v ponedeljek in 180 EUR. Pol mi je prijatelj ortoped, na podlagi magneta s Hrvaške, po telefonu povedal, naj kupim bergle, 21 EUR in se razmigujem v toplicah, 10 x kopanje Laško 60 EUR. Prijatelj maser, ki mi je masiral nogo in ostale dele telesa, mi je svetoval sobno kolo (bolha, rabljeno 50 EUR) 3 x masaža 63 EUR. Moj vložek v Milojkino brezplačno zdravstvo z urejenimi čakalnimi dobami me je stalo do sedaj 374 EUR, sem skoraj že OK. Ko se bom, po sistemu Milojke, pojavil pri obeh naročenih lokacijah, bodo ugotovili, da sem simulant. 

Veste kako so v Švejku opravili s simulanti? Predlagam to, kot dodatek zdravstvene reforme, vsak dan klistir in po kosilu pranje želodca, za hude simulante pa dva klistira dnevno. Po tem tretmaju je tudi nekdo priznal, da je simuliral krajšo nogo. S to metodo garantirano skrajšamo vrste na minimum, od zdravstvene opreme pa se kupi le dve cevki, ena za v želodec, druga za v rit. Za nabavo materiala pa, v izogib skorumpiranim medicinskim dobaviteljem, predlagam gradbeni oddelek v Obiju.

Na kratko, Milojka in tvoje ministrstvo pojdita v rit!

Za lažje izpiranje želodca, predlagam, da pred izpiranjem poješ malo Tatjaninega kruha s česnom in rožmarinom. Testo narediš bolj vodeno kot za pico in ga pustiš vzhajati čez noč. Drugi dan ga streseš na peki papir, po okusu dodaš česen in rožmarin. Pečeš na 180 st 30 minut. 

Sicilija, moj najljubši mediteranski otok

Grb Sicilije

Nekako pred pol leta sva se odločila, da skupaj zavzameva Sicilijo, kupiva karte, rezervirava Agroturizem in se veseliva odhoda. Pol pa, glej ga zlomka, si poškodujem koleno na edinem hribu, ki ga redno obiskujem, to je breg na vikendu. Ob pomoči in navsetih dveh prijateljev, en je dohtar, drugi maser in ob investiciji 300 EUR v zdravstvene ustanove na Hrvaškem, sem si koleno uredil do Sicilije (mimogrede na nujni pregled kolena z napotnico v Celju še čakam, datum je 26.6.2017!!!, teta Milojka pejt se srat, pa o tem kdaj drugič). 

Z avtom do Benetk pa z avijonom v Catanijo, tam pa rent-a-car pa po vzhodnem delu Sicijije. Za tiste, ki nimate geografov v družini, Sicilija je večja od Slovenije, tako da to ni tro-dnevni obisk grškega otoka, pa že nimaš več kam z avtom. Tatjana je najela en agroturizem pri Siracuzi, a pazite, ocene, ki jih imajo na booking.com niso včasih odraz resnice na terenu. Poišči vedno agroturizem, ki nudi tudi večerjo, saj je ni potrebno imeti, samo pomeni, da imajo svojo kuhinjo, ta najin je imel le zajtrk in še ta malo tako tako. Fajn pa je, da imaš bazen zraven. 

Sirakuze

Sirakuze, Italjani jih imenujejo Siracusa, so čudovito mesto, pod zaščito Unesca. Ustanovili so jih grški naseljenci tam nekje leta 733 pred Kristusom, ime pa dobile po grškem imenovanju Siraco kar pomeni močvirje. Ker so postali zelo močni, so imeli veliko sovražnikov, od Kartažanov do Aten. V bitki pri Himeri (480 pr.n.št.), zanimovo, potekala isti dan kot bitka pri Termopilah (Leonidas in 300 špartancev), so najprej razbili Kartagino, Leta 413 pred Kristusom pa še strahovito porazili atensko ladjevje pri Catanji, premagance pa pustili stradati na otoku pred Sirakuzami Ortigiji (zdaj je povezan z dvema mostoma). Obdobje Tirana iz Siracuze Dionizija starejšega pa je poznano po največji vojski tistega časa in  po umetnosti, Platon je bil njegov svetovalec, Arhimed, ki je od tam doma, pa je zanj izdeloval odlične in pogubne bojne stroje. Kogar zanima ta čas, naj prebere žepnico Tiran od Manfredija. 

Kaj sva si ogledala? Apolonov tempelj, ki je zdaj krščanska cerkev, v času Arabcev je bil tudi mošeja, pa grško gledališče, ki sodi med največje, kar so Grki zgradili, Dionizijevo uho, Aqvarius - edini kraj, kjer raste papirus v Evropi, muzej Arhimedovih naprav, pa seveda nekaj odličnih gostiln, naju je očarala Fish & Chips ob obali. 

Castelmolo

Odpeljala sve se še do Taormine, čudovito mestece nad obalo. Kako dolgo bo še čudovito bomo videli, v kratkem prihaja tja Trump s vso svojo varnostno ropotijo. Nekatera zgodovinska mesta bi morali za take draufgengerje zapreti oziroma prepovedati.  Priporočam pa, da se od tam zapeljete še  5 km višje, na hrib do mesta Castelmole. Odličen razgled in vsaj en svojevrsten lokal, ne povem, obiščite.

Etna

Ne pozabimo seveda Etne. Tja se nikakor, ampak res nikakor ne odpravite z organiziranem ogledu, vzami avto in se pelji tja, na spodnjo postajo gondole, ki pelje na vrh. Ta fotografija je nastala med pristankom našega letala..

Zdaj pa nekaj za želodček. Sicilija je poznana po odličnih ribah, posebno mečarici, testeninah zanimivih oblik in predvsem po sladicah. Mandlji so glavni proizvod Sicilije, saj so glavni izvoznik tega za Evropo in edini proizvajalec marcipana, brez katerega lahko na Dunaju zaprejo slaščičarne.

Tatjani se kar zmeša ob canolijih, evo dokaza. 




So pa zanimivi hladni polivki za testenine. Zadnjič v Ljubljani sem se seznanil s testeninami iz Sicilije, ki so zanimivih oblik. Imenujejo se Busiati Trapanesi. Izhajajo iz kraja Trapani, čisto na zahodni špici Sicilije. Mesto so ustanovili Elymani, staro grško pleme. Kasneje so si ga podajali od Grkov, Rimljanov, Vandalov, Bizantincev do Normanov, ki so bili tam leta 1077. Bila je pomembna luka za križaje v času križarskih vojn.

Zanimivo obliko testenih so pridne roke gospodinj oblikovale tako, da so testenine ovijale okoli pletilke ali žice "buso". Je pa oblika pomembna, saj le tako vpije vse arome hladnega polivka. 

Polivek je nastal v času, ko so ladje iz Genove pristajale v luki v Trapaniju na poti nazaj iz Daljnega vzhoda, Siciljanski mornarji pa so t.i. ligurskemu polivku sa testenine dodali še nekaj lokalnih značilnosti kot so mandlji, Sicilija je glavno rastišče mandljev v Evropi, in seveda paradižnike.

Najprej mandlje na grobo zmeljemo in jih popražimo v suhi posodi. Ostalo, olivno olje, česen, čili, sol, pelate damo v mešalec in zmešamo, dodamo baziliko in čisto na koncu zdrobljene pražene mandlje. Kuhane testenine precedimo in jih damo nazaj v lonec, dodamo polivek in zmešamo. Postrežemo s parmezanom, okus je nekaj posebnega, kot  bi imel zraven še rake, zanimivo.

Drugače pa, če kdo ljubi italjansko hrano, še posebaj s Sicilje, berite tole WWW.MANUSMENU.COM, kuharski blog deklice s Sicilje.

O mečarici in prvem obisku tega krasnega otoka pa sem enkrat že pisal v blogu: 
http://nejc-cimpersek.blogspot.si/2013/11/mecarica-po-sicilijansko-in-sicilija-na.html

Divjačinski golaž Montepulciano

Pride tak dan, ko imaš vsega dovolj, pisarne, izpahnjenega kolena, kvazi prijateljev, ki se te spomnejo le, če jih pokličeš, vitezov,.... Kaj takrat? Odšantaš domov in se sprostiš v kuhinji. Kaj, če bi delali kaj divjega, divjačino?

Super, v italjanskem mestu Montepulciano, blizu Siene, ki so si ga omislili že Etruščani in sva ga tudi midva obiskala, so imeli vedno probleme z divjimi prašiči in so imeli in še imajo odlično črno vino. Pa se je en domačin spomnil, kaj če jih, prašiče namreč, uporabimo za golaž, v nasprotju z Galci, ki so ga pekli, Obelix npr. Voijla! Kako ga pripraviš?

Greš z lokom ali puško v bližnji gozd in počiš prašiča. No, to je bilo v času Robin Hooda, danes greš v mesnico z divjačino, ali pa nagovoriš kakšno lovsko družino. 

Potrebuješ, poleg malo uležanega divjega pujska, čebulo, čili, mleto papriko, baziliko, peteršilj, majaron, mleta kumina, mleti lovor in seveda vino iz Montepulciana.

Na radiju daš na ful Doorse, najbolje Roll baby roll all nigt long (Roadhouse Blues) in začneš. Popražiš čebulo in čili, daš pol kozarčka vina, da se vse zmehča, dodaš nesrečnega prašiča, popražiš, začimbe in zaliješ z vinom. Seveda si kuhar med tem privošči ostanek iz flaše, lahko rahlo pozibavaš z boki ob Doorsih in vse v prvem odstavku omenjene, pošlješ nekam.

Na koncu lahko golažu dodaš malo kisle smetane.

Zraven si narediš malo širokih rezancev in regrat s slanino. Seveda zelo paše, če je s teboj tvoja draga, ki te gleda kot bogeca, ker si tako fino skuhal :)

Pol si pa daš na TV The Big Bang Theory in se močno režiš. Jaz sem, prosto po Tatjani,   nekje med Sheldonom in Penny....

Miro Cerar kot reinkarnacija Jožeta Smoleta

Zadnje dni malo preveč berem in gledam dnevnike na TV. Občudujem čaščenje lika in dela Mira Cerarja in njegovih izbrancev, njegovo prilizovanje pijančku Junkerju in na kakšen način se kot PV vpleta v praktično vse odločitve t.i. poslovnega sveta in seveda vsi skupaj zajebejo Cimos, zdravstvo so že zdavnaj. Pa kje najde te modele ali kot je napisal Bojan Požar: " Who are these people?"  To sem nekje že videl, po krajšem premisleku se spomnim, SZDL in ZKP, Jože in Milan...

Jože Smole

Jože Smole, imenovan Božiček, je bil predsednik SZDL, za mlajše bralce, ki nimajo pojma o zgodovini delavskega gibanja (4. letnik srednje šole v pravem, poštenem sistemu) to je Socialistična zveza delovnih ljudi. Ime Božiček si je zaslužil, ker je prvi omogočil takratnemu nadškofu Šušterju, da nam je, kljub trmarjenju in cepetanju z nogami Milana malega, voščil Božič. 

In kaj imata podobnega z Mirotom? Veliko, oba na zunaj velika demokrata, s posluhom za dialog z drugače mislečimi, polna pravne države, ne dovolita pa kritike na njuno delo, Smole je imel precej pripomb na samostojnost Slovenije in ni prenesel kritik na socialistični sistem. Oba vodita organizacije SZDL in SMC, kjer se zbirajo  karieristi in ljudje, ki potrebujejo neko funkcijo, ne glede na sposobnost in znanje, pomembno je podpiranje lika in dela Vodje. Oba imata svoje glasilo, Smole je imel glasilo SZDL, častnik Delo, Miro ima samo "žuto štampo" Story, no tukaj ga je Smole malo dal v sveto olje. 

Na kratko, oba moža sta nam prodajala demokratske bučke, v srcu pa sta mala diktatorčka, predvsem pa mala, zakompleksana primerka človeške rase. Tako kot je bila SZDL vsepovsod prisotna, je Miro z SMC prisoten vsepovsod, še pri nakupu ograj na meji, ki jih je spretno kupil pri našem sosedu v Teharjah (sedež stranke par uličnih številk stran). Škoda, da ni Miro prej povedal, žično ograjo znam tudi jaz prodajat, pa še včlanil bi se za ta posel, v stilu pusti nazore, sam da si zraven in kaj kapne.

Ma naj ga vrag pocintra, še let in pol bomo pa že zdržal, a ne? Dajmo nekaj lepega in veselega. Nastopil je čas regrata. Pomlad je tu! Zame je najboljši tako, da na olju segrejem slanino, v vročo slanino vlijem kis in vse skupaj na regrad. Njama!

Grofje Esterhazy in njihova torta

Zame je ena najboljših slaščic, še iz mojih dunajskih časov, torta Esterhazy, pa je vseeno kje jo jem, ali v Demelu, K&K Hofzukerpaecker, kjer je Cristoph Demel začel leta 1857, ali v v malo mlajši Aidi iz 1913. 

Zanimalo pa me je od kod ime te torte. To je bila en nobl madžarska familija, kasneje so postali pomembni in bogati grofje, ki izvira iz gradu Esterhazy v avtrijskem Eisenstadtu na Gradiščanskem. Najbolj poznan je bil princ Nicolaus Esterhazy, ki je bil tudi mecen Haydna. Zgradil pa je t.i. rokokojsko palačo Eszterhaza, ki jo imenujejo tudi madžaski Versailles. 

Palača se nahaja ob Nedižejskem jezeru (Neusiedler See). Tam je nekaj časa živel in ustvarjal tudi Joseph Haydn. Poleg tega, imajo še kar nekaj lepih gradov in graščin po Avstiji in Madžarski. A še nismo pri pravemu grofu za torto.

Pravi je princ Paul Anton III., ki je živel do leta 1866. Po dunajskem kongresu je bil veleposlanik Avstrije v Londonu, 1848 pa je bil kratek čas minister za zunanje zadeve asvtrijskega cesarstva. Ni bil najbolj uspešen, je pa v svojem času veljal za vplivnega in pomembega politika. Konec 19. stoletja so to torto naredili v Budimpešti, jo poimenovali po njem in postala je ena najbolj znanih slaščic v takratni Avstroogrski, sicer pa sedaj velja za eno najboljših tort ever.

Zdaj bo pa čas za recept za to torto z visoko hranilno vrednostjo, ena rezina naj bi imela okoli 500 kalorij.

Za oblate potrebuješ 250 g praženih lešnikov, 12 beljkov, 250 g sladkorja, dva vanili sladkorja in 100 g moke. Beljake stepemo v sneg, dodamo sladkor in na koncu počasi vmešamo zmlete lešnike in moko. Iz tega naredimo 5 oblatov (patent Tatjana, maso daš v vrečko in stiskaš..). Najbolje, da na peki papir narišeš krog in nanj naneseš enakomerno debelino mase. Peče se ene 10 minut 160 st. 

Krema: uporabimo 12 rumenjkov, 300 g masla, 200 g sladkorja in 50 g sladkorja v prahu in konjak. V posodi zmešamo rumenjake in sladkor, damo nad vodno kopel in mešamo da postane gladka, v drugi posodi zmešamo sladkor v prahu in maslo, temu počasi vmešamo ohlajeno rumenjakovo zmes in tri žličke konjaka. Kak požirek je lahko za kuharico.

Glazura: marelična marmelada, 150 g bele čokolade, 50 g črne čokolade in malo masla.

Izbereš najlepši oblat in ga namažeš z marelično marmelado ter ga pustiš da se marmelada strdi. Ta čas stopiš obe čokoladi, ločeno seveda! Na oblat z marmelado poliješ belo čokolado, črno pa dodaš v koncentričnih krogih, z zobotrebcem narediš vzorec.

Ostale oblate namažeš s kremo, ter jih zlagaš do vrha. Na vrh pa daš ta lep okrašen oblat. Z ostankom kreme namažeš še obod torte in ga posipaš z zmletimi lešniki.

Rezultat? Voila! Pečeš cel dopoldan, pojedo v 15 minutah, kaj čmo. Pekla je seveda Tatjana, jaz sem slikal, kibiciral in jedel, kar se vidi.