Zakaj Ljubljana ni prestolnica

Danes sem obiskal Ljubljano zaradi srečanja z obema svojima naslednicama, Majo in Niko. Ko sem se vozil po mestu vidim napise: 'Situla, veliko mesto v srcu prestolnice!' Figo mastno! Ljubljana ni prestolnica, je pa glavno mesto. Pa to niso mokre sanje enega zafrustriranega Štajerca, ki je, mimogrede, živel v tem mestu 24 let. Zadeva je čisto preprosta in poznati je potrebno izvor besed.

Tudi Washington, Ottawa, Canbera niso prestolnice, so pa glavna mesta.. Je pa prestolnica London, Pariz, Dunaj, ...tudi Bratislava, zanimivo, čeprav zaradi Madžarov. To so mesta, kjer je nekoč bil PRESTOL, vse ostalo so glavna mesta!




Če sem enkrat že pisal o teh nadobudnih sledilcih strašnega Joškota Toporišiča, me čudi, da so pri tem obmolknili, tudi v slovarju slovenskega knjižnega jezika je prestolnica isto kot glavno mesto. A, ko je potrebno zajebavat narod z riso, je pa vse ok, pa takoj ankes k slovarju, to, da nihče ne zastopi, kaj je zdaj ženski spol te lepe živali, kaj če sta dva (mi imamo dvojino, nje?),  tako nima veze, jezik je namreč živa stvar, sam ti novokomponovani slavisti očitno ne.

 
Lahko pa bo prestolnica, ko bo kronan Zoki I. Neustrašni, zmagovalec nad Janezom Osvoboditeljem, ob pomoči Milana Malega in izdajalcema Gregorjem Poštenim in Karlom Upokojenim.

Glede na znižanje temperature, sem uspešno zmrzoval v pisarni, a rešila me je prijateljica Stanka iz lokala čez cesto s kozarčkom odličnega ruma, zorenega 15 let v hrastovih sodih v Gvajani. Toplo priporočam !

Velikonočna jajca & 'dej mi jurja'

Ja, ja in se premika. Zoki gre nazaj v politiko, minister Gregor je končno ugotovil, da bi se dalo mičken prišparat pri javnih uslužbencih in da je celo nekaj lenih tam,  prvi upokojenec še ne ve kako se čim elegantneje umakniti iz te, od boga pozabljene, koalicije. Naša Alenčica verjetno išče službo, s tujino bo težka, glede na to, da je 'šprehlos', ampak upanje umre zadnje!

Moja Tatjana je ugotovila, da brez 'spumija' ni življenja in je uspešno izropala EvroSpin (z nama so šle zadnje tri flaške). Ima pa logistični problem, kako si na dopustu za dva tedna zagotoviti zalogo te tako oboževane pijače. V avto gre zabojček, a to je le 6 flašk, pol pa... 

 

Sva včeraj gledala novo verzijo filma Miamy Vice, kjer igra Dona Johnsona, Collin Farell. Groza, Tatjana pravi, da gleda tako kot bi prosil 'Dej mi jurja!'. Je nastopal že v Aleksandu, kjer je racal v kiklci in žalostno pogledoval po fantkih, če je bil Aleksander Veliki tak, grem jaz domov! Za primerjavo slika obeh igralcev, pa mi povejte kdo ima tu koga za norca. Kolikor vem, so bile v 80-tih vse zaljubljene v Dona, njegova moda pa je postala zapoved!

Bliža se Velika noč in 'mus zain' je barvanje velikonočnih jajčkov. Letos sem poownal eno genijalno stvar, jajčka skuhaš v teranu, dobiš neverjetne jajčke s kristali v temnordeči barvi! Look like from Alien, ampak nč bat, ta je čisto navadna, domača jajca!

Črni petek na Dunaju & meksiški zajtrk

Pa smo šli.... Ne spomnim se kdaj sem šel na Dunaj s 'šoferjem', mojim prijteljem Gorazdom. En drugi prijatelj je namreč organiziral otvoritev nagrobnika velikemu Mariborčanu Hermanu Potočniku, pa sem obljubil.. Moja Tatjana je šla raje na sodišče v Celju. Pol pač rabiš šoferja. Po ne vem koliko časa, sem prespal pri mami in ponovno zvedel o vseh težavah nje, Maribora in Slovenije. Zjutraj pa na rajžo...

 

Dogodek je bil super, zanimiv, še bolje pa se je izkazal moj 'šofer'. Pred hotelom, kjer smo imeli kosilo, ga je rešil šofer VP v Avstriji, strašni Draško, človek, ki vse uredi. Ker ni bilo nobenega parkirnega prostora, je hitro pred hotelom naredil red s komentarjem: Za g. Cimperšeka pa mora biti vse!' in smo parkirali pred vhodom, mi in veleposlanik.

 

Na kosilu pa malo pogovarjanja s kolegi na veleposlaništvu, kaj se kaj dogaja na Dunaju, očitno signali v Ljubljani držijo. Žal v tej podalpski deželi lahko postane veleposlanik vsak, sam dosti tečn mora biti, tako kot kandidati za ministra. Sem vesel, da  sem zapustil Kahlotovo ministrstvo in tisto žensko na Dunaju (ki vodi misijo, ne uno drugo go. Cloony, o njej smo že preveč govorili...sam tolk).

 

Kasneje sem ugotovil, da ima Gorazd svoj posebni prometni znak,  (glej sliko desno), ki pomeni prepovedana smer za vse razen za Gorazda. Ker sem pozabil, da je sedaj del Hilferce zaprt, smo seveda pogumno zavili tja, se vozili med pešci in kolesarji, brez problemov. Pot tja je bila namreč nujna, saj sem dvignil karte za Rolling Stones na Dunaju 16. junija! Sam, da ostanejo Rolingi o.k., ko sem prvič kupil karte, je Keith na glavo padu s palme, pa so preložili koncert!

Med vožnjo v smo večkrat diskutirali o sutuaciji v Sloveniji, nismo pa vedeli, da je bil to tudi črni petek za slo politiko. Odstopili so Gašperja na kvadrat, stric Arhar je šel kar sam iz NLB, drugega najboljšega župana na svetu so pa poslali v luknjo za tri leta. Tc, tc, to se ne bo dobro končalo.

Danes je cvetna nedelja, nekaj mojih prijateljev in prijateljic teče na dunajskem maratonu, vso srečo! Midva pa na kolo, pa gor in dol po Slovenski goricah. Zaradi mraza zjutraj le enih 16 km. Nato mi je Tatjana naredila meksiški zajtrk za težake. Tortilja, fižol, čili in jajce.

In kako to gre: na olju prepražiš, čebulo, česen, papriko, paradižnik, baziliko in čili, v to maso pridodaš rdeč fižol. Tortilje popečeš in nanje naložoš omako, zraven spečeš jajce na oko (to bo šlo, a ne?), ponudiš z blaževo kavo in poslušaš Glen Mullerja, več pa ni! Flaša pa je darilo od mojega "šoferja"...

 

"Rožo ciljal, drek trofu"...

...je rekel moj pokojni stric iz Sevnice. Od tam smo mi Cimperški doma. Kako preroške besede! Poglejmo Rožleta od ministra za finance (daj mu klobuček, pa če ni pljunuti Rožle iz Kekca, nič nočem). Kot Rožle, je po padcu davka ugotovil: 'Nekatere zadeve grejo skozi, nekatere pa ne'. Tak nekak. Bravo, ta tvoj poskus, dragi Rožlek, nas je stal tam nekje ene 5 miljončkov evrčkov. Dva milijončkota je 10.000 državljanov pustilo notarjem za ureditev osebne služnosti, milijonček za pošiljanje odločb, pa se par milijončkov za čakanje v vrstah na GURS (nekaj malega evrčkov sem dobil tudi jaz od strank za urejanje na GURSu, mea culpa).

Človek večkrat v življenju cilja rožo pa se zastrela. Mi fantički se tudi večrat zastrelamo oziroma drekec trofimo (verjetno tudi nekatere punčke, čeprav redkeje, ker mi smo vsi fantki tak fajn). Najhujši moj zgrešek je bila ga. Cloony (za moje bralce, osebica prvič nastopa v 4. blogu). Zdaj slišim, da jo grabi nepopisna panika, da bi me kje srečala, tudi mene bi, na njenem mestu, :/

Še boljša izjava je bila dana s strani mojega profesorja na gradbeni fakulteti, ko je ugotovil, da je dal premalo 'železja' v med-etažne plošče poslovnega objekta: 'Tuki sm se pa mal usekal'. Objekt še stoji, edino omare, pisalne mize in ostalo težjo robo imajo lahko samo pri steni.

Sevnica. Ja, ja, zelo radi smo hodili tja. lep kraj, še lepši grad in fajn ljudje. Kot je enkrat ugotavljala moja teta Berta z mojo drugo teto Metko: 'A ne, Metka, a smo mi Cimpeški bili nekaj posebnega v Sevnici?' 'Ja, bili smo najbolj zadolženi.' Tak nekak. So pa ostali lepi spomini na staro mamo in moje setrične (kar tri!) iz Sevnice, pa letno obiskujovanje mojih prednikov na pokopališču.

Grad je bomba, edino kar me bega, je gasilski muzej v njem. Ne samo, da je vedno zaprt, ko jaz pridem, vsak drugi na sliki v muzeju se piše Cimperšek, sic!

Dragi moji Sevničani, tako urejen grad imejte še kdaj odprt. V zadnjih petih letih sem bil tam vsaj šestkrat in vsakič so bila vrata zaprta. In še enkrat, dragi moji Sevničani, dajte odpret ta krasen grad! Moram priznati, da je vsakič lepši, posebno lepi so obnovljeni kipi pred gradom in v parku, Bravo!

Da pa ga vedno ne vsekam mimo, kaže tale slika. Takšen zajtrk mi je v nedeljo pripravila moja Tatjana. Mehko kuhan jajček, domači kruhki iz jogurta (za recept beri blog Blaževa kava in zajtrk za punčke), maslo, domača marmelada (pomaranča in jagoda), espresso in kozarec 'spumija', ki doda veselje v začetek dneva in ob pravi ženski traja ves dan.

Grucho Marx: Kapital & čemaž

Ko se je naša vrla Alenčica vpisala na management leta 2006, na strašni FDV, si je, zaradi odličnega znanja angleščine, v knjižnici kot temeljno gradivo, sposodila Kapital od Grucha Marxa. Posledice tega lapsusa lingve sedaj čutimo v celotni podalpski oazi korupcije.

Karl se seveda obrača v grobu, ko Alenčica razlaga, da je to nekje prebrala, a je odločno prepozno. Da je bil Grucho M. velik šaljivec, se vidi pri nepremičninskem davku, saj je po njegovih nasvetih, popravke priložila napačnemu zakonu. Edino Ustavno sodišče ne razume duhovitosti bratov Marx, kar pa me čudi, saj so v njihovi mladosti  še nastopali na TV in razveljavi zakon od Alenčice, fej in fuj!

Še dobro, da si ni naša Alenčica sposodila drugega Karla, Karla Maya. Ta je bil že posojen s strani ostale skupine nadebudnih študentov za politike na FDV, zato pa še danes imamo pretepe med rdečimi in belimi, ni pa ni konca, dokler Vinetou ne umre.

Ko smo že pri Vinetouju, v svojih zanimivih diplomatskih časih sem tega poglavarja Apačev predstavil mojim ameriškim prijateljem. Sicer še niso slišali za njega, pa tudi to, da so Indijanci govorili nemško, je bilo novo zanje:  Hände hoch oder ich schieße ! pa: Hough, Ich habe gesprochen! Dobro smo se nasmejali in gledali celo serijo Vinetou I do III, ki mi jo je podaril nečak. Prijatelj Ted mi je prinesel še verzijo Manitujev čevelj, parodijo na Vinetouja, za režat, res.

 

Sem jih pa znal presenetiti z obiski kina. Z mojim velikim prijateljem Patom sva redno hodila v kino, v Washingtonu ali Ljubljani. No, dvakrat sem ga spravil v kot, prvič sva gledala francoski film s slovenskimi podnapisi, to je še nekak šlo, saj je diplomat, a matiral sem ga s kitajskim filmom s slovenskimi podnapisi! 

Za konec pa kot grand zaključek pa en simpl recept za čemaž (od moje Tatjane):

Na olivnem olju popražiš tri cele stroke česna. Nato jih daš ven. Dodaš sladko smetano, vanjo narežeš čemaž, sol, poper in začimbe, ko se začne peniti, dodaš v posodo (najbolje je wok) kuhane široke rezance ali pa nalomljene tastenine za lazanjo. Postrežeš. Zraven kozarec vina, nasmejano damo, pa ne poročil gledat hkrati !!!

Baba mora biti blond, avto pa nemški

Je rekel moj nekdanji ljubljeni vodja na misiji na Dunaju, Stanko. Njemu je vse to ratal, jaz sem pa ostal samo pri avtu.
 

 

Te blond punčke so neka trauma nas fantkov, po pravici povedano nimam pojma kakšne so, ker te nepopisne sreče še nisem doživel. Seveda štejejo samo une, ki so blond tudi spodaj.

 

Ali, kot je odgovoril na vprašanje o največjem odkritju kemije v 20. stoletju, stric Einstein: 'Blajh!' Seveda je češka blond že malo mimo, čeprav vidim te naše t.i. 'znane' osebe, ki jih nihče ne pozna, da zaloge tega preparata še obstajajo!

 

 

No pa poglejmo znane blondinke: moja diva Marilyn - blajh, Madona - blajh, Pink - blajh, Helenca - blajh na sivino,... Je pa nekaj deklic, upam pravih, ki me zanimajo: Kim Besinger, Charlize Theron, Sharon Stone in Nicole Kidman (no malo na rdeč vleče), verjetno jih jaz ne zanimam glih, a nikoli ne veš, kje te sreča čaka! Sharon in Kim sta tudi lih pravih let zame :)

 

Res pa je, da sem do sedaj padal na punčke z dolgimi temnimi lasmi. Kaj čmo, tudi taki morjo bit, en se mora tudi za njih žrtvovat! Priznajmo pa si, da je najhuje, teta, oblajhana na blond s več centimtrskim narastkom! Tu se pa, drage dame, vse neha!

  

Najnovejša pridobitev doma je pa polavtomatski 'aport dekl'! Za tiste, ki niste iz MB, to je deska za WC. Nisem vedel, da obstaja polavtomatska! Res, samo rahlo jo porineš dol in glej ga zlomka, se sama počasi zapre! Tatjana je navdušena, jaz pa razmišljam o aplikaciji na iPhone, t.i. iDekl, ki bi se sam dvignil, ko te tiši scat in pol se sam zaprl, veliko besed doma bi ta aplikacija prišparala! Moj ciljni trg je 1/2 prebivalstva na svetu s tekočo vodo. To, z deklom in ženskami je travma, posebaj, če živiš v skupnosti, kjer so v večini ženske, na koncu lulaš sede.
 

Ker ni recepta, pa nekaj za vrtnarjenje.

Danes nama je naša soseda, iz najprijaznejšega lokala v Celju, prinesla sadike artičok! Prišmuglala jih je iz Hrvaške, Zadar. Bomo videli kako klima Slovenskih goric vpliva na ta čarobni sredozemski sadež, no vsaj neka korist od globalnega ogrevanja!

 

Družbena omrežja kot poneumljanje

Družbena omrežja so postala nekaj kar je 'muss zein' za vse nas. Ali res? Jaz sem se začel s tem strupom ukvarjati ene štiri leta nazaj, na Dunaju.


Najprej seveda Facebook! Odpreš profil, naložiš svoje najlepše slike, najdeš prijatelje in gledaš kaj se jim dogaja.  Počasi ugotoviš, da je večina 'prijateljev' tam samo zaradi števila, potem ti jih ostane ene 15, in to je tisto s katerimi komuniciraš. Pol najprej umakneš svojo sliko s profila, pa nehaš čisto vse osebne slike objavljati, ker večine t.i. prijateljev tak ne zanimajo. Eni se hvalijo kje vse so bili, ostali so jim fauš,... Všeč mi je bil zadnjič en na radiju, ki je povedal, da se v času posta 40 dni ne bo prijavil na FB! Bravo, je tak rajc kot alkohol.

  

No, pol ti nekdo pove, da za profesionalne kontakte je Linkedin. Pa se prijaviš in tam bereš neverjetne CV ljudi. Ampak pozor! Kot je zapisala Ann Friedman je to tako, kot da se prijaviš na veliko konferenco z odmevnimi govorniki, da bi spoznal čim več pomembnih ljudi, a v resnici srečaš samo take kot si ti, ki ne poznajo nobenega pomembnega. Prideš tja z roko polno vizitk in  ugotoviš, da so govorniki odšli, tam so ostali samo taki kot ti, z rokami polnimi vizitk. Preko Linkedina ne boš našel službe in dobrih kontaktov, žal.

Pol pa še Twitter, fajn, samo kaj za vraga pa naj vsaki dan tam čivkam, kot je rekla ena bolj butastih poslank iz MB, gospa potrata časa? Od ene 100 čivkov sta eden ali dva taka, ki me nasmejeta, ostale informacije, kaj je delala Vlada, vsak resor ima svojega čivkača (če bi tok delali, kot čivkajo, ne bi bili v taki riti), pol ene, ki sporočajo vse za vsako uro, tudi kdaj so prdnili, .. Na kratko, totalna zguba časa!

Moje mnenje na vse to je, da če res nimaš kaj za delati, pol si lahko cel dan na teh omrežjih, pišeš, čivkaš, nalagaš slike, zgubljaš pa quality time, kjer si lahko zunaj, delaš kaj v naravi, tekaš, se družiš V ŽIVO s prijatelji in tako.

 

Posebno cenim, da moji hčeri, kadar smo skupaj, pospravita mobitele in jih nimata na mizi med klepetom in kosilom. To je pri današnji generaciji res neverjetni dosežek! Drkat mobitel med kavo, jedjo, za mizo,... res pa je da jim je nepopisno dolgčas in na ta način jim bo še dolgo! Me zanima kako tele seksajo? Ah pa oh si pošiljajo po SMS, al kaj?

 

Vse te naprave so bile za olajšanje dela. Se spominajam prvih pagerjev, ki smo jih dobili davnega 1992 na MORS. Mater smo bili važni! No pol je en vikend celotno vodstvo takratne Uprave zadolžene za nesreče, zatajilo. Eni smo ga ugasnili, enemu je padel v lužo med pranjem avta, enemu v WC (pol smo dobili krasne ket'nce za pripeti na pas), najboljši je bil tisti, ki mu je baterija crknila, pa je čakal šefa logistike za novo! Direktor, pokojni Bojan Ušeničnik, nam je v ponedeljek lepo napel ušesa! Pol so pa prišli mobiteli veliki kot cigel za klet zidat, počasi smo prišli na ta drekec pekec, ki ga nosimo sedaj.

Vse to je bilo izumljeno, da človeku olajša življenje, a mu ga je res? Ne, dosegljiv si vedno, na WC, na babi, nikoli mira. Veliki frajerji danes NE uporabljanjo mobitela! To je moj cilj!