Božič, družina in prijatelji

Jingle bells, jingle bells, tralalalala...pa je tu! Božič, praznik namenjen predvsem družini. Se strinjam in vse je zelo lepo, najina težava s Tatjano je samo, da imava družino (otroci, starši, bratje in  sestre) raztepeno po celi Sloveniji in kot zgleda, bo kmalu raztepena po Evropi. Tako postane želja uskladiti skupno večerjo popolnoma neizvedljva. In naj jim bo žal, ker najina kuhna je the best! Mogoče nama kdaj uspe, kaj veš... Sicer pa so vsi v najinih srcih, kar tudi šteje ne?  O Božiču tako vse dobro...

 

Sva pa lansko leto glede na novoletno ponudbo v naši dragi domovini, da bi bilo boljše oditi nekam na toplo, ampak ker sva deloholika in nikoli ni časa za obiska kake potovalne agencije ali vsaj prečekirati karte na netu, sva bila totalno prepozana za karkoli, ja seveda avio karte za Šri Lanko seveda so bile..ampak po 1200 ojrov..(mam že zmenjene karte za drugo leto za Dominikano, imava eno stranko od tam).

 

Torej smo ostali doma..fino..s pravo družbo (in naši prijatelji so legende!), je ta čas prav uredu, kar pa me ta čas  najbolj uniči je klasični repertoar na televiziji, in to na vseh slo kanalih...grrrr...,da ne bo pomote. Poslušam pogovore s tistimi, ki delajo za praznike (enak prispevek kot lani, le novinar-ka je drgače oblečena), pomoč nesrečnim družinam (enak kot lani, le novinar-ka ima drugačno frizuro) in vse te jokajoče zgodbe (kjer so vsebine vedno!!!! iste), kje bodo naši 'mega' zvezdniki (ki jim seveda ni para). Malce sem jezen, predvsem pa začuden nad tem kaj za vraga je z našimi novinarji. A so se jim skusali možgani, a res ni nobene nove teme, ki bi jo lahko objavili v tem času..A se v resnici ne pri nas, niti v svetu nezgodi nič drugega, kot to, kar se je v istem času lani in pred lani in pred pred lani...itd, itd.

 

Sem se spomnil, nad temi prispevki o nesrečnikih, ki delajo za praznike (da ne bo pomote, saj jim nihče ne odreka, da delajo, samo toliko pa spet ni za pretiravati, tudi blagajničarje v Sparu bodo delale 31.12. do 18.00 in prišle domov šele nekje ob 22.00, pa jih nihče nič ne vpraša, gasilca, ki dežura za silvestrovo, pa je enačiti s kristusovim trpljenjem...in ker naključij ni, ravno sedaj na pop prispevek o gasilcih in njihovem ruskem turnusu..), torej nad temi trpini se je že v davnih 80-tih pritoževal tudi moje oče Vlado, pa sva ugotavljala, da je to posledica proletarske revoljucije in da bo tega konec v novem sistemu. Nak! Isto, seveda, miselnost ostaja, vsi tele neodvisni novinarčki  pa so tudi hodili v iste šole!

 

No kakorkoli že, eden večjih uspehov za Božič pa je bil,  da sem mojo Tatjano prepričal, da je Tom Jones DOSTI večji frajer kot Julio Iglesias! Tiger iz Welsa! V njegovih časih so (in še sedaj jih..) babe res metale hlačke na oder in takrat je bilo to res nevarno, bili so bili kosi blaga kot se reče, če si dobil direktnega, sploh, če so bile že malo rabljene, si lahko padel dol. Zdaj si vrti Tomija že cele dneve!

 

 

Zjutraj za Božič pa Blaževa kava z mojo Tatjano, več pa ni!

 

 

 

 

Na pripravah na zabavo smo se dobili s prijatelji na kozarčku na Ptuju, no končalo se je bistveno več kot s kozarčkom. Sta se pa Tatjana in Stanka izkazale z nakupom gostega, bogatega božičnega drevesca in tobaka za šišo.

 

Zvečer nadaljevanje....Smo se dobili pri najbolj družinski hiši na Ptuju s prijatelji. Stanka (ena od obeh Velikih nakupovalk božičnega drevesa) in Aleš res naredita vzdušje, pridružil se nam je tudi prvi kletar Ptuja Bojan, ki dela čudeže iz vina. Miza je pokala od dobrot...

 

Mojim  brbončicam se je posebaj prikupil lük z jajcem, recept ve seveda samo Stanka. Sem se pa naučil, da je beseda lük, čisto slovenska beseda za čebulo, vedno se mi je zdelo, da to uporabljajo samo murščeki.

 

Suzana pa nas je presenetila z 'Gorazdovo' klobaso s vanilijevo kremo. Edino kar nas je začudilo, je bila oblika gorazdove salame, oglata :)

 

 

Za konec nekaj obljubljenega. Jutri je Silvester in primerno je imeti kakšen drink s seboj. Dunajski punč. Skuhaš sadni čaj, dodaš pomarančni in ananasov sok ter domači rum (razmerje 1:1:1:1). Kot začimbe dodaš klinčke, cimet v kosu, vanilijev sladkor, kose limone in pomaranče in na zdravje!

Banke uničujejo slovensko čevljarsko, tekstilno industrijo, Trzesniewski und Gluhwein

Kako je to možno? Preprosto, ko je moja Tatjana, zaradi  (za nekatere nepričakovanih sprememb v priimku), prosila za zamenjavo Visa kartice, ji je banka preprosto pozabila poslati novo kartico in to (groza največja!), vse tik pred božičnim nakupi! To je bil neposredni udarec na čevljarsko in industrijo, saj zaradi tega ni bilo kupljenih kar nekaj čeveljčkov, da ne govorimo o udarcu za tekstilno industrijo, ker so tudi obekice ostale v trgovini, Zara... Moja Tayča sedaj razmišlja o tožbi proti dotični banki. Posredno pa so prizadeli tudi lesarsko industrijo, saj bi moral kupiti tudi novo kredenco, ki sem jo navohal malo pred tem. :/

 Kot kometar in v svojo zaščito pred možnimi pravnimi postopki lahko povem, da jaz nisem imel NIČ pri tem, da so pozabili na kartico!

 No, ko sem se osebno zavzel za zadevo in gospodičnam na banki (ki so sicer zelo, zelo prijazne punčke), času primerno, prinesel Božičkovo darilo, je (jupiiiii!!!) kartica danes (beri danes 19.12.2013, skupaj s pin codo)  prispela, tako da so se naenkrat odprle možnosti za oživitev, zgoraj nevedene, skoraj izumirajoče industrije, jaz pa seveda v jok, pa igračke sabo!

Drugače sva pa danes organizirala neke vrste novoletni ju-hu-hu za naše sodelavce. Po vzoru, za naju, odlične ideje z Dunaja z Grabna, Trzesniewski (neizrekljivo dobro, je njihov reklamni slogan), sva pripravila samo namaze na kruh in seveda Prosseco.

Poljak Trzesniewski je odprl lokal na Dunaju že leta 1902, poleg sendivičev je ponujal tudi pfiff of beer ali osminko ali pa osminko vodke. Danes vodke ni več, pivo pa dobiš v zanimivi malih kriglčkih.
 
Torej za namaz, recimo tunin, potrebuješ eno trdo kuhano jajce (pa ne moje, seveda..), eno malo konzervo tune kar oljem vred, sol, poper, malo majoneze in zenfa in to je to. Vse sestavine vržeš v posodo in zmiksaš s paličnim mešalnikom, samo toliko, da se vse sprime v eno pašteto, dodaš malo čilija, peteršilja ali drobnjaka ali kar vam je pač všeč. Namazati na kruhke, ržene, črne, popečene, bele ...po želji kar je na razpolago, gor pa čebulo, olive, sirček al pa nič, vseeno uspeh zagotovljen!

Zdaj pa še Gluhwein. Takega, kot prodajajo pri nas, ne maram preveč. Niti to ni pravi kuhanček. Da boste vedeli prav, recept 4ever: vino in nič vode! Torej, pol litra rdečega vina (recimo za dve personici..), notri pa: eno narezano jabolko, pol limone, na rezine seveda, pol pomaranče, tudi na rezine, malo ingverja, cimet, klinčki, med, agavin sirup ali sladkor (najboljši je kandiran), vse to zagreti do, tik pred zavretejm.., pol pa umakneš z ognja, pokriješ za 10 minut, precediš in tralala...prosim lepo, naliješ v keramične šalce (ne tako, kot na nekaterih celjskih stojnicah, v neke tanke plastične čašice, ki se kar zvijajo v roki, Tatjana že razmišlja koga bi tožila za morebitno nastale opekline s kuhančkom...). Tak kunaček je res nekaj posebnega, vendar pozor! Ker ni razredčen, kot ostali "čaji", ki jih ponavadi dobite kot "kuhano vino", je kar močan, zato svoji dragi ponudite enega, sebi dva in potem pa...kot je rekel že Shakespeare.. "Vsakomur svoje!"

Jana Morelj & razočaranje nad vremenom ter davčne kontrole

Če pa že kdaj gledam poročila in to 24kur, so pa razlog vremenarke, ne uni Robi Rjavec, da se razumemo! Kadar koli se pojavijo punčke, seveda komentiram in moja Tatjana se tako čudno nasmiha, kaj vem, po moje ji grem mičken na jetra. No moja muza je Jana Morelj. 

 

 Evo je, moja Jana.

Ampak tudi muza ga včasih biksne mimo. Danes je bila v obekici, ki jo je verjetno nosila moja mama, ko je oče padu pod križem. Na kratko, čist mim. Moja Tatjana je prišla v dnevno, se režala kot maček in delala šlik šlak! Razočarnje, popolno, moje, seveda!

Tudi čudovite novice, kot je ta, da bomo vrnili odpravnino enemu stricu iz NLB, nove uniforme miličnikov pa, da je Tina Maze spet uspešno končala na 16. mestu, me ni moglo razveseliti več.

Dan je tako ali tako bil naporen, z računovodkinjo sva šla skozi letošnje finance, jeba! Predno so moji otopeli državno-uslužbenski možgani dojeli kaj vse naše državne finance zahtevajo od nas, je kar trajalo. Načelomna vse o.k., samo predpisi za vsako stvar so pa malo tu mač. Spomnil sem se prijatelja, katerega žena se je, namesto šljakat v 'neodvisnih' slovenskih medijih odločila odpreti obrt. Dela igrače, oziroma jih kvačka. Pogumna kot je, je zakupila štand na božično novoletnem sejmu v Ljubljani. Do petka prejšnjega tedna je imela že 3 inšpekcije: davčna, tržna in še tekstilno. Eden od genijalcev ji je razložil, da to niso igrače (kvačkane punčke) temveč umetniška dela. No pol pa se znajdi.

Naj mi nekdo pove, kolikokrat je na božičnih štantih na Dunaju ali Grazu dobil še račun ob kuhančku ali punču ? Dva ojrota kavcija za šalčko, pa 3,5 ojrota za punč. Pri nas bi to pomenilo, da dobiš najprej dva računa, za kavcijo in punč, pol pa še dobropis za vrnitev šalce! Dragi moji, vi ste fukjeni! To je kot loviti tune z cedilom za čaj.

Za sočni zaključek pa še dogodek iz Celja. Tu imamo smetarske inšpektorje, ki brskajo po smeteh, če si vrgel prave smeti v pravi kontejner. Pol pa je en bimbo vrgel položnice med bio-odpadke, tako so ga dobili, kar ga je stalo 250 ojrotov! 

V božičnem času pa sledijo recepti, (mogoče še kaj o punčkah), pa kako se naredi PRAVI DUNAJSKI punč!

 

Zobje, DARS & Bella Napoli

Po nasvetu mnogih, sva se odpravila na popravilo čeljusti na Hrvaško, malo čez mejo, v Vinico. Ne moreš verjeti, da štima. Prijazni, točni, z injekcijo in predvsem bistveno cenejši. Za šest belih plomb 190 ojrotov, pa samo dva obiska. Zdaj grizem kot nov.

No, in po tem zadnjem obisku se odločiva, da greva čim hitreje nazaj v Celje, ker sva imela naslednji dan na obisku vse naše 'knigte', pri čemer (neumno, neumno!) preskočiva prijazno vabilo Aleša s Ptuja na "en" kozarček (od tam sicer še nisva šla nikoli samo po enem kozarčku, je preveč prijetno okolje in krasna družina..ampak tokrat sva imela trdne cilje...) in se na Ptuji, v želji po čimprejšnjem povratku, zapodiva na avtocesto in s tem v okrilje enega in edinega DARSa.

Hopla, po petih kilometrih nesreča, (žal mi je za udeleženca...) ena katra pa en meganček, malo je drselo po cesti pač, a glej ga zlomka, na kraju vse kar leze in gre s tuli-luli lučkam: DARS, gasilci, reševalci in, po pol ure, tudi vrli miličniki, ki so v trdi temi na mokri in poledeneli cesti iskali sledi zaviranja. Stali smo eno uro in 20 minut, med puhanjem čikov opazovali "cestne forenzike" in umirali od muke. V istem času je DARS uspel opravit obvoz mimo kraja, kjer sta na srednjem pasu trčili dve škatli, ob tem pa oba stranska pasove fraj! Ne moreš verjet! Videl sem vse, bil sem namreč tretji v koloni. Zaprejo celotno avtocesto v smeri MB in se igrajo kavbojce. Vsak dan na več mestih imamo redne nesreče, posebno na uni do Kopra je ena na par ur, a naučili se niso še popolnoma nič. Pokličeš na 113, na OKC povedo, da oni opravljajo samo ogled, na info centru DARS čakajo policijo, no, pol sem nehal klicat. Nauk, če se le da, ne po avtocesti.
 

Po 3 urah romanja iz Ptuja do Celja sva ugotovila, da je le pivo tisto, ki nama odreši dušo, zato šla v najino najljubšo (in najbližjo) gostilno na pijačo, tam so namreč najboljši kelneri in kvalitetna kuhinja. In kaj naju čaka tam? Ena skupina iz Slovenke Bistrice, ki je samo za naju v vogalu gostilne odigrala Adio Mare (Adio Bella Napoli). Bolje se ta dan ni mogel končati.

Predbožični čas in vpliv ženskih nogavic na sex

Sem jih zadnjič dobro slišal od moje Tatjane, namreč, da pišem vse drugo a nič o babah. Pa sem se v teh mrzlih dneh globoko zamislil in se spomil teme, ki mi je bila vedno zanimiva. Ženske najlonke, štunfi,...kakr koli jih že imenujete. Tiste čisto navadne z ritjo me pravzaprav ne motijo posebej, so take simpl, vse enako od zgoraj do pet, če je punčka v črnih, me spominja na eno mucko...mijav...rrrr. Kot pravi ena od treh največjih štajerskih laži: 'Pridi punčka, ti nebom nič naredo.' 

Kar pa res ubije vso željo po ponujajoči se dami, je črta pod kolenom od dokolenk! Češke štunfe, ki jih lahko imenujemo tudi ubijalke sexa. To so tiste najlonke do kolen, ki pustijo, na še tako popolni ženski nogi, odtis od gumice nekje kmalu pod kolenom, grrr! Poslušam razlage: 'ti ne veš kako je to praktično pod hlačam' in podobno. Ja fajn, sam ko vidiš take gole noge mene spominjajo na Ronalda po tekmi. Imamo še hujši spomin, ne samo črta od najonke, tudi kockice od meržastega češkega štunfa! 

Zakaj češki? Leta dva pa tri sva s prijateljem Darkom šla v, takrat še, Češkoslovaško, v Prago. Še orng socializem tam in tu. Pa greva zvečer na večerjo, ki je bila za nas res bagatela, pa pride teta natakarca v kikli nad koleni in štunfi pod njimi. Nepozabno!

No in potem še beseda dve o t.i. šnel-fukercah. To so pa tisti štunfki, ki nimajo riti in se končajo zelo blizu vrha stegenčkov. Te pa ti dajo misliti, posebej, če veš, da jih ima izbrana dama gor, vidva pa sta še kje zunaj. Najstrastnejše dame nimajo tudi hlačk, njama!




Zakaj imajo takšno ime, si lahko bralec razloži sam, iz lastne prakse pa povem, da je objem nog v takih štunfkah, čez telešček, nenadkriljiv!

Za takšne deklice v šnel-fukercah pa za mehčanje priporočam Bellini. Ta koktail se je spomnil g. Giuseppe Cipriani, lastnik zanega  Harry's Bara v Benetkah. V tem baru so se, poleg moje sestre, zbirali še Orson Wells in Ernest Hemingway. Moja sestra je bila tam po drugi svetovni vojni. 

Za Bellini vzameš peneče vino, najbolje Prosecco, v kozarec pa prej dodaš še sok bele breskve. To poznamo pri nas tudi pod imenom vinogradniška breskev. Toplo priporočam, da narediš sam, ne uporabiti uni že pripravljeni Bellini. To je tako, kot bi ti žensko že v naprej pripravili. Čar je v mešanju!

Nasvet za božične nakupe: ženkam se kupi štunfe št. 2 in sestavine za Bellini. Pol pa lahko poveste na glas: 'Hvala Nejc!'

Za dame, ki boste uporabile štunfe št. 1, vam pa Nejc ne more pomagati.

Kako so mi šalabajzerji pokvarili dan

Sem mislil pisati o obisku predbožičnega Dunaja z mojim vitezom, kuhanju punča in podobne stvari, pa sem v Dnevniku videl članek o tem kako je ITF v rdečih številkah in da pripravljajo sanacijski načrt. Sic! Pa saj to ni PEKO ali pa Merkur, za boga! A so se zainvestirali, vlagali v nepremičnine? Ne, to je humanitarna organizacija, brez profitov!

 

ITF, takrat še, pametno, imenovan Mednarodni sklad za razminiranje in pomoč žrtvam min, smo ustanovili leta 1998. Ni nas bilo veliko zraven, pokojni Bojan, diplomat Roman, Franc iz Inštituta pa takratni zunanji minister, ki nam je dal precej proste roke. Ne boste verjeli, ni se pisal Rupel. Začeli smo od začetka, iz nič in zgleda, da ga bodo šalabajzerji vrnili tja. No in je zaživel, bolj kot je dobro za stanje v državi Slovenija, kjer ne smeš izstopiti iz povprečja. Pokojni Golob je enkrat dejal, da je bil kronski dragulj slovenske zunanje politike.

 

Imeli smo velike prijatelje v Ameriki, posebaj sta izstopala Pat in Murf. Še prejšnji teden me je, sedaj že upokojeni uslužbenec State Departementa, Pat obiskal v Celju in lepo sva se nasmejala ob nekaterih tudi smešnih dogodkih. Mogoče bom kaj povedal o tem, posebno upokojeni polkovnik marincev Murf je bil znan po zabavnih dogodivščinah. ITF je vzgojil nekaj izredno uspešnih mladih vodij projektov in nikogar ni uspel ali želel obdržati. Eva, Iztok, Luka, uspešni mladi ljudje, ki vodijo projekte v Libiji, Sudanu, Tadžikistanu. Enkrat kasneje sem predlagal, da potegnejo Evo nazaj in da pomaga pri vodenju Fonda, ampak ne, očitno ne paše med njih. 

Pa da se razumemo, niso  vse težave v Fondu, v upravnem odboru sedijo tudi šalabajzerji iz treh ministrstev, glavno je, da se slikajo in najdejo čimboljše pozicije v tujini,  o številkah pa o tem  kako se vodijo projekti, nimajo absolutno nobenega pojma, Vlade jih menjavajo kot nekateri gate.

Škoda, res, vsak oče je prizadet, ko vidiš otroka hirat. Pa kaj čmo, novo ime, novi znak pa tri pike...Hvala bogu to ni ITF, kjer sem delal jaz. Kot pravi moja Tatjana: Pozabi na vse skupaj in običajno ima prav.

Dajte, šalabajzerji, v bodoče upoštevajte ta znak, predno se lotite stvari, ki jih ne znate.

Zdaj pa kozarec rdečega vina pa nazdravje! O Dunaju pa drugič.

Bombardino v Celju

Bombardino, pijača z italjanskih smučišč, predvsem popularna na smučiščih,  se je nenadoma pojavila v Celju.

Greva na kavo v lokal pri sodišču (ne delamo reklam za lokale, zato ni imena) in lastnica pove: 'Imamo nekaj novega, bombardino!' No pa ga poskusimo. Jajčni liker in smetana na vrhu. Nak!

Najprej, poleg jajčnega likerja, pridodaš še enak del brandyja, pol pa gremo: če dodaš espresso dobiš Kalimerota (za mladino, to je uni vedno nesrečni pišanc iz risanke), če daš še rum se imenuje Pirat (pirata).  Moj bratranec Mario vam lahko izda še ostale skrivnosti pijač na italjanskih smučiščih.

Povem glede espressa in lastnica poskusi, bo večno hvaležna. 'Ja kje ste pa vi to pili?' ''Martino di Catrozza in not je kava', odgovor jasen in kratek.

 

Ja, smo smučali tam par let, krasno, ko močno zebe pa še par Bombardinov, pa si ko raketa.

 

Tako torej, če ste v Celju in bi poskusili Bombardino, pri sodišču desno :), smučke pa kar doma pustite, edina možnost za smučanje je Celjska koča, pa ni lih Italija, samo toliko.