Zavarovalnica priporoča: 'Hodite peš!'

Samo štiri dni me ni bilo, ob povratku pa me je uspela do dobra nasmejati ena od slovenskih zavarovalnic. Na našo vlogo za odškodnino za kolesarja, ki se je veselo zložil na enem od 'urejenih' prehodov čez progo, priporočajo, da naj hodi peš! Poudarjajo, da bi lahko dnevno spremljal novice in videl v kakšnih finančnih težavah je država, citat: "za sanacijo infrastrukture se dobro ve, da naša država nima denarja", in se ne vozil s kolesom po cestah ali bog ne daj čez prehode čez progo, lahko bi hodil peš in sicer tako, da pred popolnoma neurejenim železniškim prehodom stopiš dol in gre čez ob kolesu, peš.

Ne, se ne hecam, tako so res odgovorili! Prehod čez progo so, po mojem poznavanju, nazadje uredili, ko smo bili še pod okupacijo današnih prijateljev Nemcev. Skupaj so zbili nekaj desk in jih nabili ob tire. Ni hudič, da so deske v tem času strohnele, kar ni lepo do desk. Asfalt so potegnili čez tire v smeri, kot se jim je zazdelo, da gre cesta. Da vas ne gnjavim preveč, a v času od izgradnje do tožbe na sodišču, torej po ene 45 do 50-tih letih, so lastniki nenadoma čudežno našli denar in uredili prehod, vendar zavarovalnica tega še vedno ne ve in hiti z navodili, da morajo tam vsi peš čez progo..!  

Prosto po zavarovalnici: Dnevno spremljajte novice, najbolje 24kur in hodite peš! Država je v riti. Zdaj čaka tak nasvet še za Darsovke, včasih tudi peš prej prideš. Vinjeto pa imejte raje na rit nalimano, ker če dobijo, ko spanciraš brez je kazen do 400 ojrotov! 

Ravno sem se vrnil iz Anglije, kjer sem spremljal eno do mojih hčera na intervjuju za šolo.  Hrana v tistih krajih ni ravno za dol pasti. En dan sem v hotelu nasedel na 'English Breakfast'. Vedela sva, da je nekaj prekajenega z kuhanim jajcem. Na ti hudič dimljena kuhana ribica! Za naše balkansko-mediteranske želodčke je kuhana riba malo mimo. Kot je že davno povedal kolega angleški diplomat na Dunaju: Kuhano meso je le za psa! Za izboljšanje okusa, prilagam recept za paradižnikovo juho z popečenim kruhom, tale Tatjana ga res pihne.

Paradižnikova juha: na pekač narežeš eno čebulo na kolute, dodaš grobo narezan česen, olivno olje in žlico rjavega sadkorja. Začimbe po želji, pri nas poper, bazilika, origano in peteršilj. Na vrh naložiš cele paradižnike (odstraniš zelen del). To pečeš za 15 min na 180 stopinj. Ko je končano, s paličnim mešalnikom spremeniš to čudo v juho, zredčiš pa z jušno osnovo, če je pre gosto. 

Pripraviš pesto: posušene paradižnike, parmezan in pinjole zmešaš v blenderju, posoliš in poporaš.

Priloga: na tanke rezine narežeš črn kruh, na olivnem olju stopiš sir (kar ga je odveč v hladilniku) ene 10 dag, dodaš žlico senfa, posoliš in popopraš. To namažeš na kruh in jih za ene 5 minut daš v pečico, da sir prepoji kruh.

To je to, juho v krožnik, dodaš pesto, zraven pa tale kruhec s sirom.

Davos ali "afngunc" za bogate

Kot je napisal v komentarju na prvi strani v Delu moj dobri znanec Boris Čibej. Poznava se še s časov ITF, delal nekaj intervujev z mano, pol sva se pa srečevala na Dunaju. Ima zanimiva stališča, tudi če se ne strinjaš z njimi, jih zagovarja trdno.

No, Davos. To je res parada blišča bogatih in politikov, ki jim tam lezejo v rit. Se spominajm kako se je vsa slovenska diplomacija metala na zobe, da je Drnovšek dobival vabila. Seveda v medijih je bilo, kot da brez njega ni Davosa. No pol pa ga je lepo polomil. So ga povabili na Ekonomski forum v Kijev, ampak tja, človek svetovnega kova, kot je bil (seveda samo v mlaki Slovenije), ni šel. Nikoli več ni dobil vabila za v Davos, pa če se je veleposlanik v Ženevi na zobe metal.


Drnovšek je vpeljal način vzvišenosti v našo politiko, nedotakljivosti in oholosti. Sicer je kasneje postal "ljudski" a tega nisem kupil nikoli. Ko smo začeli z ITF so ga ritolizniki iz MZZ imenovali v t.i. Častni odbor, kjer je za vse večne čase bil samo on. Nikoli ga ta zgodba ni zanimala, še za njegovo velecenjeno sliko za zbornik, smo čakali kot na podpis papeža. No lažem, ga je, ko je šel na obisk k strašnemu Billyu, mu je na vsak način želel prinesti prvi ček zbranega denarja s strani Slovenije, da bi ga Billy pol podvojil, pa da se je imel vsaj deset minut več za pogovarjat z njim. Pa smo pisali v zahtevek, neumosti, kot  premoženje na Igu, pa kaj vem še kaj, samo da je imel nekaj za sabo (seveda nas je s tem postavil v časovno past, a boli njega). Že na avijonu iz Washingtona je na ta Fond pozabil. Šminker in nič več.

Kaj naj rečem o Davosu sedaj, ko nam Slovenija propada? Nikoli mi ni bil všeč, rešitve za velike korporacije, državice velikosti in pomembnosti naše pa smo samo mali, mali kmetje na tej šahovnici.  Pa da ne bo kdo misli, da sem za ta famozni nacionalni interes, kot ga prodaja Mencinger že 23 let. Ne, nikakor, žal ne znamo državnih podjetij prepustiti vodneju strokovnajkov, ki niso na redni telefonski linije tega ali unega tretjerazrednega poltika na oblasti. Pol bolje vse skupaj prodati. Tatjanin šikec, Luka Mesec in njegova vesela druščina pa prodajajo itak same bučke, te deklice in fantički so res sam v gobec rastli.

Danes sem slišal še strašnega sindikalista Semuliča bentiti nad politiki. Ja ti sveta preproščina, kaj pa si ti drugega, lolek stari! Nikoli nič delal, sam sral, že 30 let! Zdaj je prignal ene 30 penzionistov pred Vlado, ne vem, po nove rokavice al kaj že? 

Danes sem hud...jeben'ti tehniko

Začetek delovnega tedna, pa vse gre narobe. Pošte polno, računalnik 1 zablokiran, na drugem, ki mi ga je kupila moja Tatjana, se učim, kako ga uporabljati, z leti gredo te stvari zlooo počas, prešaltat na Appla pa je poseben užitek, jebenti. To je za pametno mularijo, zame je najbolje, da delam na abakus ali pa na 'rehnšiber'. Seveda ne veste kaj je to! Za 'pametni' telefon sem rabu ene par mescev. Hvala bogu stari HP še dela! Ja, še ni konec, program za e-račune se jim je tudi sesul, vzdrževalci so to ugotovili šele 5. januarja, dobro, da je 2.1. že delavnik.

 

V svojem dolgem življenju sem se spopadel z vsemi tehničnimi rešitvami, ki naj bi človeku pomagali pri računanju in so se pojavile v 20. stoletju. Na gimnaziji je najprej oče prinesel domov Digitrončka iz Buj,  znal je seštevat in odštevat, pa delit, revolucija, bil je sicer velik k en cigu, a vseeno. Pol smo pri računalništvu delali na IBM 1130, zluknjaš kartice, pol počakaš čez noč, pa zračuna ploščino kroga, seveda, če ti ni kdo kartic pomešal.

 

No pa smo šli na faks, v prvem letniku nas je prof. Osvald učil delo z rehnšiberjem (logaritmično računalo), njegova epohalna odkritev je bila, kako z njim seštevaš! Moj oče se je skoraj polulal od smeha, ko sem mu razlagal. Drugače je oče z rehnšiberjem vse računal, kar je počel, od mostov do nadzidave župnijske cerkve (to je bilo na fuš, jekleni časi).

 

Pojavili so se prvi računalniki,  'radirka' ZX Spectrum in Commodore. Na faksu je takrat Žiga T. že pisal prve programe za radirko, vse v BASICu, se razume.

 

Ko sem šel v službo na Gradis in uspel prepričati direktorja Vukašina A., da kupimo prvi PC Commodore PC 10, vau! Vsi so ga hodili gledat, FAGG in mariborski faks. Pa smo pisali programe za statiko, najprej vse v BASICu. Ko sem se za nekaj let vrnil na Faks, smo pa delali v Fortranu 77, ta isti Žiga T. pa je naredil grafični paket, da smo lahko tudi lepe risbice naredili, ko smo kaj pametnega zračunali. Lepe risbice imam zvezane v magistrski nalogi.

 

Tu se je moja kariera računalničarja končala, a nisem končal s spopadom z novimi tehnološkimi rešitvami. Pridem v službo na strašno ministrstvo za napad, na upravico za havarije (takrat je bila še upravica, sam 17 herojev), pa nam je, vodjem oddelkov, direktor podeli pagerje, da bomo stalno dosegljivi, saj brez nas, ni rešitve ob kakšni nesreči.

Mater smo bli važni! Ob prvi večji akciji smo seveda zatajili. Vsak s svojim izgovorom, zakaj se nismo javili. Milivoju je padel v lužo, jaz sem ga ugasnil, ker sem bil doma, najboljši je bil kolega, ki je za vse okrivil šefa logistike, ki mu ni dostavil novih baterij. Direktor je pihal od jeze, mi pa sklonjenih glav, vsak v svojo luknjo. Dobili smo tudi 'ketnce' za pagerje, ker je enemu, poleg padca v lužo, pager padel v WC školjko, ko je hlače dol dal.

Potem so sledile še radijske postaje in čist na koncu Mobitel!!! Prvi je bil Benefon, revolucija.  Lahko si poklical nazaj, saj s pagerjem si stal na vsaki pumpi, da si lahko komuniciral s tistim, ki te je klical.

Vse te naprave so bile namenjene in izumljene s samo enim namenom, da človeku olajšajo življenje. Pa so res? Zdaj si dosegljiv stalno, dan in noč, gledaš elektronsko pošto kjer koli si, da ne govorim o mulariji, ki sedi za mizo pa se pogovarja preko FB ali SMS.

Včasih smo bili bolj srečni, imeli več časa, bili ustvarjalni in tudi več naredili. Naj gre vsa ta tehnika k vragu!

Zakaj so mlajše bolj'š ali vsak pošten ded'c rabi mlajšo ljubico

V moji najljubši gostilni smo, ob 'aperol šricih', razpravljali o tem zakaj si moški izberejo ljubice, in to mlajše. Začelo se je zaradi znanca, ki ima ljubico, a ni najmlajša, lepa še manj, ampak dobro opravi storitev, ki po ameriških zakonih ni sex (glej izjavo strašnega Billyja, ko se je zabaval z Moniko, pa ni vlaženje cigar...)
 

Ker sem, na podlagi lastnih izkušenj, ugotavljal, da mlajše ljubice pravzaprav niso neka strašna potreba, ženska je ženska, sem jih 'ornk' slišal  s strani dveh dam v najboljših letih, ena od njih je bila moja Tatjana, druga pa ena od šefic mojega najljubšega lokala.

 

Ženske v najboljših letih ti sicer dajo zavetje, kuhajo, uredijo topel dom, poznajo  vse tvoje potrebe, itd., ampak v bitki z mlajšo ljubico, ki praviloma ne nudi oz. ne zna ničesar od naštetega, prva vedno izgubi. Zakaj? Preprosto, razliko med zrelo žensko in mlado ljubico ponazori primerjava med starim in novim šotorom.

 

Greš s starim šotorom na Mont Everest, šotor je mali a udoben, da ti zavetje, reši življenje, a ko s takim starim šotorom s predprostorom ali brez njega prideš v kamp v Ankaranu, ali, bog ne daj, v Koversado, kakav si ti luzer. Posmeh zagotovljen. Pravi frajerji je tisti, ki ima nov, modern šotor, napete stranice so kot napeta bedrca, novi šotorčič pa čeprav brez spalnice in predprostora, pa kdo sploh gleda kaj je not, vsebina ni važna, vsi, ki se spoznajo na kampiranje  že vedo kaj govorim.. Pa sta me! Seveda jima nisem povedal izkušnje ene od mojih prijateljic, ki ji je druga rekla: "Zdaj si pa že tak zgubana, da s morš najti takega, ki slabše vidi."

 

Da je kriza udarila tudi na področje ljubic pa priča naslednja zgodba našega znanca iz Celja. V času debelih krav si je omislil kar dve in sicer, da si zagotovi, da ima ena vedno čas! No, pol pa je prodaja padla, in se je ene moral odkrižati. Da hudič vedno na isti kup serje pa kaže to, da si je po tem odpuščena našla novega ljubimca. Moj prijatelj je bil zgrožen: "a veš, da si je našla starejšega od mene?" Pa ga vprašam koliko je potem uni star, in reče: "en let več kot jaz!" Tudi nekaj špricarjev ga  ni spravilo v boljšo voljo... 

Torej, kaj ostane nam, ostarelim herojem? Ljubica, tam ene 30+, upanje, da bančni račun ne uplahne in da nas Cerar potegne iz recesije. No pa seveda, da stari šotor ne zve, da hodiš na morje z novim modelom. Saj veste kakšne so idealne mere za moškega? 80-120-40. 80 let, 120 milijonov na banki in 40 vročine.

Hotel sem reči, da ženske niso nič boljše ampak zdaj vidim, da so žrtve. Česa? Zdaj so v modi in na ponudbo (brez sramu) fantki z bicepsi, tricepsi, štiricepsi in radiatorčki. Tatjana po navadi ob tem pove še, da imajo trebušne mišice take, da lahko na njih kumarce ribaš.. Notranja lepota, kot jo premoremo starejši mladinci s trebuščki, podbradkom in plešo jih ne pritegne več. Prav jim je, pol se pa naj pogovarjajo in razpravljajo z radiatorjem, in prideš do istega zaključka, tak pogovor je prav tako kot pogovor z novim šotorom, zelo kratek.



Danes ne bom o hrani. Zime ni, tako da punč odpade do nadaljnega. Bom pa napisal pravi recept  za Aperol sprtiz. Takole, pol deci aperola, deci pjenušavca, pol deci radenske, dva leda, rezina pomaranče..več pa ni!

Problem v Sloveniji je, da ga težko dobiš, te zabodeno pogledajo: Aperol kaj?. No še slabše je bilo, ko me je Tatjana poslala v Duplek v trgovino Jager po aperol in tufu. Ona še vedno misli, da je Duplek predmestje NY ali vsaj Dunaja. No kakor koli, ko sem vprašal za zadevi sem dobil kratek in jedrnat odgovor: Ke? 



 

 

 

 

Prokleti dež !

Ne neha pa ne neha. Sva šla na Dunaj, na najin običajni božični ogled Dunaja, na punč, pa seveda mičken mi je pobegnila v trgovine. Jaz sem med tem pridno sedel na sestanku. A cel čas dež, rosenje, pa še piha tam, posebej okoli Štefanove cerkve. Kot vedno sva prižgala svečko v Štefanu, a za dež ni pomagalo.

Na Krčevini in v Celju pa nič bolje, skozi dežuje, pa da ti pamet stane. V mojem naj ljubšem lokalu v Celju so dali na menu punč po receptu, ki sem ga prinesel z Dunaja in ga poimenovali po našem viteškem redu, St. Georg's Punch, lepo.

Naredili so tudi šalčke po vzoru z Dunaja in jih lahko kupiš, ko spiješ. Ne vem zakaj je tako težko to urediti na stojnicah po slovenskih mestih? Ni lepšega kot dobiti vroč 'kuhanček' v plastičnem kozarčku in pol: uh, ah, puh in peče v prste. Drugače pa so letos lepo uredili Celje. Za Silvestra pa še Modrijani! To pa bo gužva, seveda mi je moja Tatjana povedala, da je zame ferboten, letos biti v Celju, ker se preveč razživim pri Ti si moja rožica. 

 

O Vladi in politiki bom raje tiho. Bo pa zanimivo videti novega ministra Počivalška kako se bo znašel v tej mlaki. Ga poznam, odločen, zaj..., zahteven do svojih. Da vidimo kdo bo zmagal, on ali birokrati, srčno upam, da on, sam ima male šanse.

 

Zadaj pa na pozitivni del. V takem vremenu lahko samo kuhaš in ...., No tokrat smo kuhali, polnjena buča.

 

Hokaido bučo izdolbeš in očistiš semen. Meso od buče narežeš, na olivnem olju prepražiš čebulo, čili (en), kose buče, por in en paradižnik. Izdolbeno bučo namažeš z olivnim oljem in potreseš z začimbami, v najinem primeru mešanico provansalskih. Bučo napolniš z popraženo vsebino in pečeš pol ure na 200 stopinj. To je to, zraven pa ljubljanski radič s senfovim prelivom  (žlica vegete, česen, senf, olje in kis).

 

Dober tek. 

 

 

Ni narava kriva, krivi smo sami in kadrovska politika

To je povedal eden od županov zadnjič na TV, ko so ponovno razpravljali o poplavah. Vedno bolj se kaže, da je tale naša državica pri tem kar veliko kriva. Se spomnim že leta 1995, ko sem še delal na Upravi za zaščito in reševanje se je takratni direktor Bojan jezil zaradi neočiščenih vodotokov. Takrat sem vodil preventivo tam. Z ministrstvom za okolje in prostor je bilo težko, ne z ministrom Gantarjem, ta je res zastopil kaj pomeni okolje, ampak z birokratki. Vsak je imel svoj vrtiček.

 

No, po Gantarju so prihajali tja vedno večji škisi, a tale nova ministrica je s svojim sloganom "'november je", prav posrečena. Teta je sicer odločna, a očitno ima okoli sebe nekaj zanimivih svetovalcev. Sicer se morajo še 'ekipirati', kot je dejala. Zanimivo, a jih še ni že dosti tam? Mogoče niso prave barve, na takem ministrstvu pa barve res niso pomembne, znanje pa ja in  to ne iz slovenskega Kumrovca na Kardeljevi ploščadi, bo potrebno mičken več. 

 

To glede pravih kadrov me spominja na eno zgodbico iz Sovjetske zveze. Ugotovili so, da kljub najpravičnejšem sistemu na svetu, imajo tovariši še vedno "tiste" biološke potrebe. Pa so odprli bordel. Po mesecu dni, ob zelo skromnem obisku, je bil partijski sekretar bordela klican na zaslišanje na CK. V obrambo je povedal: "Zadeva je res čudna, saj smo imeli stroge kriterije pri izbiri osebja, vse tovarišice so že vsaj 30 let v Partiji!"

 

 

 

Vse se začne in konča pri denarju. Ko sem, v enem trenutku slabosti, kandidiral za direktorja Uprave za zaščito, sem na pogovoru z takratno ministrico Jelico Ljubišić, predlagal ustanovitev sklada za nesreče, na podobni osnovi kot že obstaja požarni sklad. Tega smo se spomnili davnega leta 1993, ko smo na podlagi izkušenj iz sosednjih držav pisali nov Zakon o požaru. V sklad se zbira 6 % vseh zavarovalnih premij iz požarnega zavarovanja, namenjen pa je opremi za gasilce. Naj začnejo pobirati procente iz zavarovanj za poplave, potrese, plazove in namenijo sredstva za ukrepanje. To bo win-win situacija za državo in Zavarovalnice. Seveda me ni poslušala, pa še prave barve nisem bil. Danes se ji na tem mestu zahvaljujem, bi se zajebal.

 

V čast Sovjetske zveze vam podarjam recept za Komsomolski kolač:

 

Zmešaš 125 g moke z žlico pecilega praška, na olivnem olju pa prepražiš dva pora in eno čebulo.

V skledi zmešaša 3 cela jajca, eno kislo smetano, sol, poper in 200 g naribanega sira (kar ti paše). V to dodaš popražen por s čebulo in vse skupaj zmešaš z moko s pecilnim praškom.

 

Vržeš v pekač, posuješ s parmezanom in pečeš na 180 st 40 minut. Njama. Pa zraven kozarec mladega vina, ker je bil ravno Martin.

 

 

 

 

V Benetke samo naravnost

In sva šla (..kot poje Magnifico), jaz, izkušen Benečan, ker pa sem bil tam že ene pet-krat, sem seveda tudi vozil. Nastavil sem sicer uno tečno babo na Garminu, a kaj ona ve! No, ko sva zavila iz avtocete za smer Benetke, me je ta zmešena baba trikrat hotela dol poslati s čudovite ravne ceste, ki vodi v Benetke, jaz pa ne in ne, ker jaz vem bolje! Tatjana me opozarjala naj zavijem dol, a kaj ona ve! No pa sva končala na avtocesti za Padovo, ti drekec. Tako sva si lahko ogledala še industrijsko cono in kamp na južni strani, kar je tudi nekaj!

 

Pol sem ubogal obe babi in sva pripela v Benetke. Krasen dan, sonce, turistov ne preveč, tako da sva si lahko komot ogledala doževo palačo in se vzpela na stolp na Markovem trgu. Benetke so zame nekaj posebnega, del družine  je živel tukaj, teta Mimi, strica Milovan in Stane, zdaj pa so tam teta Iva, bratranec in sestrična. Smo hodili tja pogosto, od njih sem pobral kar nekaj zanimivih receptov (artičoki, rižota s prossekom, rižota z vinom, malancani, ...). Kadar je stric Stane privihral v Maribor, je imel v prtljažniku svojega, za tiste čase in za nas, velikanskega avtomobila, vedno vse sestavine za rižote, naše mame je iz kuhne nagnal in kuhal sam. Odlično !

 

Ko sem bil kot otrok na operaciji srca v Ljubljani, je prišel ta stric na obisk. Že pri vhodu se je zadrl: 'dr. Ferianis !!', pa so vse sestre letele skupaj, mu kazale moje izvide, on pa je kimal. Prinesel mi je policijski avto na baterije, ki je po hodniku bolnišnice vozil in zavijal s sireno. Res pa je, da je bil zobozdravnik. Velik šovmen!

 

Gremo nazaj v Benetke, je nekaj stvar, ki jih je potrebno videti.

 

Doževa palača in zapori čez most vzdihljajev sigurno. Tele Doži  (Dux) so bili kerlci, v bistvu so bili kot naših nekaj zadnjih predsednikov Vlad, samo predstavniki ljudstva, fugure, oblast in odločanje pa so imeli v rokah bogati aristokrati. Dožev je bilo točno 120, vsi, razen enega (Enrico Dandolo), so pokopani v Benetkah, ta edini pa v Istanbulu v Agiji Sofiji, kjer je ukradel znane štiri konje, ki so krasili hipodrom v Konstantinopulu. 

 

Pa tržnice, pri Rialtu, z ribami, Rialo seveda, pa Ghetto, kjer so naselili Žide, ki so prišli iz Španije. Edini del Benetk, kjer vidiš objekte s šestimi nadtropji. V bistvu je otoček sredi Benetk, Židje so lahko živeli tam, samo zvečer so se vrata zaprla in vsi so morali biti v Ghettu. Beseda naj bi pomenila smeti v beneškem jeziku. Otok so v resnici uporabljali za to do naselitve Židov.

 

Poleg tega, pa se vedno sprehodim mimo Harry's bara (od Markovega trga par sto metrov ob vodi), kjer so se zbirali znani pijančki med vojnama. Je pa to kraj od koder sta doma pijača Bellini in način priprave surovega mesa Carpaccio. Ta dva strica, Bellini in  Carpaccio sta drugače bila slikarja, ki sta posodila le ime.

 

Zvečer pa nazaj v Gradež, ki ga imava za postojanko. Lep kraj, ob morju, odlične restavracije, še boljši Aperol Spritz in normalne cene. Ne bom preveč hvalil, da bo ostal tak, ne pa da skoz pozdravljam ljudi kot v Istri, kjer me poskušajo 'nategnit' v vsaki gostilni.

 

Na večerji sta se nama pridružila Patricia in bratranec Mario. Kaj konzumiramo radi tam ?

 

Sarde marinate in Spagettini Aglio e olio, zraven pa furlanski Tokaj. O tem smo pisali že v bogu Ko rabiš mir, dopust in malo zgodovine (http://nejc-cimpersek.blogspot.com/2014_04_01_archive.html).

 

Recepta takrat nismo izdali, zdaj pa naj bo, ker smo ga tudi preizkusili. To je bila tipična hrana ljudi v beneški laguni.

 

Sarde marinate: sveže sardele očistiš, odrežeš glave, posušiš in jih malo pomokaš. popečeš jih na olju. Čebulo narežeš na rezine in jih popečeš na olju samo toliko, da posteklenijo, dodaš cel poper, sol, dva do tri stroka česna. V posodo zlagaš plast sardel, na njih daš rezine limone, lovor, olivno olje in bel balzamični kis. Nato spet sardele in ponavljaš vajo, dokler ne zmanjka. Zelo dobro je, če zadevo pustiš v hladilniku dva dni, po tem pa dober tek.

 

Spagettini Aglio e olio: skuhaš špagetine (tisti do 3 mm), na rahlem ognju olivnem olju dodaj stroke česna, vsaj 6 minut, da olivno olje začne delati mehurčke. Dodaš rdeč in črn poper, čili, sol. V tem zmešaš špagetine, predno ponudiš, dodaj parmezan. Njama, a malo mora pečt !