Martin je tu!

V sredo se bo letos spet skozi naše kraje sprehodil sv. Martin, ki iz vode dela vin. Se  pa je ta, drugače zelo simpatičen slovenski običaj, spremenil v tekmovanje vaških posebnežev za "prime time" na slovenskih televizijah. Beguncev ni, ker ladjarji v Grčiji štrajkajo, kam pol poslati terenske novinarke? Ideja, v Bohinj! 

Ne boste verjeli, obstaja vino Bohinjc, ki, kot sami domačini pravijo, je res malo trpek, ampak je naš! To še ni vse, v kovinski škatli ga položijo na dno Bohinjskega jezera, to pa je atrakcija, ki ji ni para! Baje samo štirje vedo, kje leži. Imajo tudi Bohinjsko vinsko kraljico, ki verjetno edina od vinskih kraljic, ne nosi tangic, le-te ji namreč lahko ob poizkušanju izbranega letnika nekam potegne, celotne gatke in še spodnjo majico. Vse to na 24kur, direktno. Baje so včasih samo najpogumnejši vitezi pili vino, ki je zraslo na južnih obronkih Blejskega gradu. Trgatev je bila že avgusta, da "ga tič ne pojedo". 

Predlagal sem Tatjani, da za drugo leto poskusiva priti na 24kur. Imam ene štiri litre fukušnice iz moje brajde na Krčevini, poimenujeva jo Krče-vinc, njo oblečem v eno svetlečo oblekico, kupljeno pri Kitajcih, bo vinska kraljica Krčevine. Edina dilema je, kam to izborno vino namočit? Morja nimam, tako kot eni polagajo peneče vino, Bohinjskega jezera tudi ne, od tekočih zadev imam pri roki samo greznico.  Ni hudič, da dobiva svoj "prime time" za Martina 2016 ! 

Pri vseh odličnih slovenskih kletarjih, vinorodnih območij in starih običajih, najdejo vedno neke vaške posebneže. Kot bi rekel moj prijatelj vitez, delajo iz pičke kapelco. 

Bova vseeno malo Martinovala na Ptuju, upam, da bodo nudili vina iz okolice, brez namakanja v kakšni luži, samo iz prave štajerske kleti.

O hrani za Martina pa smo že pisali v blogu o Martinovi raci in prilogah.
http://nejc-cimpersek.blogspot.si/2013/11/martinova-raca-priloge-vincek-in.html 2013

Če vas prime, da ponovite martinovo gostijo ali pa kr tako povabite pr'jatle, evo en dober recept za party:

Rabite 1-2 kg kos svinjskega plečeta, ki ga namažete s sledečo paco: sladkor, sol, timijan, bazilika, dimljena paprika, med, olivno olje, vse zmešati v gosto zmes s katero premažemo meso, potem pa vse čez noč v hladilnik. Meso položimo na četrtinke čebule, da se lepo zapeče tudi spodaj. 

Pečemo 3-4 ure odprto v pečici na 140 stopinj (glej sliko..). Pečeno meso lahko z vilico luščiš, tako je mehko.. Zraven omaka za namakanje: majoneza, kisla smetana, sojina omaka, limona, malo paradižnikove mezge, čili, poper, sol..

Na koncu pa vedno paše tortica.

Obletnica bloga

Pred dvemi leti, 8. oktobra 2013, sem začel pisati blog. K temu me je spodbudila Tatjana, po moje se je naveličala poslušati moje komentarje ob političnih kolobocijah v, nam tako ljubi, Sloveniji. Imamo samo to državo, politika, pa se v veliki večini, norca dela iz nas in predvsem iz lastne države. Kraja v tej državi je zelo moderna. Zdaj se je presilla iz vrhov politike in gospodarstva tudi na nižje nivoje. Komaj sem letos preprečil redno letno krajo mojih orehov na vikendu, evo ti ga na, poberejo mi vse kostanje pred hišo, pri vsej hosti okoli. 

Kaj se je zgodilo v tem času? Napisal sem 80 blogov, ravno toliko receptov, eni boljši, eni ne tako uspešni, komentiral politiko, predvsem v času vladavine tete Alenčice sem imel odličen material za pisanje. Eno do poštenih ministrstev me je zaradi zapisov o liku in delu Alenčice kaznovalo. Svoboda govora v tej državi, ki se vsepovsod predstavlja kot zaščitnica človekovih pravic, je še zelo daleč od deklarirane. Zadeva še ni končana, bo še hec, velik.

Pisal sem o zunanji politiki, kjer je, poleg dogajanja okoli nas, Kahlovo ministrstvo  neskončen vir za hecne zgodbe, pa še vse so resnične. Nekaj je bilo tudi o babah, za nazaj seveda, ker sedaj se nimam kaj pritoževati oz. si ne upam. Ves ta čas me so me intenzivno iritirali TV dnevniki. Delani za vedno bolj abotne gledalce. Najbolj v temo brcnjen je tisti na 24kur, revija Lady v živo. Blogi so bili kar brani, predvsem zaradi receptov, se razume. Upam, da sem z njimi komu polepšal dan, dal inspiracijo za dobro večerjo in pol, v duhu bloga, še za kak ju-hu-hu v postelji. 

Predstavil sem politični program svoje stranke, ki tenutno še ne kandidira a ob razvoju dogodkov se lahko vse zgodi. Članstvo zagotovljeno in ne bomo se skregali takoj, ko pridemo v Parlament. Tam bomo močno in z vsemi sredstvi zagovarjali svoj osebni interes. Nekaj novega, a ne?

Ta teden imam eno smešno štorijo iz Celja, ta četrtek. Grem jaz, meni nič tebi še manj, mimo sodišča v središču Celja in ob dveh popoldan, za parkiranim avtmobilom direktno pred sodiščem, čepi ena dama z golo ritjo in lula. Gledala je proti sodišču, tako, da ne vem kakšna je bila, rit pa ni bila zelo stara. Ne vem ali je hotela kaj povedati glede sodnih postopkov, ali pa jo je samo tiščalo. Kriva je tudi naša soseda, ki v svoj lokal ne spušča ljudi na malo ali veliko potrebo, če niso gostje. Pol pa pride do takih neljubih dogodkov.

Danes me je žena presenetila s testeninami, gobami in smetano. Vstala je, kaj vem, tam nekje ob 6ih, pa zviz v hosto. Našla lisičke, jurčka in turka (ne strašnega predsednika Tuereka, ampak gobo). 

Na olivnem olju popražiš dve polovičke česna, jih odstraniš in daš not gobice in jih podušiš v lastnem soku, dodaš celo sladko smetano, parmezan, posoliš, popopraš in dodaš vroče testenine. Zraven je bila berivka s mlado špinačo. Preprosto, hitro, pa še spiš lahko malo dlje, če najdeš koga za gobe nabirat. Zmagovalna kombinacija.


In, ker sem danes ene vrste slavljenec, obletnica bloga ni kr neki, kot to radi rečejo naši omladinci, se je meni v čast priparvil tiramisu. Mal drugačen, z banano in mangovo marmelado, ki sem jo mimogrede, danes skuhal sam, čakajoč na gobarko. 

Ženske & šoping ter recept za Rino

To pa je tema! Imel sem daljšo razpravo z našo sosedo čez cesto, ki je komentirala mojo objavo na FB glede šopinga, kjer sem napisal, da sem bil vedno "pristaš" ženskega šopinga. Letelo je na eno od slovenskih diplomatk, ki ga je ubrala na šoping v BTC z torbico polno EU zaupnih dokumentov. Seveda so ji torbico, lepo rečeno, odtujili. 

Ja kdaj pa naj polno zaposlena diplomatka gre na šoping, kot po službi direktno? Pol pa takoj na avijon za prestolnico Bruselj. Tu se vidi napaka našega plačnega sistema, katera resna dama, po možnosti veleposlanica, nakupuje v BTC? London, Pariz, Milano, eventuelno Bruselj, za nižje diplomatske range Dunaj, so prave destinacije. Mislim, da mora sindikat diplomatov ostro protestirati nad plačno politiko na MZZ, ta primer je kronski dokaz prenizkih plač! 

Pa se vrnimo na našo sosedo. Omenil sem ji, da se je Tatjana pritožila, da ima premalo omaro, ki je, mimo grede, ravno nova! Moj komentar je bil, da z omaro ni nič narobe, mogoče je not preveč cotic. Seveda me je soseda ukorila. Ona ima le dve omari za oblačila. No takoj se je zaplezala, pa še eno za domača oblačila in šport, eno za čevlje in mali predalnik za nakit in torbice. Torej, če prav štejem, štiri in pol omare. V tem primeru je moja Tatjana resno zapostavljena. Čeveljčki so res na dveh lokacijah (ene 20 sandal, 10 škornjev,...), ena omara tu pa še pol omare na vikendu. Zelo grdo jo imam, res, za lažjo primerjavo manjša omarica Carrie Bradshaw.

Ima pa moja dama fetiš na škornje, prava Stiefelkönigin.  Je pa vedno pred časom, lani sva, kot penasta, v Slo iskala nizke lakaste čeveljčke, ki so bili sicer v modi v Italiji, pri nas pa so se pojavili šele letos, letos iščeva škornčke na nekem kopitu, ki bodo zunaj verjetno jeseni 2016.

Sem pa baje nemogoča družba za šoping. Nimam potrpljenja in stalno preganjam naše strastne nakupovalke. Naj mi bo oproščeno, ampak ko vstopimo skozi vrata trgovine, vedno za damami naredi vuuuššš in jih ni več. Jaz imam v glavi kaj kupiti in samo to gledam, ne pa inšpekcijski pregled vsake trgovine od začetka do konca. Največja nagrada zadnje čase je, da sem lahko doma ko se odpravijo na šoping. Ja, to mi deli !

Za zahvalo pa jo pol enkrat na leto peljem v Gradež na njeni dve najljubši jedi: Sardo de Savor in testenine aglio, olio e peperonchino. Zraven pa kozarec ali dva Fruliana.

Zdaj pa en recept za Rino, ki se pritožuje nad tem, da objavljam samo neke eksotične jedi. Edina eksotika tu je Hokaido buča, original iz japonskega otoka, ki se, ne boš verjela, imenuje Hokkaido. 

Potrebujemo eno Hokaido bučo (dobiš v Hoferju), tri manjše rdeče čebule, 3 srednje krompirje, širi manjše surove rdeče pese (ali ena velika), sveža bazilika, drobnjak, peteršilj, lovor, en pekoč feferon. Vse to, razen pese,  narežeš v eno posodo  (kako narežeš, glej sliko), poliješ z olivnim oljem, dodaš začimbe, sol, poper in z ročico premešaš, da se vse naolji. Vse to, plus peso, daš na pekač. Zaliješ z dva deci juhe in malo belega vina. Pečeš na 200 st, toliko časa, da je krompir pečen. 

Za konec pa malo o filmu Marsovec (The Martian) od mojega priljubljenega režiserja Ridley Scotta. Delno je tudi kuharski oz. ima kmetijske nasvete, saj Matt prideluje krompir s pomočjo svojega dreka in malo zemlje, zanimivo. Drugače pa film dober, z nekaj zanimivimi izjavami Matta. Meni ljuba je sledeča: They say once you grow crops somewhere, you have officially colonized it. So, technically, I colonized Mars. In your face, Neil Armstrong!

Priporočam, zelo, posebno, ker bodo na Mars leteli tam nekje leta 2029, torej uživajmo vsaj v filmu, v živo bodo otroci.

Govedina na divjačinski način & odhod hčera

V tem tednu sta me začasno zapustili obe moji hčerki. 

Ta mala, Nika (ne po rasti, da jih ne slišim spet) začenja s študijem v Angliji. Si znam predstavljati šok selitve daleč stran pri teh letih. Jaz sem se samo iz Maribora v Ljubljano preselil pri 19ih, pa sem jokal za mamo. Oče je ostal trden in vztrajal. Hvala mu! Res! S tem, da me je poslal od doma,  mi je največjo uslugo naredil. Pa ne da je bilo kaj narobe z domom, z mano bi bilo, če bi bil pri mamici do 25 leta.

 

Starejša Maja pa odhaja za mesec dni na izmenjavo v Texas, pogledat, če so tam klinični centri kaj bolje organizirani kot tale tra-la-la center v Ljubljani. Po dolgotrajnem in ne najcenejšem postopku je dobila delovno vizo za zastonj delo v ZDA. Vsaka šola nekaj stane, je en pregovor, a ne?  

Začasno smo se poslovili od obeh mojih punčk. Vem, da bosta uspešni, saj sta po očetu tudi malo! Kako pravijo? Lepota po mami in pamet po očetu. No v njunem primeru, je oboje po meni, a ne? Ne se zdaj smejat, kar je res je res!

Ker sem moral za eno poslovilno kuhati doma, sem se po dolgem času spomnil jedi, ki je bila v naši družini "mus zein" za vse večje praznike in obletnice. Pa sem ponovno obudil stare možganske celice in evo recepta. Seveda sem za Tatjano naredil nekaj brez meseka, kaj pa mislite! Ženske je potrebno stalno razvajati, dokler ti ne uidejo...

Govedina na divjačinski način: 

Zadeva je v bistu preprosta, edino traja pa res malo. Kupiš zelo lep kos govedine, pljučna ali beli krajec, mora biti uležan. Jaz ga ovijem z slanino in popečem prej na vročem olju. Meso daš v veliko posodo s pokrovom. Okoli mesa zložič narezano jušno zelenjavo (korenje, peteršilj, kolerabo, zeleno), dodaš jabolko in pol (očiščeno in olupljeno), gobe, začiniš s celim poprom, brinovimi jagodami, lovor, sol. Vse skupaj zaliješ z ene 3 dcl rdečega vina in vode. Lahko dodaš jušno kocko. Vso to zadevo daš v pečico, ogreto na 180 st. in jo "cmariš" dve uri. Odvisno od kosa mesa, dve uri za cca kilski kos mesa. 

Po dveh urah vzameš meso ven, jušno zelenjavo pa s paličnim mešalnikom spasiraš in dodaš kislo smetano. Meso narežeš na posamezne zrezke, vse skupaj daš v omako in pustiš v pečici, dokler se gostje ne zberejo za mizo. Zraven daš kruhove cmoke (ki jih skuhaš, seveda), zeleno solato in obvezno, brusnično marmelado. Kozarec rdečega vina, npr. italijanski Primitivo, seveda dokončno zapolni sliko. Za Tatjano pa ragu iz gob (jurči in lisičke) s kruhovimi cmoki. To opišem kdaj drugič.

P.S.: dolžan sem opravičilo in popravek prispevka Dežela trenirk, prepiha in copat  http://nejc-cimpersek.blogspot.si/2015/06/dezela-trenirk-prepiha-in-copat.html

V njem sem  po nemarnim omenil sošolca, ki naj ne bi dobil ukora zaradi Emonske kleti. Sva se srečala v Mariboru in je povedal, da ga je dobil. Pa še, da ni bila Prešernova proslava ampak prvomajska. Glede na njegov položaj, se mu globoko opravičujem in me je zelo sram, kar sem po nemarnem napisal. 

Poezija, vino, tenis in kruh, vse na Ptuju

Ker se Tatjana buni, da jo nikoli ne peljem ven, sem izrabil priložnost Dnevov poezije in vina na Ptuju, in jo peljal tja. Najina prijatelja Stanka in Aleš sta organizirala karte za dogodek, in smo šli. Na poizkušinjo gruzijskih vin in na poezijo Milana Dekleve. Lep dogodek, malo dvorišče, poizkušinja treh gruzijskih vin in pesmi Dekleve.

Ti dnevi oživijo center Ptuja in temu lepemu staremu mestu vrnejo življenje. Gruzijska vina, kot najstarejša na planetu, tam ene 8000 let že pridelujejo vino na poseben način, v lončenih posodah, niso amfore, kar sem se naučil, reče se jim "kvevri", tudi do 1000 lirov gre vanje in zakopljejo jih v zemljo. Zanimiv okus, po pravici, vsa mi vsa niso bila všeč, a naučiš se veliko o zgodovini vina. O teh naravno pridelanih vinih iz Gruzije je govoril Primož Štajer.

Zvečer smo šli še na recital poezije. Tukaj pa sem doživel presenečenje. Današnja poezija je bolj kot ne, branje črtic. En umetnik/pesnik iz Hrvaške je imel "pesem" o krompirju na Poljskem, cit. kot se spomnim: "Ležal sem na vozu skrit pod kupom krompirja in pese, kot črv, ki gloda hrbtenico, poljski vojaki pa so zginevali z besedil osmrtnic...". Ne vem, zgleda da sem nekaj desetletji prespal. V primerjavi s to poezijo so nabožne pesmice mojega očeta Vlada, pravo olajšanje. V Sevnici se je takrat razvijala specifična sub-kultura. Znana je bila njihova koračnica: "Linechenwalder Buzerantn March". Pa o tem kdaj drugič.  Za pokušino popularna nabožna pesem "Celo noč je molila", ki je del sevniške kulture:

Celo noč je molila, molila, molila,

celo noč je molila, molila, molila,

celo noč je molila,

 izpod kovtrčka rit.

Za sprostitev in malo športa hodiva na tenis na Ptuju. Joža ima dve igrišči takoj na začetku Ptuja. Sva se odpravila v soboto zjutraj tja in padla na teniški turnir Združenega listja, no SD so danes. Mize, hrana, pijača,... pa sva preložila najin šport na nedeljo. Ko odigrava, so se iz raznih lukenj privlekli včerajšnji šampijoni SD. Ob bojnih krikih: "Kdo je včeraj ponujal še šnops!", so se počasi zbujali, iskali po terenu očala, torbe in ostalo opremo. Midva sva svoje odigrala, spila zaslužen šricar in jih pustila v preganjanju mačka. 

So pa zanstveniki (našel sem na netu) prišli do epohalnega odkritja! Za mačka pomaga, če piješ manj alkohola. Neverjetno, nikoli mi to ne bi prišlo na um, epohalno, kaj naj rečem,
za Nobelovo nagrado iz alkohola najmanj.

Našla pa je Tatjana recept za kruh brez mesenja, gnetenja in metanja ob mizo, skratka kako narediš kruh, ne da pri tem celo kuhinjo userješ. Moko, kvas, sol in vodo zmešaš s kuhalnico in to maso pustiš v zaprti posodi 12 ur, da se paca. Zadevo samo streseš v lončeno posodo s pokrovom in pečeš na 200 st. Pol ure pokrito in pol ure brez pokrova. Kruh je odličen!

Oliver, Gibonni & Hauser ali Korčula poleti

Pa smo šli. Na Korčulo in sicer v Vela luko oziroma v Tri Porte. Naložiš avto, na streho čoln, potapljaško opremo in seveda, moj najljubši ležalnik, imenovan "katarinca". Babe v avto in gasa na mejo. Hrvaške avtoceste so, zelo mi je žal, bistveni boljše od naših Darsovk. Od meje do Splita niso niti enkrat popravljali. Se spomnim kako smo se ob nihovi gradnji avtocest nasmihali, da jih pre-hitro gradijo, pol bo pa vse narobe, slaba kvaliteta, skozi bo kaj za popravljat... Lej ga gnjurca, pa smo se vsekali. Pri nas so vsi strašni graditelji AC v kazenskih postopkih ali pa se hladijo v "penzionu" Koper, tem "barabam" hrvaškim pa ceste funkcionirajo. 

Tri Porte ali tri luke je en smešen kraj. Zaliv, pa 10 km okoli ničesar. Odlično za sprostitev in uživanje v čistem morju. No letos je bilo malo pretoplo, morje in zrak. Že par let hodiva k babi Zdenki, gospa ima apartmaje, psa Orija in predvsem veliko dobre volje. Vedno prinese travarico za levo in desno nogo. Letos sva bila en teden v družbi najinih dveh, od treh hčera. Mladina se ima očitno zelo dobro z nama, samo da imajo internet, pa tudi drugače so zelo zabavne deklice. p.s. so se rezervirale za abonma z nama že za drugo leto, pogoj je le internet!  

Moja Tatjana si je letos omislila podvodno puško. Boge ribice, poleg noža, ki je njena obvezna oprema, saj veste morski pes preži vsepovsod, sedaj še puška. Pa ji je kar uspelo, ene deset ribic je smrt storilo. Seveda smo imeli ribolovnu dozvolu. Tri dni 220 kun, da prideš do tega famoznega listka pa traja ene 3 ure. Se jim nikamor ne mudi. Poleg tega, sva v stilu pesmi Oliverja: Veslaj, veslaj, veslala na bližnje otoke in zalive s najinim čolničkom.

Izven penzionska ponudba pa je bila letos raketa. Tatjana je tako že dalj časa članica "groupies" od Oliverja Dragojevića (en teden pred odhodom na morje poje: Da te mogi pismom zvati, poslušamo Oprosti mi pape, Skalinada...., ona pa na vsak komentar odgovarja: mi Dalmatinci), in kot pravi Velalučan, ima Oliver koncert tam. Skupaj z eno polovico od obeh čelosov, Hauserjem. Nismo manjkali. Jeba je bila le to, da je to jazz dogodek, pa je nek nadebudnež ene 15 minut utrujal na bobnih, vsi so ploskali, ko je končal, tudi jaz, ampak od sreče. 

Višek sreče zanjo pa je bil obisk pri znancih, ki oddajajo hiše v Treh portah,  njihov sosed pa je Gibonni. In koga Tatjana vidi na terasi? En stric v najboljših letih s čopkom sedi tam pred hišo, Gibonni! Ja dan je bil popolen. Moram priznati, da pred Tatjano nisem vedel kdo je to. Zdaj vem, imamo CD v avtu...dokler ne pade ven, CD namreč. Tu imam dober zgled. Žena  mojega nemškega prijatelja Wernerja, ki se je preselil v Slovenijo,  je v avtu poslušala Erosa Ramazzotija. On seveda ni vedel, kdo je to in vpraša: "Was is das?". Na dogovor: "Ja Eros", je zgrabil CD in ga vrgel iz avta, kaj ima ona za polušati nekega Erosa, če je z njim?! Nemška učinkovitost. Pozdravljamo.

A smo kaj jedli? Seveda smo. Ulovljene ribice, list na maslu, ostalo na gradele, pa neretvanske rake na buzaro, lokarde v marinadu, omako ala babi Zdenka, špagete s školjkami, hobotnico na žaru..., za boljše razumevanje slike povedo vse.

Kam je izginil teflonski Karel?

Počitnice, morje, hladen špricar, "gola telesa, divji ritmi, to niso sanje, to je Jamajka" je pel že Tomaž Domicelj. No, v mojem primeru je to Korčula oz. Vela luka, k poletnemu razpoloženju pa lahko dodamo še malo podtaknjenih požarov. So jih gasili tri dni po 24 ur. Res so bili uspešni. Piromanko so pa tudi že dali na hladno. 

Foto: Kim

Sedim na terasi, berem Jutranji list in slovenske  časopise na internetu. In kaj je novica? Ja seveda tista dva kljukca, ki sta se po telefonu pogovarjala o Piranskem zalivu kot moja mama, kadar naroča stvari iz Lidla: "Daj poglej če so jajčka sveža, pa pazi, da katera ni razbita, veš". Na cel hec me je opozorila sestrica, ki drgač to ne spremlja. 

Novi kandidati za arbitražo? Sem vedel še predno je pisalo, seveda, človek za vse režime in vse čase. Na Verico Trstenjak na primer pa se nihče ne spomni, punca pač ne gnjavi dnevno po telefonu. 

In kaj na to pravi edina in v resnici najbolj odgovorna oseba, kova najmanj kot Kissinger, minister iz teflona? Nič, izginil je, verjetno na počitnice, v njegovi službi pa sploh ne vedo kje je! Ne me j..., še tretje razredni uradniki morajo povedati kje so, če izbruhne kakšna havarija, ali, Bog ne daj, celo vojna. Tega človeka se nič ne prime, Patrija, kante, prisluhi,... On pa nima nič s tem, ne vem ali je tako butast, da nič ne ve ali pa... Bojim se, da je slovenski politikant novega kova, ima devet glasov v parlamentu in kaj zaj?  Boste videli, pojavil se bo v avgustu, ves zagorel, zgoraj brez, in povedal, da bo regres za penzije najmanj 400 EUR. "A prisluškovalna afera? Ne, ne to ne bo nič vplivalo na odočitev arbitraže, jaz že vem". A ta kljukec je zadevo spožil in povzročil paniko pri bratih Hrvatih že z intevrvjujem za nek Velenski tralala TV. 

Kot je napisal M. Alešič v svojem komentarju: "Bedaki na pomembnih položajih". Priporočem ta tekst. Ta nesrečna država res nima sreče s kadri. 
fokuspokus.si/article/765/drenik-sekolcev-lungomare-ali-koliko-je-se-takih-tempiranih-bomb

Pri razmišljanju o teflonskem ministru, (teflonskem zato, ker se ga očitno nič ne prime) in stranki sivih panterjev pridem do epohalne ideje. Z lahkoto in kot samo po sebi umevno ne priznamo volilne pravice mladini do 18 let, zakaj je potem ne odvzamemo vsem nad 75 let? Mladina pri 15-tih letih ima v večini kar razčiščene pojme kaj bi v prihodnosti, nad 75 let pa razmišljajo samo kako prav zaviti na avtocesti in kdaj je kakšna akcija v Lidlu. In medtem ko penzioniste zanimajo samo razprodaje in njihove ugodnosti, je mladina bistveno bolj ozaveščena o stvareh ki se dogajajo in kako vplivajo na prihodnost. Najini hčeri, ki sta z nami na morju (internet je "muz zajn", ker drugače ju ne zanimava), sta vse spremljali z veliko mero kritičnosti. 

Vem, tudi sam se bližam tem letom, opažam, da z leti človek postaja vedno večji sebičnež, počasi bom začel brati osmrtnice in se veselil, da sem jaz še  živ.  S tega vidika je bila Stranka mladih bistveno bolj normalna zadeva kot tele Sivi panterji in Kahlo.

Foto: Kim

Za konec pa nekaj , da se vam sline pocedijo. Tatjana je naš hišni "pečikurc", to ji res gre. Ne samo na morju, samo tukaj se peče na "gradelima" ne na ražnju. No, pa je kupila velike kozice na tržnici v Vela luki ni jih spekla "na gradele". Zraven solata, zame na njih malo limone in kozarec dobre pijače. 

Uživajte dopust, kjer koli ste že in čim manj berite poročila, teflonskega Kahlota ne bo do srede avgusta, pol bo pa spet cirkus. 

Foto: Kim