Kako je to možno? Preprosto, ko je moja Tatjana, zaradi (za nekatere nepričakovanih sprememb v priimku), prosila za zamenjavo Visa kartice, ji je banka preprosto pozabila poslati novo kartico in to (groza največja!), vse tik pred božičnim nakupi! To je bil neposredni udarec na čevljarsko in industrijo, saj zaradi tega ni bilo kupljenih kar nekaj čeveljčkov, da ne govorimo o udarcu za tekstilno industrijo, ker so tudi obekice ostale v trgovini, Zara... Moja Tayča sedaj razmišlja o tožbi proti dotični banki. Posredno pa so prizadeli tudi lesarsko industrijo, saj bi moral kupiti tudi novo kredenco, ki sem jo navohal malo pred tem. :/
Kot kometar in v svojo zaščito pred možnimi pravnimi postopki lahko povem, da jaz nisem imel NIČ pri tem, da so pozabili na kartico!
No, ko sem se osebno zavzel za zadevo in gospodičnam na banki (ki so sicer zelo, zelo prijazne punčke), času primerno, prinesel Božičkovo darilo, je (jupiiiii!!!) kartica danes (beri danes 19.12.2013, skupaj s pin codo) prispela, tako da so se naenkrat odprle možnosti za oživitev, zgoraj nevedene, skoraj izumirajoče industrije, jaz pa seveda v jok, pa igračke sabo!
Drugače sva pa danes organizirala neke vrste novoletni ju-hu-hu za naše sodelavce. Po vzoru, za naju, odlične ideje z Dunaja z Grabna, Trzesniewski (neizrekljivo dobro, je njihov reklamni slogan), sva pripravila samo namaze na kruh in seveda Prosseco.
Poljak Trzesniewski je odprl lokal na Dunaju že leta 1902, poleg sendivičev je ponujal tudi pfiff of beer ali osminko ali pa osminko vodke. Danes vodke ni več, pivo pa dobiš v zanimivi malih kriglčkih.
Torej za namaz, recimo tunin, potrebuješ eno trdo kuhano jajce (pa ne moje, seveda..), eno malo konzervo tune kar oljem vred, sol, poper, malo majoneze in zenfa in to je to. Vse sestavine vržeš v posodo in zmiksaš s paličnim mešalnikom, samo toliko, da se vse sprime v eno pašteto, dodaš malo čilija, peteršilja ali drobnjaka ali kar vam je pač všeč. Namazati na kruhke, ržene, črne, popečene, bele ...po želji kar je na razpolago, gor pa čebulo, olive, sirček al pa nič, vseeno uspeh zagotovljen!
Zdaj pa še Gluhwein. Takega, kot prodajajo pri nas, ne maram preveč. Niti to ni pravi kuhanček. Da boste vedeli prav, recept 4ever: vino in nič vode! Torej, pol litra rdečega vina (recimo za dve personici..), notri pa: eno narezano jabolko, pol limone, na rezine seveda, pol pomaranče, tudi na rezine, malo ingverja, cimet, klinčki, med, agavin sirup ali sladkor (najboljši je kandiran), vse to zagreti do, tik pred zavretejm.., pol pa umakneš z ognja, pokriješ za 10 minut, precediš in tralala...prosim lepo, naliješ v keramične šalce (ne tako, kot na nekaterih celjskih stojnicah, v neke tanke plastične čašice, ki se kar zvijajo v roki, Tatjana že razmišlja koga bi tožila za morebitno nastale opekline s kuhančkom...). Tak kunaček je res nekaj posebnega, vendar pozor! Ker ni razredčen, kot ostali "čaji", ki jih ponavadi dobite kot "kuhano vino", je kar močan, zato svoji dragi ponudite enega, sebi dva in potem pa...kot je rekel že Shakespeare.. "Vsakomur svoje!"
Poljak Trzesniewski je odprl lokal na Dunaju že leta 1902, poleg sendivičev je ponujal tudi pfiff of beer ali osminko ali pa osminko vodke. Danes vodke ni več, pivo pa dobiš v zanimivi malih kriglčkih.
Torej za namaz, recimo tunin, potrebuješ eno trdo kuhano jajce (pa ne moje, seveda..), eno malo konzervo tune kar oljem vred, sol, poper, malo majoneze in zenfa in to je to. Vse sestavine vržeš v posodo in zmiksaš s paličnim mešalnikom, samo toliko, da se vse sprime v eno pašteto, dodaš malo čilija, peteršilja ali drobnjaka ali kar vam je pač všeč. Namazati na kruhke, ržene, črne, popečene, bele ...po želji kar je na razpolago, gor pa čebulo, olive, sirček al pa nič, vseeno uspeh zagotovljen!
Ni komentarjev:
Objavite komentar