ITF, pogled na začetek po 20 letih

Punčka, agencija LUNA

ITF jih ima že 20 let! Ob vseh proslavah in sprejemih se mi je spomin vrnil na začetek in ustanovitev tega heca. Včeraj sem bil na predstavitvi knjige Romana Kirna "V službi diplomacije", kjer v delu svoje knjige zelo korektno opisuje začetke ustanovitve te mednarodne fundacije, saj je bil od začetka zraven. Na predstavitvi je postavil zanimivo vprašanje, kako je lahko ITF preživel že dvajset let, saj v Sloveniji uspešne projekte po navadi uničimo, in še vedno je edini mednarodni projekt te države in še uspešen po vrhu.

Debata z Romanom Kirnom

Zdi se mi prav, da se ob tem ljubileju spomnim še ostalih ljudi, ki so bili ključni za uspeh projekta, pa jih ni nihče niti omenil. Poleg Romana Kirna, ki je res z glavo skozi zid porival idejo, sta bila ključna "drmatorja" še takratni direktor Inštituta za rehabilitacijo Franc Hočevar in pokojni direktor Uprave za  zaščito in reševanje Bojan Ušeničnik. Brez podpore teh treh ključnih ljudi, nam ne bi uspelo.

Začelo se je dejansko davnega 1997, ko je takratni veleposlanik v ZDA Ernest Petrič pripeljal na obisk kongresnika Dennisa Eckarta in DynCorp.  Eckart je, ob pomoči podjetja DynCorp zlobiral prva sredstva za razminiranje Bosne in Hercegovine za ITF v višini 28 milionov USD, ki  jih je Kongres odobrili aprila 1998. Ob obisku na MORS me je direktor Ušeničnik povabil zraven, verjetno zato, ker sem pokrival to področje, konec koncev sva z pk. Tomom Drolcem vodila uspešno akcijo razminiranja vojašnic JA v Sloveniji od 1992 do 1994.

Z Romanom v v Kuvajt po donacijo

Septembra 1998 so me na Vladi imenovali za direktorja. Govorilo se je še o dveh, o Andreju Šteru iz MZZ in Borisu Žnidariču, državnem na MORS. Odločili so se zame, saj s projektom tako nič ne bo, pa sem bil najmanjša škoda, kanon futer, če bo šlo vse k vragu. Poleg tajnice Mojce, s katero sva začela delo kar v moji pisarni na Upravi za zaščito, se mi je kmalu pridružil Goran Gačnik. Ko smu uredili prostore na Igu, ki jih je daroval MORS, pa smo se mi trije in fikus preselili tja.

Težave doma. To kar danes čivkajo na MZZ, kako so vsi podirali ITF je tra-la-la. Takrat jih lahko naštejem na prste ene roke: Kirn, Frlec, Petrič od velikih igralcev, potem se pa počasi neha. No obstaja še en tiček, ki nama je z Romanom pil kri: Milan M. Cvikl, takrat DS na financah. Ta tiček nam ni pustil odpreti računa pri banki, donacije se naj zbirajo v državnem proračunu?! Odlično, donatorji so komaj čakali, da nakazujejo denar v proračun. Vse kar lahko rečem je, lolek. Po tem pa še težave z nekaterimi v Parlamentu, češ kaj imamo mi z BiH, smo MitlEvropa ne pa Balkan, zakaj se vračamo tja. Največ je imel o tem za povedati Plemeniti. 

Dr. Frlec, Goran, Roman, Pat

Prva težava - State departement (SD). Romanu Kirnu so lepo povedali v Washingtonu, da niso za to zadevo, a ko je Kongres le odobril denar za Slovenijo, sta prišla na pogovore v Ljubljano takratni direktor za razminiranje v SD Donald "Pat" Patierno in njegov svetovalec pk. Murphy McCloy. Sestanek je bil zelo trd, s Patom sva se gledala kot pes in mačka ćez mizo. Brez trdnega stališča Romana Kirna in pomoči odvetnika Mira Senice, bi pogoreli. Predlagali so mi, da za pravne nasvete vzamem pravno službo MORS ne Senice, še danes bi se pogajali. Jeseni istega leta so me povabili v ZDA na letno srečanje SD in nevladnih organizacij s področja razminiranja in nas predstavili kot odličen projekt za BIH.  Še isto leto me je State Departement povabil na na James Madison University v Harrisbourg na letno srečanje o razminiranju in na zadnji strani njihovega letnega poročila "To Walk the Earth in Safety", objavili punčko ITF.

Lahko povem, da sem s tema dvema Američanoma danes odličen prijatelj, kmalu za tem sta začela odločno podpirati ITF in v mojih časih je Pat nakazoval vse denar za Balkan preko ITF, kar je zelo jezilo predvsem Hrvate, a o tem na koncu zapisa.

Druga težava, kako prepričaš Bosance, da jim nič hudega nočeš. Takratna komisija za razminiranje v sestavi Ilić, Pušić in Čengić nas niti slučajno ni hotela na področju BiH. Takrat je šel v akcijo Goran, moram priznati, da so meni živci popustili. Z nočnimi in dnevnimi sestanki s posameznimi člani komisije, jih je omehčal in minister Frlec je lahko podpisal sporazum z ministrom Prlićem. Veliko je naredil Roman z diplomacijo, brez Gorana in z njegovimi prijemi, pa bi se zadeva verjetno končala klavrno. 

Tretja težava, mednarodna skupnost v BiH. Nihče ni bil srečen, da smo prišli, UNDP, OHR, UN MAC oz kasneje BH MAC, odbor donatorjev v BiH,...Dve stvari sta jih potrle, 3 %, kolikor smo za svoje delovanje pobrali (UNDP takrat do 16 %, kasneje zaradi ITF pristali na 8 %) in z javnimi razpisi smo znižali razminiranje m2 iz 30 na 3 bosanske marke. Takšnih fantov, pa še iz Slovenije, res ne moreš imeti rad. Dokončen strel v koleno za nevladne organizacije, ki so se pasle na donatorskih sredstvih, administrativne stroške pa navijale do neba, je bil, ko smo tudi zanje uvedli javne razpise. Za mene ni nobene razlike med komercialno firmo in NGOjem. Eni delajo za profit, drugi pa za t.i. administrativne stroške. Čeprav so v očeh javnosti NGOji nekaj čudovitega, komerciala podjetja pa mrhovinarji. Še en tra-la-la. NGOji se natepejo na območja, kjer je kriza in CNN. Na Kosovu jih je v enem trenutku bilo čez 35 samo za deminiranje, jih nismo imeli več kam dati, so drug po drugem hodili.

Kako smo prišli do 3 %? Preprosto, enega lepega dne sva se s Patom pogovarjala kako z denarjem. Ponudil mi je za prvo leto 4 % in za drugo leto 2 %. Moj predlog je bil 3 % za obe leti, stisnila sva roko in je bilo in je še danes. No, pol nam je malo dvignil na 3,5 %, ker smo bili tako fajn. 

Pri vsem tem nam je ob strani stala Suzana Mihelin in podjetje SPEM, ki so skrbeli za stike z javnostmi, in verjemite, na začetku to ni bilo lahko, smo pa zaradi njih "lezli" iz vseh časopisov in TV. Konec koncev so za ta projekt  z ITF "Ozdraviti rane zemlje" leta 2000 v Čikagu dobili nagrado Združenih narodov za javno informiranje (DPI) in mednarodnega združenja za odnose z javnostmi (IPRA). 

1. donatrorska konferenca, Ig 1998

Po vsem tem nam je uspelo že v novembru 1998 organizirati prvo donatorsko konferenco. Zbrali smo 2,9 milijonov USD, že leto kasneje pa presegli 20 milijonov USD. 

Na koncu pa ena pripomba na proslavo ob 20 obletnici ITF. Vse lepo in prav, a da so med osebnosti ITF uvrstili Dijano Pleštino pa je bila velika napaka. Ta gospa je načrtno uničevala ITF, zanjo smo bili korumpirani, delali smo za CIO, bog si ga vedi kaj vse nam je naložila. Bila je seveda žena predednika vlade Hrvaške Račana in je lahko lomastila vse naokoli. 

Kakor koli, ITF,  še enkrat toliko! 

Sodni izvedenci iz časov K&K monarhije

Zadnje dni je ena večjih novic, kako je odvetnik Čeferin, dobil na Evropskem sodišču za človekove pravice, odškodnino zaradi domnevne žalitve sodišča in sodnih izvedencev. Baje je enemu rekel, da je cit. "izvedenec uporabljal psihološke metode iz kamene dobe psihologije." Doma so vse inštance, vključno z Ustavnim sodiščem, potrdile, da je lahko izvedenec kompletni bukselj, a mu to ne smeš povedati. Danes berem v glasilu SZDL, kometar Alija Žerdina o tem. Članek se sprašuje o o spoštljivosti, ali nespoštljivosti odvetnika, manjka pa mu nekaj o tem kaj in kako sodišča postavijo izvedence, ali le ti sploh izpolnjujejo pogoje za izvedenca, oziroma, ali se le-ti res spoznajo na to, za kar so poklicani, da kot podaljšana roka (t.j. strokovnjaki), pomagajo sodišču pri rešitvi zadeve, sodišču naj na bi izvedenci namreč zagotavljali strokovno znanje, ki ga sodišče, samo nima. 

Moja Tatjana je odvetnica in vsake toliko časa ji odnese plafon pri izvedenslkih mnenjih t.i. "strokovnjakov"-izvedencev, ki jih določi sodišče. Vse te umotvore mora plačati stranka, ki dokazuje svojo pravico (kar je po v večini primerov povezano z velikimi stroški, pod 800,00 EUR, izvedenskega mnenja ni..), izbor "strokovnjakov" pa je jagodni.

Imaš strokovnjaka, ki ne zna seštevati in ne ve kaj je amortizacija, na pripombo odvetnika, da številke ne držijo, pa pred  sodiščem brez kakršnekoli krivde pove: "tukaj sem se pa malo usekal". Za nagrado, ker ni pojasnil ničesar od sodišča dobi 530,00 EUR, stranka pa se mora namesto, da bi bila bližje rešitvi svoje zadevem spustiti v boj s sodiščem, ki izvedenca velikodušno nagradi z obračunom stroškov! Izvedenec v konkretnem primeru ni vedel kaj je tabela EXEL, da bi jo lahko uporabil za seštevanje postavk, niti kaj, v primeru izračuna izgube na dobičku, pomeni amortizacija...in medtem, ko je bilo vsem jasno, da izvedenc ni imel nobenega znanja za izdelavo mnenja, je sodišče, še vedno prepričano v strokovno znanje izvedenca, naročilo dopolnitev mnenja, na tem mestu se je vprašati, v čigavo korist dejansko poslujejo sodišča?

Zanimiv je primer ekspertke medicinske stroke, ki se ni in ni (niti po dveh dopolnitvah mnenj) mogla spomniti koliko časa traja napotnica, ki je izdana po oznako "nujno". Naslednjega prof. dr. med. pa je  čas povozil, ker novih metod na področju ortopedije ne pozna, je v penziji že 10 let, kar mu je mlajši kolega lepo povedal. Da bi tele tete na ministrstvu pogledale, kaj vse se skriva na seznamu izvedencev, to pa ne. Si predstavljate sodnega izvedenca za IT, ki se je upokojil v času Atarija? Kaj si lahko pomagamo z njim? Torej, penzioniste zbrisat s seznama!

Na kratko, g. Čeferin ima prav! Izbor sodnih izvedencev strašnega ministrstva za pravosodje je verjetno samo copy-paste iz časa K&K monarhije, ki je zadnje čase spet zelo v modi. Vse takrat je bilo krasno, Franc Jožef najboljši vladar, čeprav se ve, da on in njegov naslednk Karl nista marala Slovencev, tako kot danes, ko se spet obuja nostalgija po K&K monarhiji, brez kritičnega razmišljanja kaj smo res takrat bili. Pametni in razgledni Avstrijci te nostalgije nimajo. Podobno zamegljeno stanje v glavah nekaterih, kot je s čudovitimi časi Tita in komunizma. Eni v Kumrovec in Dražgoše, drugi na Dunaj v Kaisergruft.

O babah pa ne bom več pisal. Ne smemo jih več hvaliti, ne grajati, povedati da so nam všeč in kaj na njih nam je všeč, doma čisto po tiho včasih povem Tatjani, pa še tu ne vem, če ne bo kdaj uporabila.  Vse je zdaj sexual harassment, me bo grupa "Me Too" takoj napadla. 

ISIS razočarana v Celju in svinjska rolada

Ob robu dokončnega poraza Islamske države Iraka in Levanta v Siriji, so se nekateri skrajneži odločili, da poskusijo srečo še v Sloveniji. Razmere so idealne, Sova štrajka, Slovenska vojska ima samo eno delujočo Patrijo in je brez škornjev, Civilna zaščita si deli Božičnico, policija se ukvarja s spravljanjem v boljšo voljo večno namorgodeno Ministrico, MZZ se ukvarja s penzijami, če pa bi jih slučajno ujeli, bi primer na sodišču tako ali tako zastaral. 

Torej varnostne razmere v Sloveniji so jim neverjetno naklonjene, edini ki je še na položaju je hišnik v Sovi.  Odločili so se za napad v soboto 10.12. v Celju ob božičnem sejmu. Kar niso vzeli v zakup je bilo dejstvo, da je župan v petek naročil, da se ne sme kidati ožjega mestnega centra, posebej ne na območju kioskov božičnega sejma, pod grožnjo:" Kidanje centra mesta je v sobotah strogo prepovedano!", kar so občinski policaji resno vzeli.

Ker se v centru Celja v sobotah, po izračunih teroristov, pričakuje tam nekje do 30 ljudi, ki gredo na trg in ene 15, ki gredo na drink k Lažnivi priči, jih je neprijetno presenetilo prazno Celje v soboto, na trgu so bile samo branjevke, od božičnih stojnic pa je bila odprta samo ena z volnenimi štrikanimi kapami, kjer si je prodajalka veselo prepevala,  stojnice s kuhančkom so bile zaprte.  Če bi izvedli načrtovani napad, bi šli v luft samo oni in večje količine snega, zato so ga urno podurhali drugam, Celje dokončno zbrisali s seznama potencialnih tarč in zelo razočarani zapustili Slovenijo.

Da ne bo vse tako črno in prazno kot Celje,  lahko povem, da smo se kljub temu dobili pri nas doma na srečanju ob Miklavžu in se malo razvajali ob vinu, svinjski roladi, sirovimi štruklji in kavni torti.

Sestavine za svinjsko rolado:

1 kg svinjskega fileja, panceta, maslo, čili, suho sadje, čebula, suh kruh, sol, poper, žajbelj, rožmarin, timijan, korenje in por.

Na maslu prepražiš dva nadeva in sicer enkrat panceto, čili, začimbe, kose čebule in kose suhega kruha, za drugi pa na maslu suho sadje, začimbe in malo suhega kruha. Oba nadeva pustiš, da se shladita. Meso, ki ti ga je mesar odrezal tako, da imaš en velikanski zrezek, namažeš z nadevom, enega z leve drugega z desne in vsak del posebaj zaviješ proti sredini. Tako rolado povežeš, da ne razpade. Rolado daš v posodo, kamor na dno zložiš korenje, baziliko, por in timijan. 

Pečico segreješ na 160 st. in pečeš kakšno uro in pol, vmes pa seveda zaliješ s kakšnim dobrim belim vinom. Ko je pečeno pustiš stati pol ure zavito v alu folijo, sestavine, ki so ostale v pekaču, skupaj z omako iz vina speštaš v multipraktiku, da dobiš slastno omako.

Rolade postrežeš s sirovimi štruklji, brusnično marmelado in omako.

Dve bombi na Vurberku

GP 500

Prva je ta prava, zavezniška, ki jo je vrli domačin našel, izkopal, odpeljal domov in vprašal župana, če bi jo imeli za eksponat. Se čudite neumnosti? Ni edini in tudi ne zadnji, ki misli, da stara bomba, granata, ne naredi nič več. Če me spomin ne vara, iz časov, ko sem še vodil to področje in statistiko za to, smo imeli v devedesetih letih v Sloveniji pet mrtvih herojev - zbirateljev pri tem delu. 

Eksponat "Vurberk"

Najbolj mi je ostal v spominu Kobaridčan, ki je v kleti vrtal v granato iz 1. vojne z belck&deckerjem direktno v vžigalnik. Seveda je počila, pa še hiša se je za eno nadstropje znižala, ker je imel tam v kleti še nekaj takšnih trofej. Zbiralci so bili in so še velik problem. Na območju soške fronte smo še v devedesetih letih pobrali do devet ton "spominkov". 

Igor in Bojan

Vse to je in še rešuje Civilna zaščita, del, ki se ji reče enota za varstvo pred NUS, v njej pa pogumni in izkušeni fantje, veliko tudi gasilcev. Po uspešni akciji razminiranja vojašnic JA začetku devetdesetih smo jih usposabljali in začeli opramljati. Žal  se jim je zgodila ministrica Ljubica, ki jih je skoraj uspela uničiti in razformirati. Zato sem tem bolj ponosen na uspešno akcijo na Vurberku in ves medijski pomp, ki jih je spet postavil na mesto, ki jim gre. Tega takrat nismo najbolje obvladali, vedno po tiho in brez pompa smo pobirali bombe, granate, tudi takšno, kot je bila na Vurberku, GP 500, kar nekaj jih je bilo, spominjam se ene pri gradnji podvoza pod železnico v Laškem. Edino kar smo storili, je bilo, da smo za pol ure ustavili železniški promet. 

t.i. "svinja" na čolnu

Edino kadar je kak ribič "izlovil" morsko mino, ali pa smo čistili morje teh min, je bilo več medijske pozornosti, pa tudi takratni šef CZ na Obali, je res znal z mediji.

So me pa malo, no zelo, razočarali novinarčki ob poročanju na Vurberku. Odlični so za paniko narediti, a ko jim je vodja Bojan povedal, da žal enota nima prave opreme za razrez bombe z vodo, se pa nihče ni začel spraševati kako in kaj je s to enoto, opremo, usposabljanjem in njihovim delo. Je bila odlično izhodišče za vprašanja vodstvu v Ljubljani zakaj jih zanemarjajo. Edino dobro je bilo, da se ni spet poveljnik CZ slikal zraven, a ja, Cerar ali teta Katič si nista prišla ogledat Dupleka, so dopusti. Pa za te loleke je bolje, da so na dopustu, dolgem upam.

Še enkrat fantje iz enot NUS, ponosen sem na vas(!), še vedno.

Za drugo bombo pa je kriva moja Tatjana in sicer kalorično. Reče se ji torta Pavlova. Potrebuješ pet beljakov, 250 g sladkorja, eno žličko škroba, eno žličko limoninega soka, eno viskija (en požirek za kuharco), 100 g lešnikov, sladka smetana, sadje in 50 g sladkorja v prahu.

Lešnike prepražiš in nasekljaš. Zmešaš škrob, limono, viski in sladkor v prahu, da je brez grudic. Beljake stepeš in počasi dodajaš kristalni sladkor. Na peki papirju narišeš krog v notranj zložiš narezane lešnike, sladkorno maso, kateri med stepanjem dodajaš mešanico škorba, limone, viskija in sladkorja v prahu, v krogu nabrizgaš na lešnike, s tem da je rob višji. Zadevo sušiš na 120 st eno uro (testo mora ostati belo), na ta pri odprti pečici še 1,5 ure na 100 st. 

Na ohlajeno dodaš sepeno smetano in sadje po izbiri. Prava bomba, vam povem, kalorična!

Torta Pavlova

Oda Milojki in njeni zdravstveni reformi

Kot sem že pisal, sem imel hude težave s poškodbo kolena. Pokazalo pa se je, da so težave večje z našim zdravstvom kot s kolenom. Pa začnimo, poškoduješ si koleno, ki te seveda boli in skoraj ne moreš hoditi. Greš na urgenco, kjer ti prijazna dohtarca pove, da te lahko samo rendgenizira, nikakor pa pošlje na ultra zvok ali, bog ne daj, na magnetno resonanco. Če si nisi ravno zlomil kolena, se seveda nič ne vidi. Odromam k svoji zdravnici, ki mi da dve napotnici pod "hitro", za magnet in ortopeda. Človek si oddahne, no zdaj pa bom ugotovil kaj je narobe. Za lažje razumevanje, poškodoval sem se začetku marca letos. Pod hitro dobim datum za magnet 27. junija, za ortopeda pa 28 julija! Kot aktivni prebivalec, ki ni v državni službi, si seveda bolniške in ležanja na kavču 4 mesece čakajoč na pregled ne morem privoščit. 

Tukaj se potrdi pregovor znane grupe TNT: "Bolje biti bogat i zdrav", ki je očitno vodilo naše Milojke in njene zdravstvene reforme. Že na urgenci v Celju mi je sestra na sprejemu svetovala: "če želite še letos uporabljati tole nogo, pojdite na magnet v Sv. Katarino, tik čez mejo". Pokličem tja v soboto, termin dobim v ponedeljek in 180 EUR. Pol mi je prijatelj ortoped, na podlagi magneta s Hrvaške, po telefonu povedal, naj kupim bergle, 21 EUR in se razmigujem v toplicah, 10 x kopanje Laško 60 EUR. Prijatelj maser, ki mi je masiral nogo in ostale dele telesa, mi je svetoval sobno kolo (bolha, rabljeno 50 EUR) 3 x masaža 63 EUR. Moj vložek v Milojkino brezplačno zdravstvo z urejenimi čakalnimi dobami me je stalo do sedaj 374 EUR, sem skoraj že OK. Ko se bom, po sistemu Milojke, pojavil pri obeh naročenih lokacijah, bodo ugotovili, da sem simulant. 

Veste kako so v Švejku opravili s simulanti? Predlagam to, kot dodatek zdravstvene reforme, vsak dan klistir in po kosilu pranje želodca, za hude simulante pa dva klistira dnevno. Po tem tretmaju je tudi nekdo priznal, da je simuliral krajšo nogo. S to metodo garantirano skrajšamo vrste na minimum, od zdravstvene opreme pa se kupi le dve cevki, ena za v želodec, druga za v rit. Za nabavo materiala pa, v izogib skorumpiranim medicinskim dobaviteljem, predlagam gradbeni oddelek v Obiju.

Na kratko, Milojka in tvoje ministrstvo pojdita v rit!

Za lažje izpiranje želodca, predlagam, da pred izpiranjem poješ malo Tatjaninega kruha s česnom in rožmarinom. Testo narediš bolj vodeno kot za pico in ga pustiš vzhajati čez noč. Drugi dan ga streseš na peki papir, po okusu dodaš česen in rožmarin. Pečeš na 180 st 30 minut. 

Sicilija, moj najljubši mediteranski otok

Grb Sicilije

Nekako pred pol leta sva se odločila, da skupaj zavzameva Sicilijo, kupiva karte, rezervirava Agroturizem in se veseliva odhoda. Pol pa, glej ga zlomka, si poškodujem koleno na edinem hribu, ki ga redno obiskujem, to je breg na vikendu. Ob pomoči in navsetih dveh prijateljev, en je dohtar, drugi maser in ob investiciji 300 EUR v zdravstvene ustanove na Hrvaškem, sem si koleno uredil do Sicilije (mimogrede na nujni pregled kolena z napotnico v Celju še čakam, datum je 26.6.2017!!!, teta Milojka pejt se srat, pa o tem kdaj drugič). 

Z avtom do Benetk pa z avijonom v Catanijo, tam pa rent-a-car pa po vzhodnem delu Sicijije. Za tiste, ki nimate geografov v družini, Sicilija je večja od Slovenije, tako da to ni tro-dnevni obisk grškega otoka, pa že nimaš več kam z avtom. Tatjana je najela en agroturizem pri Siracuzi, a pazite, ocene, ki jih imajo na booking.com niso včasih odraz resnice na terenu. Poišči vedno agroturizem, ki nudi tudi večerjo, saj je ni potrebno imeti, samo pomeni, da imajo svojo kuhinjo, ta najin je imel le zajtrk in še ta malo tako tako. Fajn pa je, da imaš bazen zraven. 

Sirakuze

Sirakuze, Italjani jih imenujejo Siracusa, so čudovito mesto, pod zaščito Unesca. Ustanovili so jih grški naseljenci tam nekje leta 733 pred Kristusom, ime pa dobile po grškem imenovanju Siraco kar pomeni močvirje. Ker so postali zelo močni, so imeli veliko sovražnikov, od Kartažanov do Aten. V bitki pri Himeri (480 pr.n.št.), zanimovo, potekala isti dan kot bitka pri Termopilah (Leonidas in 300 špartancev), so najprej razbili Kartagino, Leta 413 pred Kristusom pa še strahovito porazili atensko ladjevje pri Catanji, premagance pa pustili stradati na otoku pred Sirakuzami Ortigiji (zdaj je povezan z dvema mostoma). Obdobje Tirana iz Siracuze Dionizija starejšega pa je poznano po največji vojski tistega časa in  po umetnosti, Platon je bil njegov svetovalec, Arhimed, ki je od tam doma, pa je zanj izdeloval odlične in pogubne bojne stroje. Kogar zanima ta čas, naj prebere žepnico Tiran od Manfredija. 

Kaj sva si ogledala? Apolonov tempelj, ki je zdaj krščanska cerkev, v času Arabcev je bil tudi mošeja, pa grško gledališče, ki sodi med največje, kar so Grki zgradili, Dionizijevo uho, Aqvarius - edini kraj, kjer raste papirus v Evropi, muzej Arhimedovih naprav, pa seveda nekaj odličnih gostiln, naju je očarala Fish & Chips ob obali. 

Castelmolo

Odpeljala sve se še do Taormine, čudovito mestece nad obalo. Kako dolgo bo še čudovito bomo videli, v kratkem prihaja tja Trump s vso svojo varnostno ropotijo. Nekatera zgodovinska mesta bi morali za take draufgengerje zapreti oziroma prepovedati.  Priporočam pa, da se od tam zapeljete še  5 km višje, na hrib do mesta Castelmole. Odličen razgled in vsaj en svojevrsten lokal, ne povem, obiščite.

Etna

Ne pozabimo seveda Etne. Tja se nikakor, ampak res nikakor ne odpravite z organiziranem ogledu, vzami avto in se pelji tja, na spodnjo postajo gondole, ki pelje na vrh. Ta fotografija je nastala med pristankom našega letala..

Zdaj pa nekaj za želodček. Sicilija je poznana po odličnih ribah, posebno mečarici, testeninah zanimivih oblik in predvsem po sladicah. Mandlji so glavni proizvod Sicilije, saj so glavni izvoznik tega za Evropo in edini proizvajalec marcipana, brez katerega lahko na Dunaju zaprejo slaščičarne.

Tatjani se kar zmeša ob canolijih, evo dokaza. 




So pa zanimivi hladni polivki za testenine. Zadnjič v Ljubljani sem se seznanil s testeninami iz Sicilije, ki so zanimivih oblik. Imenujejo se Busiati Trapanesi. Izhajajo iz kraja Trapani, čisto na zahodni špici Sicilije. Mesto so ustanovili Elymani, staro grško pleme. Kasneje so si ga podajali od Grkov, Rimljanov, Vandalov, Bizantincev do Normanov, ki so bili tam leta 1077. Bila je pomembna luka za križaje v času križarskih vojn.

Zanimivo obliko testenih so pridne roke gospodinj oblikovale tako, da so testenine ovijale okoli pletilke ali žice "buso". Je pa oblika pomembna, saj le tako vpije vse arome hladnega polivka. 

Polivek je nastal v času, ko so ladje iz Genove pristajale v luki v Trapaniju na poti nazaj iz Daljnega vzhoda, Siciljanski mornarji pa so t.i. ligurskemu polivku sa testenine dodali še nekaj lokalnih značilnosti kot so mandlji, Sicilija je glavno rastišče mandljev v Evropi, in seveda paradižnike.

Najprej mandlje na grobo zmeljemo in jih popražimo v suhi posodi. Ostalo, olivno olje, česen, čili, sol, pelate damo v mešalec in zmešamo, dodamo baziliko in čisto na koncu zdrobljene pražene mandlje. Kuhane testenine precedimo in jih damo nazaj v lonec, dodamo polivek in zmešamo. Postrežemo s parmezanom, okus je nekaj posebnega, kot  bi imel zraven še rake, zanimivo.

Drugače pa, če kdo ljubi italjansko hrano, še posebaj s Sicilje, berite tole WWW.MANUSMENU.COM, kuharski blog deklice s Sicilje.

O mečarici in prvem obisku tega krasnega otoka pa sem enkrat že pisal v blogu: 
http://nejc-cimpersek.blogspot.si/2013/11/mecarica-po-sicilijansko-in-sicilija-na.html

Divjačinski golaž Montepulciano

Pride tak dan, ko imaš vsega dovolj, pisarne, izpahnjenega kolena, kvazi prijateljev, ki se te spomnejo le, če jih pokličeš, vitezov,.... Kaj takrat? Odšantaš domov in se sprostiš v kuhinji. Kaj, če bi delali kaj divjega, divjačino?

Super, v italjanskem mestu Montepulciano, blizu Siene, ki so si ga omislili že Etruščani in sva ga tudi midva obiskala, so imeli vedno probleme z divjimi prašiči in so imeli in še imajo odlično črno vino. Pa se je en domačin spomnil, kaj če jih, prašiče namreč, uporabimo za golaž, v nasprotju z Galci, ki so ga pekli, Obelix npr. Voijla! Kako ga pripraviš?

Greš z lokom ali puško v bližnji gozd in počiš prašiča. No, to je bilo v času Robin Hooda, danes greš v mesnico z divjačino, ali pa nagovoriš kakšno lovsko družino. 

Potrebuješ, poleg malo uležanega divjega pujska, čebulo, čili, mleto papriko, baziliko, peteršilj, majaron, mleta kumina, mleti lovor in seveda vino iz Montepulciana.

Na radiju daš na ful Doorse, najbolje Roll baby roll all nigt long (Roadhouse Blues) in začneš. Popražiš čebulo in čili, daš pol kozarčka vina, da se vse zmehča, dodaš nesrečnega prašiča, popražiš, začimbe in zaliješ z vinom. Seveda si kuhar med tem privošči ostanek iz flaše, lahko rahlo pozibavaš z boki ob Doorsih in vse v prvem odstavku omenjene, pošlješ nekam.

Na koncu lahko golažu dodaš malo kisle smetane.

Zraven si narediš malo širokih rezancev in regrat s slanino. Seveda zelo paše, če je s teboj tvoja draga, ki te gleda kot bogeca, ker si tako fino skuhal :)

Pol si pa daš na TV The Big Bang Theory in se močno režiš. Jaz sem, prosto po Tatjani,   nekje med Sheldonom in Penny....