Donald zmaga, Sevnica pa u luft!

Ja, ja, en dan po čistem šoku za svet in domovino se stvari počasi postavljajo na pravo stran. Naši mediji spet uspešno pluvajo po Donaldu, edina svetla stran je Melanija in seveda naša Sevnica. Imajo že sladico Melanija, vihrajo ameriške zastave, naslednja domislica župana Sevnica bo direktna letalska linija Sevnica - Washington, samo še lokacijo letališča uskladijo, nekje med Savo in Boštajnom, bo že šlo, samo da je volja. 

Sevniški grad bo druga Bela hiša,  Donald in Melanija ne bosta za vikende hodila v Camp David ampak na grad, se razume. Zoki, v rit se ugrizni od zavisti! Kakšna Ljubljana, lepo vas prosim, ali pa žalski vodnjak piva, ne, Sevnica! Mi, ki izviramo iz Sevnice, seveda v kratkem pričakujemo vabilo iz Bele hiše.

Kaj si naj mislimo o novem izžrebanem predsedniku ZDA? Glede na performense v volilni kampaniji verjetno ne veliko lepega, a počakajmo. Se spomnite, ko so izvolili Obamo? Evforija, novi svetovni red, Nobelova nagrada za mir, ko ni še niti v Beli hiši bil. Rezultat? Kot je rekel moj kolega Laris, eden najslabših predsednikov ZDA, zanetil več vojn kot Bush, zahodni svet pa skoraj spravil v vojno z Rusijo. Hillary? O bog se usmili te tete, sem imel jo možnost srečati trikrat, kot prvo damo, kot senatorko in zunanjo ministrico. Not impressed, not impressed at all! Res so imeli v ZDA za izbor dva zelo slaba kandidata, odločili so se za novo politiko, za nekoga izven politične elite. Ali je to fajn bomo videli. Ko smo se Slovenci odločili za ta korak s Cerarjem smo se zelo ušteli. 

Kot je rekel Laris, vsi se zgražajo nad Donaldovim zidom proti Mehiki, Miro je pa ograjo mirno postavil na hrvaško mejo, pa upam, da nas ne ogrožajo Hrvati. Kako bi vpili, če bi jo oni postavili po Istri. 

Ta novi trend v svetu in vse bolj v Evropi bo še zanimiv. Ali je to doba politikov tipa Viktor na Madžarskem, Borisa v VB ali Donalda v ZDA? Ne vem, približujejo se volitve v Franciji in teta Le Pen visoko leta. Kar je naredila Angela z vabilom vsem beguncem v Evropo nas bo očitno še dolgo teplo. Počasi se vsi politiki v Evropi spreminjajo v Donalda, on je samo to kar misli na glas in jasno povedal. Imam raje take, ki povedo, kar mislijo, ne pa lažnjive kljukce, ki eno govorijo, delajo pa tisto kar jim tisti trenutek prinese par točk pri ljudeh.

O 'analitikih' in političnih strokovnajkih, ki so totalno v temo brcnili z napovedjo volitev v ZDA pa ne bi danes. So o sebi in svojih neverjetnih analitičnih sposobnostih sami povedali vse. Kar plačujte jih, vabite na TV in se pol čudite tem prodajalcem bučk.

Moje kmetovanje, velika žalost, rešil me je suši s Havajev

Kot verjetno veste in ste brali, sva s Tatjano pričela s kmetovanjem. Prvo leto sva bila navdušena, posebno jaz, letos pa mi je iz rit v glavo prišlo tudi malo matematike pri tem početju.

No, da ne zavlačujem. Začem s krompirjem. Lani sem se hvalil, kako lep krompir imam, seveda bustasti kmet in velik krompir, letos je bil samo butasti kmet. Kupim čudovit semenski krompir kifličar v Kaliji, pet kil, cena, sitnica, tam nekje 10 ojrotov, pridelam pa... tri kile. Baje so imeli letos v Kaliji napačno seme, a če jim prineseš račun, ti vrnejo denar. Ja katero tele ima doma račun od februarja in ga hrani do konca junija, če krompir slučajo ne rata? Bolje bi bilo, če bi pojedel semenskega, vsaj več ga bi bilo. Če pozabim štihanje, sajenje, puljenje plevela in na koncu izkopavanje. Dobro, rečeš, malo dela z zemljo ne škodi. Na koncu pa me ubijejo v Jagru. Cela vreča krompirja 10 kg po 2,85 Eura! Za popiz...

To še ni vse, letos sem se odločil, da bom gojil buče hokaido. Odlična ideja, kupim seme, pripravim teren, posejem, zalivam, zraste ena, dejansko ENA! Na kompostu, kjer sem odlagal odpadke od lanskih buč, jih zraste 10! Veste koliko stane hokaido buča v Hoferju? Za ceno semen, ki sem jih kupil, jih dobim 8, z besedo: osem! Ne grem se več! Pa da ne mislite, vse toče, suše in druge havarije letošnjega leta so se ognile mojega posestva. Kmet očitno ne bom.

Edina stvar, ki me lahko razveseli pa tako uspešni kmetijski sezoni, je kuhanje. Ste kdaj poskusili suši s Havajev? Ne? Evo ga:

Kupiš lep kos tune, ne del s spodnjega dela trebuha, je premasten, gornji del, pri hrbtenici je potrebno dorezati. Ta lep kos na posteljici iz rukule zaviješ v nori algo, na koncu dodaš malo riža, da se alga zalepi. Ta zavitek povaljaš v tempura moki in nato v japonske drobtine (čist navadne, sam mal bolj grobo mlete). Na olju pečeš vse skupaj eno minuto. 

Omaka: narežeš en velik igver in s čebulo popražiš na hitro na maslu, dodaš belo vino, sladko smetano, kanček limone, vasabi, sojino omakoin čili. Kuhaš pet minut, nato omako precediš skozi sito. Omako poliješ na krožnik in vanjo položiš narezani suši. Zraven paše kakšno dobro rdeče vino. Pa dober tek!

V Toskano z ljubeznijo

Toskana, hrana, vino, zgodovina, toplo vreme,... kaj več si lahko še želiš po tednih in mesecih posranega vremena v Sloveniji. Mimogrede, ne spominjam se kdaj sem nazadnje kuril še začetku junija, da o prvomajskih zametih ne izgubljam besed. O Toskani sta vedno navdušeno pripovedovala sestra in svak Vojko ter sta naju enega zimskega večera lani prepričala, da čare Toskane poskusiva še sama.

In sva šla. Najprej do Padove, prespat, tam pa vroče, 34 st., vlaga, šok za ljudi iz mrzle Slovenije. Ogledala sva si jo na hitro, predvsem sva si dobro ogledala pivo in Aperol. Naslednji dan pa do lokacije, Montespertoli. To je 20 km pod Firencami. Agroturizem La Mandria di Ripalta je kmetija kot hotel z bazenom, seveda. Super, vino odlično, hrana samo od njih, imajo na menuju zapisano, da je vsa hrana v radiju 0 km! Soba super, s klimo, mala terasica, več pa ni. 

Sam kraj Montespertoli je ena mala vas na vrhu hriba, kot vsa naselja tukaj, par gostilnic, L'Artevino zelo ok (nekaj slikic v prilogi), nekaj bifejev in ena fina slaščičarna z imenom Ettore Paollini, kjer imajo najboljše minjone ever, drugače pa prodajo izborne viskije, rume in cigare. Ker je bil čas evropskega prvenstva, sva si želela en večer ogledati tekmo v lokalnem okolju (Hrvaška-Portugalska), pa je bilo zelo komorno. Mladina gleda v pametne telefone, Ronaldo se komaj premika po terenu, kel'nerce pa ni in ni ven, res ima samo en zob in lasuljo, a vendar... Sva šla raje domov na domače vino, no do takrat je tudi Ronaldo mignil in podal za gol. Škoda, sva navijala za sosede.

Poleg kopanja, papice in vinčka sva si ogledala nekaj znamenitosti. Pot naju je vodila do Siene, tam pa nepozabni Piazza del Campo, žal so že postavljali odre za Palio, famozne divje dirke s konji, ki bodo 2 julija, za Aperol, ki ni najcenejši, je bilo prostora. Sienna se ponaša s kipi voljkulje z Romulom in Remom, saj naj bi jo ustanovil Senius, sin Rema. Siena je in bo večni tekmec Firenc za lepoto, no meni je bolj všeč Sienna.

Naprej v San Giminiano, krasno ohranjeno srednjeveško mesto s svojimi stolpi in pod zaščito UNESCA. Ustanovili so ga Etruščani, kasneje pa je bila pomembna postaja na romarski poti za Rim in Vatikan, zato je hitro zraslo. Poznano po vinu Vernaccia di San Gimignan, iz stare trte vernaccia. Poznano je pa tudi po tem, da je bilo kulisa za snemanje vampirskih zgodb Mlada luna. Iz vodnjaka na trgu se je pojavil lepi Robi Petterson. Nisem gledal, mi je Tatjana vse razložila, me je zelo sram.

Po tem pa čisto presenečenje. Po FB pišem bratrancu Mariu, ki živi v Udinah, da bova v Toskani, sam toliko, da ve, da se mimo peljeva, a glej ga zlomka, tudi on je tam! Takoj organizira srečanje la Famiglije, kje drugje, kot v vinski kleti, Cantina Antinori. Moderno zgrajena vinska klet z muzejem, trgovino in seveda restavracijo. Vina pa od 14 pa tja do 250 EUR (Solaia), za flaško v njihovi trgovini. Najdražjega smo preskočili, poskusili pa nekaj belega in nekaj rdečega. Predvsem se pa fino zabavali. Na poti nazaj sva iskala nekaj za pojest in ob cesti v malem krajeku z imenom Lucardo čisto brez veze gostilnica Cera una Volta z odlično rižoto iz bučkinih cvetov in rezanci z omako iz divjege prašiča. Ker brez sladkega ne gre, čiskejk z belo čokolado in črnimi češnjami. Cene? smešne!

Da ne pozabim na Firence, glavno mesto Toskane. Seveda sva bila tam, polne so zgodovine, zgodovinskih zgradb, spomenikov, kipov in cerkvic, muzej na prostem. Medičejci so res naredili iz Firenc veličastno mesto, posebno Cosmo I. Cerkev Il Duomo s krstilnico in njenimi vrati v raj, pa kipi na Piazza della Signoria z simbolom Firenc, Michelangelovim Davidom. Fino si je ogledati mestno tržnico, vedno nekaj pametnega najdeš za svojo kuhinjo. Priporočam ogled cerkve Santa Croce, kjer so pokopani Galileo, Michelangelo, Machiaveli, Dante in še nekaj znanih Firenčanov. Bilo je vroče, kar veliko turistov, a sva zmogla. Parkirala v garažni hiši na robu starega mestnega jedra (20 EUR) in pila najdražji Aperol spritz do sedaj, vključno z ZDA, 9 EUR po čašici, okolje pa ništa-zraven železniške postaje. Na trgu ob cerkvi Il Duomo, kjer se je pisala zgodovina so cene bistveno boljše. Gledanje železnice je očitno pomembnejše...eh, kaj čmo, človek se celo življenje uči.

Drugače pa povem, da so ceste sosedov precej zdelane, luknje, t.i. avtocesta do Siene, je bolj podobna našim Darsovkam, hvala bogu, pa je med Firencami in Sieno ne plačaš. 

Še nekaj hrane, ki je bila omenjena zgoraj:

Varför Nordic Series i filmer bättre?

Zame se je začelo, ko sem še na Dunaju zvedel za film Dekle z zmajevim tatoojem, po knljigi prezgodaj umrlega Stiega Larssona in si ga ogledal. 

Z nepozabno Noomi Rapace v vlogi malo čudne računalniške hekerke. Pol sem si ogledal še ostala dva, Dekle, ki se je igralo z ognjem in Dekle, ki je dreznilo v osje gnezdo. Noomi pa je že naredila kariero tudi v Hollywoodu, npr. v filmu Ridley Scotta, Prometej.

Na podlagi pozitivne izkušnje, sem začel brati skandinavske knjige, posebaj pa me je pritegnil Jo Nesbo, kar požiram njegove knjige poleti na morju. Očitno me je potegnil nordijski "film noir", kriminalke in detektivke, ki jih zelo uspešno prenašajo na TV in platna. S stokrat nižjim proračunom odlično konkurirajo ameriškim in odkar jih redno predvaja BBC, so postale znane širši javnosti. Tudi Hrvati jih pridno predvajajo. Mi doma smo še na Big Brotherju, Usodnem vinu in kar je podobnih serijah, da se "boh usmili". Proti tem je še serija Prevc v Planici neverjetno gledljiva, čeprav so v tej planiški seriji vsi mahali z nacionalističnim zastavami, namesto z čudovitimi rdečimi praporji. 

Prva danska serija, ki se je pojavila tam daljnega 2007 je bila The Killing ali po naše Forbydelsen/Umori. En umor, ki ga rešujejo 20 dni, dvajset delov,... V nadaljevanju, drugem delu serije so bolj učinkoviti, naslenjega rešilo že po devetih dnevih.

Naravna naslednjica te serije je bila leta 2011 serija Most, po naše Bron/Broen z nepozabno Sago Noren, ki je malo avtistična, a neverjetna. Dogaja se na mostu Öresund med Dansko in Švedsko.

Za hip se vrnimo k našim prijateljem onstran Atlantika. Najprej so posneli svojo verzijo Ženske z zmajevim tatoojem, kjer vlogo Mikhaela Blomkvista igra James Bond, Daniel Criaig. Fino in fajn, samo nisem vedel, da imajo novinarji izklesano telo, vedno šobico na ustih in grdo gledajo. Daniel še za Jamesa Bonda ni dobr, ker ga skozi tepejo. Drugače se jim je film še kar posrečil. 

Tipični raziskovalni novinar

Pa so posneli najprej kopijo serije Umori, kot The Killing, kasneje še svojo verzijo Mostu. The Bridge se dogaja na meji Mehike in ZDA z Diano Kruger kot Sonyo (kopija Sage Noren). Če ne gre, ne gre, serijo je TV hiša FX prenehala snemati po dveh delih. Diana, ti si za Trojo z Bradom Pittom. Kot Saga si pa slaba kopija Sofije Helin, ki igra brez make upa in skuštrana. Bolje bi bilo, če bi samo podnaslovili originalne dansko-švedske serije.

Ne smemo mimo odlične politične serije Borgen. Političarka Brigitte Nyborg, kot fiktivna premierka Danske je dober primer politika današnjega časa. Scenarist serije je s tem napisal odličen priročnik kako se dela politika. Serija je pobrala vrsto nagrad po Evropi, boljša kot kriminalka. Podobnega kova je, meni ljuba, ameriška serija na Netfixu, House of Cards, posneta po angleški predlogi. Bodoči ameriški predsednik Francis Underwood je primer pravega pokvarjenega politika. Nekaj med Hillary in Donaldom. Zanimivo je, da so v the serijah politiki pokvarjeni, a ne neumni in najivni. Zgleda, da se pri nas zadnje čase s tem ukvarjajo samo še ljudska bitja, ki niso sposobna za nič drugega, no za Big Brother bi tudi še lahko kandidirala.

Lani so Norvežani posneli serijo po romanu Jo Nesboja: Okkupert/Okupirani. Zaplet je zelo kočljiv glede na današnje dni. Norveški zavlada zelena stranka, ki prekine črpanje nafte in zemeljskega plina, EU je precej huda in prosi Ruse za pomoč, ki okupirajo  Norveško. Prvi del je bila daleč najbolj gledana serija na Norveškem, upam, da jo v kratkem odkupijo še kje, norveščina mi še ne leži.  Bratje Rusi pa niso ravno ploskali nad scenarijem, že tako ga velikokrat biksajo po severnem morju s podmornicami.  

Ni še konec, tudi filme zanjo delat. Režiser  Mikkel Norgaard, ki je režiral tudi del serije Borgen, je posnel film Ženska v kletki. Govori o oddelku Q policije, ki raziskuje stare nerešene zločine. The Hidden Child, Ragnarok in Pioner so še trije res dobro narjeni filmi. Ragnarok je bolj v maniri Indana Jonesa, a vseeno. Za dober smeh pa poskrbi film po knjižni uspešnici Junasa Junasonna Stoletnik, ki je skočil skozi okno in izginil. Vse toplo priporočam.

Veselimo se nadaljenju skandinavske pravljice filmov in nadaljevank, če pa kdaj kaj na naše televizije zaide, bo pa tako praznik.

Moja babica Afra in njeni malancani

Popoldan sem, čakajoč Tatjano, kuhal malancane na turški način, kot smo jim rekli doma. Pa so mi misli ušle na babico, ki mi je ta recept in še kakšnega zaupala ter naučila kuhati, pravzaprav sem zaradi nje začel in še vedno rad kuham.

Družina Keil, Afra desno

Moja babica Afra je bila Čehinja. Rodila se je 1902 v Linzu poštnemu uradniku, ki je rad potoval in se selil z družino po Avstroorgski. Imela je dve sestri Doro in Pavlo in brata Karla, pisali so se Keil. Brat Karli je padel na Soški fronti na moj rojstni dan 29-tega junija 1916, star 19 let,  Babica je končala licej, malo delala, nato pa se poročila z mojim dedkom Viktorjem. Bila je prava borka. Med obema vojnama sta z dedkom, ki je učil na prvi gimnaziji, vodila še dijaški dom, tam kjer je sedaj Ekonomska fakulteta v Mariboru. Ko so družino 1941 Nemci odselili v Srbijo, pred tem so dedka, kot profesorja in Sokola, uspešno pretepli v mariborskih zaporih, je skrbela za družino tam. Ko se enkrat hoteli dedka vzeti za med talce, je nemškim vojakom zavpila: Ich bin eine Linzerin!, kar je takrat pomenilo nekaj, saj je bil Dolfe od tam, no iz ene vasi zraven in ga rešila.

Ker se, kot šolarja, popoldan s setro nisva imela kam dati, naju sta čuvala babica in dedek.Takrat me je navdušila nad kuhanjem. Začela sva z filanimi jajčki, ni velika umetnost a za 10 let starega kuharčka kar ok. Po tem sva pekla biskvite, pa delala rolade, malo se mi še pozna, na koncu mi je izdala še, za tiste čase, popolnoma eksotične recepte, ki jih je prinesla iz Italije, ko sta z dedkom obiskovala njegovo sestro Mimi v Benetkah: malancani na turški način, artičoke z drobtinami,... Nekaj od tega se najde na blogu. 

Medtem, ko je babica kuhala, pa smo imeli zanimive debata z dedkom Viktorjem, ki je bil poln spominov in podatkov. Kot geograf, zgodovinar in profesor 40 let na mariborski gimnaziji,  je vedel višino vseh gora v Jugoslaviji, imena rek in glavna mesta po svetu. Nisi mogel zmagati, si se pa veliko naučil. Zgodbe iz ruskega ujetništva v prvi vojni, druga vojna,  pa seveda telovadne in sokolske zagodbe. Redno se je sprehajal po Kalvariji, kjer  sta se večkrat srečala s takratnim mariborskim škofom Držečnikom, opazovala parčke na klopcah in seveda komentirala. Pravljic ni znal, pravzaprav je poznal samo eno, O Bedalovih, se mi zdi, da si jo je sam zmislil. Nastopala sta volk in lisica. Pa cinguli-conguli je tudi obvladal. To je bilo tako, da si se ulegel v deko, ki jo je dedek prijel za vogale in te guncal.  

Poleg kuhanja, me je babica navdušila nad zbiranjem starih kovancev. Dala mi je nekaj kovancev Franca Jožefa, par srebrnikov Marije Terezije in na koncu še par zlatnikov s tega časa, en je bil češki. Kako je uspela vse to spraviti med 2.svetovno vojno, oz kje so bili takrat, je skrivnost, ki jo je odnesal s seboj. 

Umrla je leta 1984, par let za dedkom. Njo, dedka in mojega očeta nekajkrat letno obiščem na Pobrežju.

Malancani a la Afra:

Potrebuješ ne premale malancane, česen, peteršilj,olivno olje, sol, poper, paradižnikovo omako. 

Iz malancana odrežeš tri do štiri rezine širine do 1 cm, v te rezine pa daš nasekljan česen s peteršiljem. V ponvi s pokrovom segreješ olivno olje, na tem popečeš malancane in dodaš paradižnikov sok. Vse skupaj dušiš na srednjem ognju do ene ure. To je vse, kozarec vina pa dober tek! 

Nekaj receptov za 8. marec, drage dame

Recepti niso mišljeni za dame, ampak za moške polovice, da lahko vsaj enkrat presenetijo svoje rožice s kosilom, večerjo, saj je 8. marec!. Se splača, verjamite, mnogo bolje kot jih voditi ven na večerje, tako vidijo, da se zanje tudi potrudite. Peljat ven zna vsak, paleta je od burekđinice do Michelinovih zvezdic, kuhati doma je pa tisto pravo, seveda za pravo srčno damo, ne za ljubice. Za ljubice itak ne moreš doma kuhat, ker te dobijo, pri njej pa nima smisla časa zgubljat s kuhanjem. Zadnjič sem iz pomivalca zlagal, pa pustil dva kozarčka na peclih na pultu s flaško, ko pride Tatjana. Kaj je bilo prvo vprašanje: "Kdo pa je bil na obisku ?" Ne: "O, si me čakal!" Vidite, ljubice samo probleme prinesejo s seboj.

Ta praznik mi je bil vedno nekaj posebnega. V socializmu smo sodelavke obdarili z naglčki že zjutraj, pa jim dali ob 12:00 prosto, da smo lahko šli obojni pit, to je bilo to, vrhunec dneva žena v bližnji gostilni. Roza Luxemburg se je verjetno v grobu obračala. Še bolje je bilo, ko sem bil na OVSE na Dunaju. Ruski ambasador, posebnež, zdaj je na Hrvaškem, je prihajal z velikimi šopki za veleposlanice in vedno izvedel kak šou. Na drugi strani je bila veleposlanica Avtrije, ki je v prejšnjih časih služila v Moskvi in trdila, da je to komunistični praznik, zaradi nje in še par boj vzhodno ležečih držav EU, se EU ni uspela nikoli dogovoriti za skupno izjavo ali čestitko ob tem dnevu. 

Kaj naj kuham? Za presenečenje vaših dam priporočam eno alpe-adrija kombinacijo. Predjed kapesante, testenine s školjkami in na koncu alpska torta.

Kapesante: to so une Shell školjke ali Jakobove pokrivače. Potrebuješ 4 školjke, belo vino, česen, maslo, olivno olje, drobtine, mehek sir in seveda sol in poper.

Školjkino meso na hitro popečeš na močnem ognju in malo zaliješ z vinčkom. V lupine daš malo masla, meso školjke, popopraš, soliš, kaplico vina, drobtine, sir in mešanico česna, peteršilja z olivnim oljem. Pečeš v pečici na 200 st. ene 10 minut.

 

Testenine z vongolami: na olivnem olju popečeš česen (česen daš v hladno olje), dodaš vongole in pokriješ, mešaš in počakaš, da se odprejo, nekje 10 min. Kar se ne odpre, vrzi stran. Posuješ s peteršiljem, posoliš in popopraš ter dodaš pol lončka smetane za kuhanje. Medtem skuhaš špagete al dente, in jih dodaš k omaki. Postrežeš s parmezanom, zraven lahko ponudiš solato-berivko.

 

Alpska torta: recept nadeš tukaj
http://nejc-cimpersek.blogspot.si/2015/03/domac-svez-sir-alpska-torta-in-erogene.html

Zraven pa seveda vino, eni prisegajo na primorce, jaz imam raje štajerce. Najboljše vino je tisto, ki ti paše in uživaš v njemu, tako da...

Reklame, reklame, reklame

Now something completely different, reklame! 

Grem lepo na fitnes in se spravim na napravico za laufat. Pred mano televizor, a ha, bo čas hitreje minil. Ravno se priklopim pa je naslovnica za Prijatelje, na eni od komercijalk, no fajn. Takoj po naslovnici, pazi to, reklame! 6:30 minut reklam, ok, bo že, pol pa šok, 6:32 min Prijateljev in kaj sledi? Ja seveda reklame! Torej, v pol ure teka sem gledal 13 minut serije in 17 minut reklam, za popizdit. Pa to kake reklame!

Top Shop, prodaja en čudovit modrc Ahh-bra, ki se prilaga kot koža, ampak to še ni vse! Če pokličete zdaj, dodamo še... do konca reklame so mi ponujali 6 (z besedo šest) čudovitih modrcov. Če jih prinesem Tatjani, se me odreče, kdor ne verjame, naj slikco pogleda. Vsak pravi dedec, ki vidi žensko v tem čudovitem modrcu reče: Ahhh, če ima pa še češke štufe na nogi (to so une najlonke sam do kolena), mora imeti pa zelo močno željo do seksa, par let Sing Singa npr.

Pol so mi ponujali pas za orodje, fajn, to bi mel. Ampak na koncu pasusa "če pokličete zdaj" so bili že trije pa še neki kosi orodja not. Žal sem laufal, bi poklical zdaj, pa se zmenil za tri modrce in en pas, to bi še nekak šlo, kaj hudiča naj s tremi pasovi za orodje?

No gremo naprej. Poleg vložkov, saj veste dama v belih hlačah razkrečena, nič ne curi, Pampersov, dveh vrst zobnih past, so tu še reklame za slovenske izdelke iz Merkatorja, npr. slovenski med, ... Zadnjič so odkrili slovensko svinjino, ki je bila rojena, vzgojena in zaklana v Avstriji.  

Saj ne rečem, tudi včasih so bile reklame, a reklame za mleko, Frutek, Slovenijo, to je bil užitek gledat, posebej za mleko, tam se je eni teti mičken razlil mlekec po oprsju... Kakšni fajni časi, pa sam ena reklama naenkrat, vmes pa legendarni Mustrovi zajčki. 

Me res zanima, koliko te reklame povečajo prodajo. Komercijalke pa so očitno v dokončni riti. Reklame, Veliki brat, reklame, sem pa tja kaka fajn nesreča za dnevnik, reklame, to je to. No zdaj imajo še Prevca, ker Tine Maze ni.

 

Bile so že takrat tudi butaste, v stilu: "Ojoj, moževa najljubša srajca!" Ampak Persil je zakon in flek je izginil! Oprano s Persilom. Zanimivo, da se feministe niso zgražale nad to šovinistično reklamo, tako kot se je Vera Kozmodisk za nage ritke na soncu. Danes jaz javkam: "Ojoj, Tatjanina najljubša bluzica!" . Časi se spreminjajo, fantki pa feminizirmo.

Pust je !

Da, pustni čas je. Midva se, od kar se poznava, tudi našemiva. Med najbolj nepozabne puste spada tisti iz leta 2013, ko sva, vsa polna pričakovanj, šla v soboto opoldan na Ptuj in ... bila edini maski, še naključni turisti in otroci so se slikali z nama. Na edinem štantu sredi mesta sva v sicer kislem vremenu hotela kupit krofe, pa so naju lepo napotili v bližnji Mercator... 

Letos pa je bila na Ptuju, pustna sobota precej  drugačna. Sonce, kurenti,  maske,  povorke, stojnice s kuhanim vinom in sveda krofi!

Letošnji Pust je prišel ravno pravočasno, da je vnesel malo odmora in sprostitve med šale cerarjave stalno pripravljene Vlade o visokih moralnih standardih, šalah iz Bruslja o enotni EU in šalami Angele Merkel, ki jih je povzročila s sloganom: "migranti vseh dežel, pridite k nam". Med temi komiki tudi moj priljubljeni Kahel izpade kot resen mož.

Naj komentiram kaj se dogaja v Sloveniji, našo Vlado, ki je zajebala vse kar se je zajebat dalo? Mislil sem, da sem pod Alenčičo videl in skusil vse, kar lahko naredijo nekompetentni in vase zaverovani mali ljudje. Cerar se mi je zdel pameten stric, čeprav ne verjamem v takšne instant stranke. Kako sem se zmotil in z mano ene 35 % njihovih volilcev! Moralni standardi, pa kaj še! Da univerzitetni profesorji niso in nikoli ne bodo sposobni voditi državo, mi je bilo jasno že dolgo, nekaj sem jih tudi osebno preizkusil v državni službi. Doktorat, morala in sposobnost niso neposredno povezani. Kot že ime pove, so za Univerzo, drugače bi sem jim reklo vladni profesorji, instinkt za realnost jim je zginil tam nekje med asistentom in docentom. Da se razumemo, govorim o tistih, ki nenadoma ugotovijo, da je čas za politiko. Med resnimi profesorji na resnih faksih imam kar nekaj prijateljev, so zelo spoštovani na svojem področju in tako naj tudi ostane. 

Večna služba je škodljiva in vpliva na realnost, pri vseh, ki imajo to čast, da imajo tajtl do konca svojih dni... To jim ne zagotavlja neodvisnost, kot se obrazlaga, temveč zgubijo stik z realnostjo. Vsaj jaz tako mislim, a mene tako nihče nič ne vpraša, še Tatjana ne, tak da...

Pustimo to, danes je Pust. Kaj narediš, ko se ti ne ljubi v trgovino in se ti zlušta krofov? Prosiš Tatjano, da jih speče. Pa sva zavihala rokave in se po dolgem času lotila krofov. Spominjam se časov, ko sva z očetom mesila testo za krofe, in, ker jih je bilo potrebno "klofat", je bilo to izključno moško delo. Oče je nadziral mamo, če je vlila dovolj ruma v testo, saj rum je bistvo pri tem. Običajno smo potem v družinskem okolju takoj pojedli prvo, še toplo rundo. Tatjana se tega loti dosti bolj filigransko in dela takšne majhne krofke, in glej ga vraga, ratali so!

Davčna uprava, slovenskih fantov grob

Berem malo po internetu in najdem zanimivo izjavo Jelka Grosa, kako je vrli FURS takoj po novoletni turneji veselo obdavčil naše skakalce. No, davek so plačali 3 x, najprej v Avstriji, pol v Sloveniji in še v davčno napoved se šteje, na kratko, ko na 24kur kažejo zaslužke naših fantov, jih naj kar takoj delijo z dva, ostalo gre državi. Pravilno, kaj pa znajo skakat, bogi davčni uradnik pa sedi v pisarni in buli v ekran, fantje pa na TV, punce okoli njih pa še vsi jih imajo radi! Obdavčit, takoj! O uspešnem projektu davčnih blagajn, ne bi danes.

Pa to še ni vse, kar me je malo "razkurilo" te dni. Peljem avto na servis, Avto Jarc, pa malo čakam, medtem prelistam lokalni časnik, Večer. Od prve do 16-te strani same "dobre" novice: stalno pripravljen Marmor, iz Natota nas hočejo ven vršt, oprema Slovenske vojske je na nivoju   prostovoljnega gasilskega društva na Teharjah, begunce v Kidričevem pričakujejo odprtih rok, Hrvati se vozijo po Piranskem zalivu sem pa tja, ...Na 16-ti strani pa prva pozitivna novica, naši skakalci!!, Še dobro, da ima Marmor dodatek na stalno pripravljenost, jih je takoj drapnil z davkom! 

Glede Natota je pa tako, zdaj so vsi pametni, potrebo je ven iz te ameriške organizacije in podobno. Bedarija, dragi moji, ravno zdaj moramo not ostat, vojske nimamo več in če bog da, nam bodo spet američani pomagali, če gre Evropa ponovno v vojno. Malo vsi pozabljajo kako "uspešno" so EU sladoledarji reševali klanja po bivši Jugi, se zanesti na EU je tra-la-la, kot bi rekel Gorazd. Vidimo kako uspešno so se spopadli z begunci. Nisem oboževalec Jelka Kacina, a kar je povedal glede Nata, je res. Čas bo, da se MORS resno prevetri in vidi, kdo je tam res potreben, kdo pa tam greje pisarno in čaka na penzijo. Bil sem tam in lahko povem, da jih je v birokratskem delu določno preveč in odločno preveč stane njihovo plačevanje tam. 

Kot sem že pisal, ponovno in resno predlagam ustanovitev Slabega ministrstva, po vzoru Slabe banke. Vse odvečne uslužbence damo tja in doma naj bodo, bo bistevo manj stroškov in predvsem, škode ne bodo delali. Ni potnih stroškov, stroškov najetja pisarn, šparaš pri WC papirju, Mramor je lahko minister tam do penzije, s tem mu avtomatično pripada dodatek za stalnost. Zanj vin-vin situacija, je minister in ostane mu dodatek.

Dobro pustimo to. Čas je za skoke. Težko je gedati nek prenos, ne da zraven nekaj grizeš. Danes bodo mlečni rogliči. Narediš mlečno testo (kot za kruh, namesto vode, daš mleko), v testo vmešaš še feto, posušene paradižnike, čili v prahu, jajca in olje. Predno daš v pečico, jih premažeš z jajcem in posuješ s semeni. Pečeš na 200 st. Počakaš še na skoke Petra Prevca & naših, pa bo.