Punčka, agencija LUNA |
Debata z Romanom Kirnom |
Začelo se je dejansko davnega 1997, ko je takratni veleposlanik v ZDA Ernest Petrič pripeljal na obisk kongresnika Dennisa Eckarta in DynCorp. Eckart je, ob pomoči podjetja DynCorp zlobiral prva sredstva za razminiranje Bosne in Hercegovine za ITF v višini 28 milionov USD, ki jih je Kongres odobrili aprila 1998. Ob obisku na MORS me je direktor Ušeničnik povabil zraven, verjetno zato, ker sem pokrival to področje, konec koncev sva z pk. Tomom Drolcem vodila uspešno akcijo razminiranja vojašnic JA v Sloveniji od 1992 do 1994.
Z Romanom v v Kuvajt po donacijo |
Dr. Frlec, Goran, Roman, Pat |
Lahko povem, da sem s tema dvema Američanoma danes odličen prijatelj, kmalu za tem sta začela odločno podpirati ITF in v mojih časih je Pat nakazoval vse denar za Balkan preko ITF, kar je zelo jezilo predvsem Hrvate, a o tem na koncu zapisa.
Druga težava, kako prepričaš Bosance, da jim nič hudega nočeš. Takratna komisija za razminiranje v sestavi Ilić, Pušić in Čengić nas niti slučajno ni hotela na področju BiH. Takrat je šel v akcijo Goran, moram priznati, da so meni živci popustili. Z nočnimi in dnevnimi sestanki s posameznimi člani komisije, jih je omehčal in minister Frlec je lahko podpisal sporazum z ministrom Prlićem. Veliko je naredil Roman z diplomacijo, brez Gorana in z njegovimi prijemi, pa bi se zadeva verjetno končala klavrno.
Tretja težava, mednarodna skupnost v BiH. Nihče ni bil srečen, da smo prišli, UNDP, OHR, UN MAC oz kasneje BH MAC, odbor donatorjev v BiH,...Dve stvari sta jih potrle, 3 %, kolikor smo za svoje delovanje pobrali (UNDP takrat do 16 %, kasneje zaradi ITF pristali na 8 %) in z javnimi razpisi smo znižali razminiranje m2 iz 30 na 3 bosanske marke. Takšnih fantov, pa še iz Slovenije, res ne moreš imeti rad. Dokončen strel v koleno za nevladne organizacije, ki so se pasle na donatorskih sredstvih, administrativne stroške pa navijale do neba, je bil, ko smo tudi zanje uvedli javne razpise. Za mene ni nobene razlike med komercialno firmo in NGOjem. Eni delajo za profit, drugi pa za t.i. administrativne stroške. Čeprav so v očeh javnosti NGOji nekaj čudovitega, komerciala podjetja pa mrhovinarji. Še en tra-la-la. NGOji se natepejo na območja, kjer je kriza in CNN. Na Kosovu jih je v enem trenutku bilo čez 35 samo za deminiranje, jih nismo imeli več kam dati, so drug po drugem hodili.
Kako smo prišli do 3 %? Preprosto, enega lepega dne sva se s Patom pogovarjala kako z denarjem. Ponudil mi je za prvo leto 4 % in za drugo leto 2 %. Moj predlog je bil 3 % za obe leti, stisnila sva roko in je bilo in je še danes. No, pol nam je malo dvignil na 3,5 %, ker smo bili tako fajn.
Tretja težava, mednarodna skupnost v BiH. Nihče ni bil srečen, da smo prišli, UNDP, OHR, UN MAC oz kasneje BH MAC, odbor donatorjev v BiH,...Dve stvari sta jih potrle, 3 %, kolikor smo za svoje delovanje pobrali (UNDP takrat do 16 %, kasneje zaradi ITF pristali na 8 %) in z javnimi razpisi smo znižali razminiranje m2 iz 30 na 3 bosanske marke. Takšnih fantov, pa še iz Slovenije, res ne moreš imeti rad. Dokončen strel v koleno za nevladne organizacije, ki so se pasle na donatorskih sredstvih, administrativne stroške pa navijale do neba, je bil, ko smo tudi zanje uvedli javne razpise. Za mene ni nobene razlike med komercialno firmo in NGOjem. Eni delajo za profit, drugi pa za t.i. administrativne stroške. Čeprav so v očeh javnosti NGOji nekaj čudovitega, komerciala podjetja pa mrhovinarji. Še en tra-la-la. NGOji se natepejo na območja, kjer je kriza in CNN. Na Kosovu jih je v enem trenutku bilo čez 35 samo za deminiranje, jih nismo imeli več kam dati, so drug po drugem hodili.
Kako smo prišli do 3 %? Preprosto, enega lepega dne sva se s Patom pogovarjala kako z denarjem. Ponudil mi je za prvo leto 4 % in za drugo leto 2 %. Moj predlog je bil 3 % za obe leti, stisnila sva roko in je bilo in je še danes. No, pol nam je malo dvignil na 3,5 %, ker smo bili tako fajn.
Pri vsem tem nam je ob strani stala Suzana Mihelin in podjetje SPEM, ki so skrbeli za stike z javnostmi, in verjemite, na začetku to ni bilo lahko, smo pa zaradi njih "lezli" iz vseh časopisov in TV. Konec koncev so za ta projekt z ITF "Ozdraviti rane zemlje" leta 2000 v Čikagu dobili nagrado Združenih narodov za javno informiranje (DPI) in mednarodnega združenja za odnose z javnostmi (IPRA).
1. donatrorska konferenca, Ig 1998 |
Na koncu pa ena pripomba na proslavo ob 20 obletnici ITF. Vse lepo in prav, a da so med osebnosti ITF uvrstili Dijano Pleštino pa je bila velika napaka. Ta gospa je načrtno uničevala ITF, zanjo smo bili korumpirani, delali smo za CIO, bog si ga vedi kaj vse nam je naložila. Bila je seveda žena predednika vlade Hrvaške Račana in je lahko lomastila vse naokoli.
Kakor koli, ITF, še enkrat toliko!
Možda ovo više niko neće pročitati, pa ni Nejc. A možda i hoće. Ne poznajem slovenački jezik dovoljno da bih rekao kako mi je iz ovog teksta sve bilo jasno, ali smisao jeste. A korisno mi je da znam kako je počinjalo u ITF zato što su mnoge stvari sada jasnije.
OdgovoriIzbrišiKao jedan od mnogih koji si koristili "usluge" ITF-a u BiH želim samo par riječi.
Sa odlaskom Nejca i Gorana iz ITF-a prestala je praksa konatakata i razgovora sa lokalnim organizacijama koje se bave deminiranjem. A bez takvih kontakata teško je imati potpunu sliku šta se dešava, i zašto se dešava. Moguće je raditi i na način strogo formalnih komunikacija, ali je takva praksa na našim prostorima isuviše sterilna.
Kako bilo, Nejc je bio strog ali pravičan direktor, i sigurno je da ITF danas ne bi bio to što jeste bez njegovog doprinosa. Hvala Nejc.