Danes sem hud...jeben'ti tehniko

Začetek delovnega tedna, pa vse gre narobe. Pošte polno, računalnik 1 zablokiran, na drugem, ki mi ga je kupila moja Tatjana, se učim, kako ga uporabljati, z leti gredo te stvari zlooo počas, prešaltat na Appla pa je poseben užitek, jebenti. To je za pametno mularijo, zame je najbolje, da delam na abakus ali pa na 'rehnšiber'. Seveda ne veste kaj je to! Za 'pametni' telefon sem rabu ene par mescev. Hvala bogu stari HP še dela! Ja, še ni konec, program za e-račune se jim je tudi sesul, vzdrževalci so to ugotovili šele 5. januarja, dobro, da je 2.1. že delavnik.

 

V svojem dolgem življenju sem se spopadel z vsemi tehničnimi rešitvami, ki naj bi človeku pomagali pri računanju in so se pojavile v 20. stoletju. Na gimnaziji je najprej oče prinesel domov Digitrončka iz Buj,  znal je seštevat in odštevat, pa delit, revolucija, bil je sicer velik k en cigu, a vseeno. Pol smo pri računalništvu delali na IBM 1130, zluknjaš kartice, pol počakaš čez noč, pa zračuna ploščino kroga, seveda, če ti ni kdo kartic pomešal.

 

No pa smo šli na faks, v prvem letniku nas je prof. Osvald učil delo z rehnšiberjem (logaritmično računalo), njegova epohalna odkritev je bila, kako z njim seštevaš! Moj oče se je skoraj polulal od smeha, ko sem mu razlagal. Drugače je oče z rehnšiberjem vse računal, kar je počel, od mostov do nadzidave župnijske cerkve (to je bilo na fuš, jekleni časi).

 

Pojavili so se prvi računalniki,  'radirka' ZX Spectrum in Commodore. Na faksu je takrat Žiga T. že pisal prve programe za radirko, vse v BASICu, se razume.

 

Ko sem šel v službo na Gradis in uspel prepričati direktorja Vukašina A., da kupimo prvi PC Commodore PC 10, vau! Vsi so ga hodili gledat, FAGG in mariborski faks. Pa smo pisali programe za statiko, najprej vse v BASICu. Ko sem se za nekaj let vrnil na Faks, smo pa delali v Fortranu 77, ta isti Žiga T. pa je naredil grafični paket, da smo lahko tudi lepe risbice naredili, ko smo kaj pametnega zračunali. Lepe risbice imam zvezane v magistrski nalogi.

 

Tu se je moja kariera računalničarja končala, a nisem končal s spopadom z novimi tehnološkimi rešitvami. Pridem v službo na strašno ministrstvo za napad, na upravico za havarije (takrat je bila še upravica, sam 17 herojev), pa nam je, vodjem oddelkov, direktor podeli pagerje, da bomo stalno dosegljivi, saj brez nas, ni rešitve ob kakšni nesreči.

Mater smo bli važni! Ob prvi večji akciji smo seveda zatajili. Vsak s svojim izgovorom, zakaj se nismo javili. Milivoju je padel v lužo, jaz sem ga ugasnil, ker sem bil doma, najboljši je bil kolega, ki je za vse okrivil šefa logistike, ki mu ni dostavil novih baterij. Direktor je pihal od jeze, mi pa sklonjenih glav, vsak v svojo luknjo. Dobili smo tudi 'ketnce' za pagerje, ker je enemu, poleg padca v lužo, pager padel v WC školjko, ko je hlače dol dal.

Potem so sledile še radijske postaje in čist na koncu Mobitel!!! Prvi je bil Benefon, revolucija.  Lahko si poklical nazaj, saj s pagerjem si stal na vsaki pumpi, da si lahko komuniciral s tistim, ki te je klical.

Vse te naprave so bile namenjene in izumljene s samo enim namenom, da človeku olajšajo življenje. Pa so res? Zdaj si dosegljiv stalno, dan in noč, gledaš elektronsko pošto kjer koli si, da ne govorim o mulariji, ki sedi za mizo pa se pogovarja preko FB ali SMS.

Včasih smo bili bolj srečni, imeli več časa, bili ustvarjalni in tudi več naredili. Naj gre vsa ta tehnika k vragu!

Zakaj so mlajše bolj'š ali vsak pošten ded'c rabi mlajšo ljubico

V moji najljubši gostilni smo, ob 'aperol šricih', razpravljali o tem zakaj si moški izberejo ljubice, in to mlajše. Začelo se je zaradi znanca, ki ima ljubico, a ni najmlajša, lepa še manj, ampak dobro opravi storitev, ki po ameriških zakonih ni sex (glej izjavo strašnega Billyja, ko se je zabaval z Moniko, pa ni vlaženje cigar...)
 

Ker sem, na podlagi lastnih izkušenj, ugotavljal, da mlajše ljubice pravzaprav niso neka strašna potreba, ženska je ženska, sem jih 'ornk' slišal  s strani dveh dam v najboljših letih, ena od njih je bila moja Tatjana, druga pa ena od šefic mojega najljubšega lokala.

 

Ženske v najboljših letih ti sicer dajo zavetje, kuhajo, uredijo topel dom, poznajo  vse tvoje potrebe, itd., ampak v bitki z mlajšo ljubico, ki praviloma ne nudi oz. ne zna ničesar od naštetega, prva vedno izgubi. Zakaj? Preprosto, razliko med zrelo žensko in mlado ljubico ponazori primerjava med starim in novim šotorom.

 

Greš s starim šotorom na Mont Everest, šotor je mali a udoben, da ti zavetje, reši življenje, a ko s takim starim šotorom s predprostorom ali brez njega prideš v kamp v Ankaranu, ali, bog ne daj, v Koversado, kakav si ti luzer. Posmeh zagotovljen. Pravi frajerji je tisti, ki ima nov, modern šotor, napete stranice so kot napeta bedrca, novi šotorčič pa čeprav brez spalnice in predprostora, pa kdo sploh gleda kaj je not, vsebina ni važna, vsi, ki se spoznajo na kampiranje  že vedo kaj govorim.. Pa sta me! Seveda jima nisem povedal izkušnje ene od mojih prijateljic, ki ji je druga rekla: "Zdaj si pa že tak zgubana, da s morš najti takega, ki slabše vidi."

 

Da je kriza udarila tudi na področje ljubic pa priča naslednja zgodba našega znanca iz Celja. V času debelih krav si je omislil kar dve in sicer, da si zagotovi, da ima ena vedno čas! No, pol pa je prodaja padla, in se je ene moral odkrižati. Da hudič vedno na isti kup serje pa kaže to, da si je po tem odpuščena našla novega ljubimca. Moj prijatelj je bil zgrožen: "a veš, da si je našla starejšega od mene?" Pa ga vprašam koliko je potem uni star, in reče: "en let več kot jaz!" Tudi nekaj špricarjev ga  ni spravilo v boljšo voljo... 

Torej, kaj ostane nam, ostarelim herojem? Ljubica, tam ene 30+, upanje, da bančni račun ne uplahne in da nas Cerar potegne iz recesije. No pa seveda, da stari šotor ne zve, da hodiš na morje z novim modelom. Saj veste kakšne so idealne mere za moškega? 80-120-40. 80 let, 120 milijonov na banki in 40 vročine.

Hotel sem reči, da ženske niso nič boljše ampak zdaj vidim, da so žrtve. Česa? Zdaj so v modi in na ponudbo (brez sramu) fantki z bicepsi, tricepsi, štiricepsi in radiatorčki. Tatjana po navadi ob tem pove še, da imajo trebušne mišice take, da lahko na njih kumarce ribaš.. Notranja lepota, kot jo premoremo starejši mladinci s trebuščki, podbradkom in plešo jih ne pritegne več. Prav jim je, pol se pa naj pogovarjajo in razpravljajo z radiatorjem, in prideš do istega zaključka, tak pogovor je prav tako kot pogovor z novim šotorom, zelo kratek.



Danes ne bom o hrani. Zime ni, tako da punč odpade do nadaljnega. Bom pa napisal pravi recept  za Aperol sprtiz. Takole, pol deci aperola, deci pjenušavca, pol deci radenske, dva leda, rezina pomaranče..več pa ni!

Problem v Sloveniji je, da ga težko dobiš, te zabodeno pogledajo: Aperol kaj?. No še slabše je bilo, ko me je Tatjana poslala v Duplek v trgovino Jager po aperol in tufu. Ona še vedno misli, da je Duplek predmestje NY ali vsaj Dunaja. No kakor koli, ko sem vprašal za zadevi sem dobil kratek in jedrnat odgovor: Ke? 



 

 

 

 

Prokleti dež !

Ne neha pa ne neha. Sva šla na Dunaj, na najin običajni božični ogled Dunaja, na punč, pa seveda mičken mi je pobegnila v trgovine. Jaz sem med tem pridno sedel na sestanku. A cel čas dež, rosenje, pa še piha tam, posebej okoli Štefanove cerkve. Kot vedno sva prižgala svečko v Štefanu, a za dež ni pomagalo.

Na Krčevini in v Celju pa nič bolje, skozi dežuje, pa da ti pamet stane. V mojem naj ljubšem lokalu v Celju so dali na menu punč po receptu, ki sem ga prinesel z Dunaja in ga poimenovali po našem viteškem redu, St. Georg's Punch, lepo.

Naredili so tudi šalčke po vzoru z Dunaja in jih lahko kupiš, ko spiješ. Ne vem zakaj je tako težko to urediti na stojnicah po slovenskih mestih? Ni lepšega kot dobiti vroč 'kuhanček' v plastičnem kozarčku in pol: uh, ah, puh in peče v prste. Drugače pa so letos lepo uredili Celje. Za Silvestra pa še Modrijani! To pa bo gužva, seveda mi je moja Tatjana povedala, da je zame ferboten, letos biti v Celju, ker se preveč razživim pri Ti si moja rožica. 

 

O Vladi in politiki bom raje tiho. Bo pa zanimivo videti novega ministra Počivalška kako se bo znašel v tej mlaki. Ga poznam, odločen, zaj..., zahteven do svojih. Da vidimo kdo bo zmagal, on ali birokrati, srčno upam, da on, sam ima male šanse.

 

Zadaj pa na pozitivni del. V takem vremenu lahko samo kuhaš in ...., No tokrat smo kuhali, polnjena buča.

 

Hokaido bučo izdolbeš in očistiš semen. Meso od buče narežeš, na olivnem olju prepražiš čebulo, čili (en), kose buče, por in en paradižnik. Izdolbeno bučo namažeš z olivnim oljem in potreseš z začimbami, v najinem primeru mešanico provansalskih. Bučo napolniš z popraženo vsebino in pečeš pol ure na 200 stopinj. To je to, zraven pa ljubljanski radič s senfovim prelivom  (žlica vegete, česen, senf, olje in kis).

 

Dober tek. 

 

 

Ni narava kriva, krivi smo sami in kadrovska politika

To je povedal eden od županov zadnjič na TV, ko so ponovno razpravljali o poplavah. Vedno bolj se kaže, da je tale naša državica pri tem kar veliko kriva. Se spomnim že leta 1995, ko sem še delal na Upravi za zaščito in reševanje se je takratni direktor Bojan jezil zaradi neočiščenih vodotokov. Takrat sem vodil preventivo tam. Z ministrstvom za okolje in prostor je bilo težko, ne z ministrom Gantarjem, ta je res zastopil kaj pomeni okolje, ampak z birokratki. Vsak je imel svoj vrtiček.

 

No, po Gantarju so prihajali tja vedno večji škisi, a tale nova ministrica je s svojim sloganom "'november je", prav posrečena. Teta je sicer odločna, a očitno ima okoli sebe nekaj zanimivih svetovalcev. Sicer se morajo še 'ekipirati', kot je dejala. Zanimivo, a jih še ni že dosti tam? Mogoče niso prave barve, na takem ministrstvu pa barve res niso pomembne, znanje pa ja in  to ne iz slovenskega Kumrovca na Kardeljevi ploščadi, bo potrebno mičken več. 

 

To glede pravih kadrov me spominja na eno zgodbico iz Sovjetske zveze. Ugotovili so, da kljub najpravičnejšem sistemu na svetu, imajo tovariši še vedno "tiste" biološke potrebe. Pa so odprli bordel. Po mesecu dni, ob zelo skromnem obisku, je bil partijski sekretar bordela klican na zaslišanje na CK. V obrambo je povedal: "Zadeva je res čudna, saj smo imeli stroge kriterije pri izbiri osebja, vse tovarišice so že vsaj 30 let v Partiji!"

 

 

 

Vse se začne in konča pri denarju. Ko sem, v enem trenutku slabosti, kandidiral za direktorja Uprave za zaščito, sem na pogovoru z takratno ministrico Jelico Ljubišić, predlagal ustanovitev sklada za nesreče, na podobni osnovi kot že obstaja požarni sklad. Tega smo se spomnili davnega leta 1993, ko smo na podlagi izkušenj iz sosednjih držav pisali nov Zakon o požaru. V sklad se zbira 6 % vseh zavarovalnih premij iz požarnega zavarovanja, namenjen pa je opremi za gasilce. Naj začnejo pobirati procente iz zavarovanj za poplave, potrese, plazove in namenijo sredstva za ukrepanje. To bo win-win situacija za državo in Zavarovalnice. Seveda me ni poslušala, pa še prave barve nisem bil. Danes se ji na tem mestu zahvaljujem, bi se zajebal.

 

V čast Sovjetske zveze vam podarjam recept za Komsomolski kolač:

 

Zmešaš 125 g moke z žlico pecilega praška, na olivnem olju pa prepražiš dva pora in eno čebulo.

V skledi zmešaša 3 cela jajca, eno kislo smetano, sol, poper in 200 g naribanega sira (kar ti paše). V to dodaš popražen por s čebulo in vse skupaj zmešaš z moko s pecilnim praškom.

 

Vržeš v pekač, posuješ s parmezanom in pečeš na 180 st 40 minut. Njama. Pa zraven kozarec mladega vina, ker je bil ravno Martin.

 

 

 

 

V Benetke samo naravnost

In sva šla (..kot poje Magnifico), jaz, izkušen Benečan, ker pa sem bil tam že ene pet-krat, sem seveda tudi vozil. Nastavil sem sicer uno tečno babo na Garminu, a kaj ona ve! No, ko sva zavila iz avtocete za smer Benetke, me je ta zmešena baba trikrat hotela dol poslati s čudovite ravne ceste, ki vodi v Benetke, jaz pa ne in ne, ker jaz vem bolje! Tatjana me opozarjala naj zavijem dol, a kaj ona ve! No pa sva končala na avtocesti za Padovo, ti drekec. Tako sva si lahko ogledala še industrijsko cono in kamp na južni strani, kar je tudi nekaj!

 

Pol sem ubogal obe babi in sva pripela v Benetke. Krasen dan, sonce, turistov ne preveč, tako da sva si lahko komot ogledala doževo palačo in se vzpela na stolp na Markovem trgu. Benetke so zame nekaj posebnega, del družine  je živel tukaj, teta Mimi, strica Milovan in Stane, zdaj pa so tam teta Iva, bratranec in sestrična. Smo hodili tja pogosto, od njih sem pobral kar nekaj zanimivih receptov (artičoki, rižota s prossekom, rižota z vinom, malancani, ...). Kadar je stric Stane privihral v Maribor, je imel v prtljažniku svojega, za tiste čase in za nas, velikanskega avtomobila, vedno vse sestavine za rižote, naše mame je iz kuhne nagnal in kuhal sam. Odlično !

 

Ko sem bil kot otrok na operaciji srca v Ljubljani, je prišel ta stric na obisk. Že pri vhodu se je zadrl: 'dr. Ferianis !!', pa so vse sestre letele skupaj, mu kazale moje izvide, on pa je kimal. Prinesel mi je policijski avto na baterije, ki je po hodniku bolnišnice vozil in zavijal s sireno. Res pa je, da je bil zobozdravnik. Velik šovmen!

 

Gremo nazaj v Benetke, je nekaj stvar, ki jih je potrebno videti.

 

Doževa palača in zapori čez most vzdihljajev sigurno. Tele Doži  (Dux) so bili kerlci, v bistvu so bili kot naših nekaj zadnjih predsednikov Vlad, samo predstavniki ljudstva, fugure, oblast in odločanje pa so imeli v rokah bogati aristokrati. Dožev je bilo točno 120, vsi, razen enega (Enrico Dandolo), so pokopani v Benetkah, ta edini pa v Istanbulu v Agiji Sofiji, kjer je ukradel znane štiri konje, ki so krasili hipodrom v Konstantinopulu. 

 

Pa tržnice, pri Rialtu, z ribami, Rialo seveda, pa Ghetto, kjer so naselili Žide, ki so prišli iz Španije. Edini del Benetk, kjer vidiš objekte s šestimi nadtropji. V bistvu je otoček sredi Benetk, Židje so lahko živeli tam, samo zvečer so se vrata zaprla in vsi so morali biti v Ghettu. Beseda naj bi pomenila smeti v beneškem jeziku. Otok so v resnici uporabljali za to do naselitve Židov.

 

Poleg tega, pa se vedno sprehodim mimo Harry's bara (od Markovega trga par sto metrov ob vodi), kjer so se zbirali znani pijančki med vojnama. Je pa to kraj od koder sta doma pijača Bellini in način priprave surovega mesa Carpaccio. Ta dva strica, Bellini in  Carpaccio sta drugače bila slikarja, ki sta posodila le ime.

 

Zvečer pa nazaj v Gradež, ki ga imava za postojanko. Lep kraj, ob morju, odlične restavracije, še boljši Aperol Spritz in normalne cene. Ne bom preveč hvalil, da bo ostal tak, ne pa da skoz pozdravljam ljudi kot v Istri, kjer me poskušajo 'nategnit' v vsaki gostilni.

 

Na večerji sta se nama pridružila Patricia in bratranec Mario. Kaj konzumiramo radi tam ?

 

Sarde marinate in Spagettini Aglio e olio, zraven pa furlanski Tokaj. O tem smo pisali že v bogu Ko rabiš mir, dopust in malo zgodovine (http://nejc-cimpersek.blogspot.com/2014_04_01_archive.html).

 

Recepta takrat nismo izdali, zdaj pa naj bo, ker smo ga tudi preizkusili. To je bila tipična hrana ljudi v beneški laguni.

 

Sarde marinate: sveže sardele očistiš, odrežeš glave, posušiš in jih malo pomokaš. popečeš jih na olju. Čebulo narežeš na rezine in jih popečeš na olju samo toliko, da posteklenijo, dodaš cel poper, sol, dva do tri stroka česna. V posodo zlagaš plast sardel, na njih daš rezine limone, lovor, olivno olje in bel balzamični kis. Nato spet sardele in ponavljaš vajo, dokler ne zmanjka. Zelo dobro je, če zadevo pustiš v hladilniku dva dni, po tem pa dober tek.

 

Spagettini Aglio e olio: skuhaš špagetine (tisti do 3 mm), na rahlem ognju olivnem olju dodaj stroke česna, vsaj 6 minut, da olivno olje začne delati mehurčke. Dodaš rdeč in črn poper, čili, sol. V tem zmešaš špagetine, predno ponudiš, dodaj parmezan. Njama, a malo mora pečt !  

 

 

Kad žena čuti, nemoj da je prekidaš...

...je povedal kolega Tomo v najljubšem lokalu v Celju. In evo ti ga na, naša Alenčica (a novinarčki tega pregovora v naslovu ne poznajo ?!), spet razlaga o strašni zaroti, ne bo povedala vsega, bo pa mogoče nekoč knjiga. Ta skrivnost o propadlem komisarskem mestu bo izšla skupaj z podatki o umoru Kennedyja in vesoljci iz Roswella. Da je z njo kaj narobe? Neeee, zarota! Druga teta je s sproščenostjo, znanjem jezika, nasmehom in s samo enim mesecem politike (verjetno je to prednost) zmogla. To veliko pove o tem kakšne so norme za postati PV v Butalah.

Gledam novičke na naših medijih, spet poplave, spet je vse odneslo, a da bi država kaj povedala na to? Ne. Po poplavah pred par leti se ni zgodilo nič, po žledu tudi ne, pa za koga imamo vse te strašne agencije, službe in inšpekcije? Za nas očitno ne. Poslušam pogovor dveh stručkotov, eden iz Ljubljane, drugi iz občine pri Ljubljani, ki ne dovoli zadrževalnikov že 44 let. Tipično Butalsko, sam da sosedu krava crkne. Pri teh rečeh se počasi ta naša slo verzija demokracije neha, imaš prostorski načrt in ga izvedeš, civilne iniciative pa naj se ukvarjajo s čim drugim. Varnost ljudi in premoženja je na prvem mestu, ne pa vsak lolek, ki mu kaj ne paše, pa še vsi se na vse spoznajo.

Stric Miro se raje sprehaja po Bruslju in spet lažemo kako se bomo držali vseh dogovorov, s figico v žepu, seveda. Doma se je spet zbudil škrat Štrukeljc in povedal, da šparali pa ne bomo, pa če vsi crknemo.

 

Jeba, bi rekel moj prijatelj Slapko. Pred ene sedmimi leti sva na Dunaju razmišljala o stranki, ki bi prevzela oblast, no čez eno leto bova imela spet šanso, Marko pa bo tokrat lahko član.

Zdaj pa za boljšo volje še nekaj o kuhanju. Tale zvarek mi je Tatjana naredila doma, jaz sem seveda naredil knedle, pripravil na mizo in pospravil v pomivalca. Evo:

Kruhovi knedli:
Najprej iz starega kruha narediš kruhove knedle, to verjetno vsak zna: kruh na kocke, mal mleka čez, da se zmehča, žlica Vegete, na olju popražiš čebulo, nekaj zelenih začimb, vse skupaj zmešaš, po potrebi dodaš drobtine in izdelaš kroglice, kar imaš preveč, zmrzni.

Omaka:
V voku prepražiš po dolgem narezano mlado čebulo, dodaš mešanico gobic (ki jih je nabrala Tatjana), domača buča Hokaido, čili, zaliješ z malo vina, sol, poper, dušiš, na koncu dodaš polnomastni grški jogurt (Lidl, Erdinanous Creamy natural yogurt).

Zraven solata: rdeče zelje (način Rudolf) in repincl z jajčkom.
 
Dober tek, ni kaj, jesen je tu.

 

Večerja s Hillary in Billom

Ja seveda je bila, samo poleg nas treh je bilo še ene 120 drugih. Brdo pri Kranju, ob obisku strašnega Billija v Ljubljani. Takrat, ko je nastala tista famozna slika, ko Drnovšek drži marelo za Milana. Milan je že takrat znal manipulirati.

S plemenitim Zmagom sva sedela nekje v eni tretji loži, Bilija bi videla le z rešpetlinom. Bilo je seveda gala, lepo, takrat se mi je ful fajn zdelo. Pred tem sem imel zanimiv klepet z gospo Madeline Olbright, takratno državno sekretarko ZDA, o Češki. Ona Čehinja, jaz pa ene četrt Čeha, (babica Afra, ta ki me je navdušila za kuhanje).

 

Ob tem obisku je seveda Hillary obiskala Inštitut za rehabilitacijo, takrat na čelu s Francem Hočevarjem. Pomenila se je z žrtvami min, jaz sem pa imel to čast, da sem ji povedal malo o problemu min v Bosni.

 

Ker sem hotel biti prepričljiv, sva z namestinkom Goranom, prišla do genialne ideje kako ji bom pokazal pravo paštetko (prazno, seveda). Ja, unim smrtno nevarnim fantom od tajne službe se je seveda hotelo zmešati (mimo grede, na tla nalimajo križec, kje smeš stat !). Po Inštitutu so se sprehajali strokovnjaki za eksplozive s psmi, a kako ti kakšen stik od prej prou pride. Pride mimo en od teh fantov mim in pove: 'This guys are ok, I know them', pa je mina ostala na mizi.

 

 

Od tege srečanja s Hillary sem si, poleg tega, da je bila dobro pripravljena na temo (drugi svetovalci kot od Alenčice), najbolj zapomnil njen pogled, ubijalski, si kar predstavljam bogega Bilija, ko ji je moral razlagati za Moniko. Potem sem nekje prebral, da je vanj vrgla pepelnik, uradno pa se je ruknu v štok vrat. Sem jo srečal še enkrat, v Senatu ZDA, lobirali smo za d'nar in ga tudi dobili.

 

Pa še jedilnik z Brda:

Zelenjavna terina
Dimljena brdska postrv s hrenom             Sivi pinot barique, 1996, Kristančič Movia

Dvojno močna juha s šinačnimi kroglicami

Telečja ribica s suhimi slivami
Goveji zrezek z jurčki                             Kraški teran, 1997, Lisjak
Izbrana priloga 
Sestavljena solata      

Prekmurska gibanica                               Laški rizling - suhi jagodni izbor, 1994, Vinag

Kava s pralinejem