Strani

nedelja, 19. april 2020

Kuhanje je terapija...#cooking is theraphy#


Cooking is therapy: Making meals helps to reduce stres, heal a broken heart among other benefits...

Stanje je, kakršno je, o tem škoda izgubljati besede, zato vam v teh norih časih predstavim meni najljubše recepte in če ste ljubitelji dobre hrane, katere priprava ni preveč zapletena in ne zahteva neskončno število sestavin, tu so noro dobri recepti...

Podpiram lokalno, zato je vsa zelenjava nabavljena pri Gajbica.si (če koga zanima, tu je povezava: https://gajbica.si/prodajni_program/ (naročiš, plačaš, dostavijo na dom, za marsikaj uporabno gajbico pa dobiš v trajno last)

Artičoke in jajčevci po "benečansko" 

Potrebujemo:
2 aričoki
1 jajčevec
6 česnov
vejico peteršilja
olivno olje
2 žlici drobtin
dobro paradižnikovo omako




Artičokam odrežemo stebla, ki jih olupimo in drobno sesekljamo. Enako naj se zgodi s 3 česni in polovico peteršila (narežemo samo liste, brez stebelc). Vse skupaj z 1 žlico drobtin malo prepražimo (3 min) na olivnem olju.









Artičokam (s škarjami) odrežemo špičasti del listov in jih s prsti rahlo razpremo. Z žličko v razpoko vsakega od listov nadevamo malo prepražene mase tako, da pri obeh aričokah porabimo vse. Tako nadevane aričoke damo v lonec, v katerem se bodo kuhale.




Enaka procedura velja za jajčevec, v katerega zarežemo vzolžne tri "jarke" in tisto, kar smo odrezali drobno nasekljamo. V preostalem delu je enako kot pri artičokah, po 3 minutah prepraženo maso odstavimo in jo nadevamo v "jarke" jajčevca. Pomagamo si s prsti, maso "natlačimo", da porabimo vse. Jajčevec dodamo v isti lonec, kjer sta že artičoki.







Dodamo 1 liter paradižnikove omake (lahko je domača, lahko kupljena, kakršna vam je všeč), bistvo je, da je omaka dovolj slana, jaz vedno dodam  nekaj celih česenov in 1 dcl rdečega vina.

Kuhamo pokrito na nizki temperatudi 1 uro, lahko tudi v pečici na 180 stopinj (posoda mora imeti pokrov), jaz jih sicer v 20 minutah skuham v "expres" loncu.






Artičoke se jedo tako, da  odtrgan list namočimo v omako in med zobmi izstisnemo mehki del.
Polnjeni jajčevec se lahko je samostojno, lahko pa na koščke narezanega z omako, uporabite kot preliv za špagete. 

Če vam ostane omaka (kar se zagotovo ne bo zgodilo), jo lahko porabite kot namaz za brusketke.

Pa dober tek!!

nedelja, 06. oktober 2019

Kuhan svinjski kare z medom in ingverjem za konec

Že želooo dolgo nisem nič napisal, pa ne da se ni nič zgodilo, preprosto se mi ne da več. Dogaja se toliko neumnosti doma in po svetu, da sem zgubil smisel za humor, politiko in babe ob teh stvareh. 

Včasih me je slovenska politika iziritirala, sedaj je tako butasta, da nima več smisla pisati in se posmehovati posameznikom. Včasih sem si rad privoščil Alenčico, Lukca Luno, Kahlota, pa še koga, sedaj je teh Alenčic, Kahlotov, Cmerarjev polna cela vlada. Serpentinšek včasih kakšno pametno pogrunta, kot je ta, da je teh socialnih vzdrževancev odločno preveč, a kaj ko pol z ritjo vse podrejo. 

Janez Lenarčič
Zame edina svetla točka zadnjega pol leta dogajanja doma je Janez Lenarčič, moj bivši šef in lahko rečem tudi prijatelj. Hladen kot špricer in ve kaj želi, se ne bojim, da bo Slovenija malo povečala svoj ugled v EU, zdaj smo samo neki nebodi ga treba tam.

Vse kar nas zanima v zunanji politiki je, kako naj Hrvatom krava crkne. Problem je, da jim še dolgo ne bo. Ko se pogovarjam z bivšimi kolegi na MZZ je tam vse v razsulu. Sem mislil, da se jim po Kahlotu ne more nič slabšega zgoditi, pa glej ga vraga, tu je Cmerar!

Stric Donald na drugi strani izziva in na vsak način želi zanetiti kak spopad, samo, da reši svojo rit. Njegova slaba kopija Boris bi naredil vse, da uniči nekoč veliki imperij, ata Putin pa fura svoj fazon in ga malo briga kaj si misli svet pri tem, pa še prav ima.

Zanimajo me samo še moja Tatjana in moji otroci, pa seveda Korčula, morje, sonce, ribe,  dobro vino in seveda kuhanje. S tem se prejšnji blog končuje, sedaj se ukvarjam samo še z "Noro kuhinjo"., blog za nove kuharske teme. Lahko, da bo še kdaj kak komentar na butasto dogajanje, a poudarek je sedaj na brbončicah!

Pa se posvetimo brbončicam in uživaju v kuhanju. Tale recept je od Gennara Contalda, preprost in odličen. Svinjino lahko tudi kuhamo, ne vedno pečemo v pečici. Moram priznati, da me je moj mesar malo skrižem pogledal, ko sem mu povedal, da bom svinjski kare kuhal.

Slasten svinjski kare z ingverjem in medom by Gennaro:

Svinjski kare ali hrbet
Primeren lonec za kuho
Potrebuješ lep kos svinjskega kareja (hrbet) brez kosti, ga nasoliš in poporaš po vseh straneh. Meso popečeš na olivnem olju z vseh strani, da dobi lepo rjavo skorjico. Dodaš 4 korenčke, rožmarin, za en palec ingverja, 5 strokov česna, 2 žlici medu, 2 šalotki, deci vina, zaliješ z juho in na rahlem ognju kuhaš 2 uri. Po eni uri vzameš korenčke ven. Na koncu vzameš meso ven, da se ohladi. Narežeš na rezine in meso in korenčke vrneš v omako, ki jo pred tem precediš. Če je priloga kislo zelje, potem med v omaki odpade.
Svinjski kare s kislim zeljem



nedelja, 05. maj 2019

Zevs in ljubica Cynara

To je pa prava zgodba za ta blog: politika/prevara, ženske in hrana! 

Zevs je enega lepega dne obiskal svojega brata Pozejdona in tam na obali zagledal čudovito punčko, Cynaro. Takoj ga je omrežila, ne toliko na področju gledanja, kot bolj na mesenem področju, naš človek, ta Zeus. Odpeljal jo je med bogove kot ljubico, a naš Zevs je imel kar nekaj teh deklic in premalo časa za vse. Cynara se je dolgočasila in vsake toliko odšla na obisk k mami domov na zemljo. Ko začne ženska odhajati k mami, je hudič tudi, če si Zeus. Ta se je razkuril in nagnal punčko nazaj domov. A ne kot lepo punco, temveč kot artičoko, najlepši cvet, naj imamo še mi smrtniki kaj od nje. 

Kako pripravimo ta najlepši cvet? Odpremo ji lističe in če je sveža, Cynara spušča glasove, ko ji odpiramo liste (škripa). Če ne spušča glasov, poiščite, kot Zevs, drugi cvet. Namočimo jo v  vodo, da se dobo opere. Potrebuješ še vsaj cel strok česna, petršilj, olivno olje, malo paradižnikove omake (fino je, če si jo sam naredil) in seveda kozarec vina. 

 
Artičoki odrežeš del na vrhu, bete olupiš in notanjost narežeš na drobno, dodaš česen in petršilj ter vse skupaj kratko popražiš na olivnem olju, ko porumeni.

Liste artičoke razpreš in maso polniš za posamezne liste, malo traja, a se splača. Ko imaš skoraj vso maso za listi, jih stisneš skupaj in na vrhu malo poliješ olivnega olja. Artičoke malo segreješ na olivnem olju, dodaš malo paradižnikove mezge, vino in dušiš kako uro. Sproti mešaš in lahko dodajaš vodo, da se ne prime spodaj.

Pri konzumiranju Cynare je najbolje, da ste sami z Cynaro ali v dvoje z ljubljeno osebo, ker je to tudi močan afrodizijak! S prsti odtrgaš list in ga nežno potegneš skozi zobe in ustnice. Z zobmi olupiš belo na koncu lista, to je pravi užitek. Seveda pa kakšen kozarec belega suhega vina ne sme manjkati. Po tem ugotoviš, da ga je Zevs malo polomil.


nedelja, 04. november 2018

Čas lokalnih rektalnih alpinistov

Po volitvah 2014 sem objavil blog o rektalnih alpinistih, to je, kot že rečeno, precej ekstremen šport. 

Zdaj se obetajo lokalne volitve in čas je za občinske alpiniste. Za njih je najboljši čas za ta šport, ko se sestavljajo liste posameznih strank, sedaj pa popularno razne liste županov, liste za mesta, vasi in liste kar tako, samo da si nekje omenjen in upaš, da se prilizneš izvoljenemu župan, saj to je dobro za posel. Potencialni 'super sposobni' posamezniki, lokalni podjetniki in ostali marginalci se ponujajo za  položaje. Najbolj pride izvajanje tega športa do izraza, ko so znani rezultati lokalnih volitev in se ve kdo bo lokalni šerif. 

Pri tem športu je par hakl'čkov. Lahko se zaplezaš v napačno rit, ki se pokaže kot poraženka na volitvah, in pol sledi 'apzajlanje'. Pri tem moraš paziti, da se te pri tem ne prime preveč dreka, saj se ti to lahko pri podvigu lezenja v novo rit krepko maščuje. So nekateri, ki te zavohajo, redki sicer, a so. Poleg tega je potrebna za samega športnika precej mehka hrbtenica, ker se dosti laže zvijaš po debelem črevesu gor, pa malo lubrikanta tudi ne škodi, drugače tvojega gostitelja mičken peče ritka, kar ni nikoli dobro.

Zanimivo je, kakšne originale in odbitke ponujajo posamezne liste. Meni osebno je všeč intelektulana lista Maribora na čelu z Dr. prof. Fištravcem. Vidiš, da res veliko obetajo. Bogo moje rodno mesto.





V mestu, kjer sem priseljenec, pa se očitno obeta še štiri leta poponega dolgačsa, praznega mesta brez idej in z nepopisnim številom turistov. O tej gužvi in dogajanju najbolje pričajo  spodnje fotografije Silvestra 31.12.2017 ob 18:00. Po vrnitvi iz najlepšega mesta na svetu sva želela na kozarec kuhančka in kaj sva doživela? Medtem, ko v Ljubljani ob 13:00 istega dne nisi imel da se kje vsedeš, kaj šele, da kaj poješ, pri nas si komot parkiral, saj je bilo vse zaprto. Še kuhanča v plastičnih lončkih ni bilo. 




Naj dodam še izkušnjo božičnega sejma lani v Celju. V soboto nas je presenetil sneg, kar je res čudno za december, vse zasneženo, parkirišča zametena, od strašnih stojnic pa sta delali le dve. Na eni je ena teta Hari Krišna štufe prodajala, pa lect si lahko kupil, kuhanček je bil, kot običajno zaprt. Ena redkih dobrih stvari je prodajalec kostanja na vogalu, ki pa včasih ponuja še fižol in maline. A glej ga zlomka, a ni ena tečna teta iz občine že prišla grozit, da naj žena to na trgu prodaja. Edina fina jesenska ponudba.

Problem je, poleg večnega župana, tudi v posamernikih na lokalni ravni,  zelo veščih rektalnega alpinizma in tudi 'apzajlanja', bili so že v veliko število ritih in še vedno mislijo, da se jih drek ni prijel. 

Predlagam, da žrebate  na volitvah samo take, ki ne smrdijo, težka bo...Nove liste, stari smrad. Mogoče bi bilo najbolje planirati dopust v času volitev...


torek, 09. oktober 2018

Washington za začetnike

Na povabilo odličnega prijatelja Pata in njegove žene Linde sva se odpravila na obisk glavnega mesta ZDA. Zame, po moje ene 10-ič in prvič za Tatjano. Imela sva srečo, da sva našla ugodne avijonske karte direktno z Dunaja, let sicer traja 10 ur, a kar gre. Res pa je, da Austrian ni več kot je bil, so prijazni, a ostalo je slabše. Gledaš filme, spiješ kak gin tonic pa je. Je pa prehod meje v Washingtonu sedaj kar hiter in brez zapletov, samo ESTO moraš imeti. 

Po Washingtonu sva se vozila v glavnem s podzemno, ki odlično funkcionira, kupiš Metro card pa si naložiš ene $20.  Najprej sva opravila obvezen sprehod po the Mall in si ogledala vse pomembne spomenike, od Washinton monumenta pa do Lincolna na drugem koncu, vmes pa vsa spominska obeležja vojnam, kjer so bili Američani: druga vojna, Koreja in Vijetnam. No to so vse do sedaj končane vojne, verjetno jih bo kasneje še nekaj. Še dobro, ker je ostale dni deževalo, bolj za obiske muzejev.


Obiskala sva Kongres, imajo voden ogled za nas turiste, ki pa je malo dolgočasen, vsaj za tujca, ker seveda ne poznaš vseh detajlov ameriške zgodovine. Bil sem tam prvič kot turist, po 14-ih letih, ko sem zadnjič obiskal Kongres zaradi lobiranja za denar za Fundacijo. Splača se obiskati tudi kongresno knjižnico, ki je čez cesto, do nje vodi tunel iz Kongresa, kar je fino, če dežuje.



Seveda Tatjana ni zmogla brez obiska Vrhovega sodišča, ravno takrat so se prepirali kako z novim vrhovnim sodnikom tega sodišča Kavanaughom, zato so pred sodiščem protestirali. Vredno ogleda je tudi vojaško pokopališče Arlington z grobom Johna F. Kennedyja in žene Jacquelin.  Jaz sem, kot običajno, spet iskal grob Lee Marvina, tokrat sem bil že čisto blizu, oddelek 7a pokopališča, samo ima ene pol hektarja.

Ni šlo brez obiska naše ambasade v Washingtonu, kjer naju je na kosilo povabil veleposlanik Stane z družino. Klepet z njim po dolgem času, nazadnje, ko je še bil v Bratislavi, je vedno zanimiv, še posebej, če ga uspeš politi z vinom. 

Seveda nisva mogla brez obiska pri Melaniji in Donaldu v Beli hiši. Donald je ravno počival po kosilu in pisal tvite,  Melanija tudi ni imela časa za nas iz Sevnice, ker je lih v pomivalni stroj posodo od kosila zlagala, pa drugič. Še žal jima bo, ko bosta v Celju.




Muzeji, tega je tam res veliko. Obiskala sva Air and Space in Natural history, za katere je znanstvenik John Smithson, drugače Britanec, namenil sredstva. Pod imenom Nacionalni muzeji so vsi muzeji, ki so pod okriljem Smithsonian Institution, zastonj. Za oboževalce letal in vesolja pa priporočam ogled Nasinega muzeja Air and Space, ki se nahaja ene 3 milje od letališča Dulles. Mnogo več je tam za videti, med drugim tudi space shuttle Discovery in bombnik B-29, Enola Gay, ki je odvrgel prvo atomsko bombo. Na koncu sva se ustavila še v Spy muzeju, tega pa plačaš. Za ostale je pa zmanjkalo časa, pa  še noge so naju bolele, povprečno sva opravila 10 km na dan.

Ne sem


Prijatelja sta naju povabila na poizkušinjo ameriških vin. Zanimiva izkušnja, zadeva je odlično pripravljena. Ne ponujajo ti vina in nekakšen strokovnjak razlaga zraven, voha in žvrklja v ustih, okus po tem in tem, sladko, suho, belo, črno... Ne, preprosto dobiš papir z oznako vina, sladkobo, po čem naj ima okus, v glavnem vse za nas amaterje. Bi ta sistem toplo priporočal kakšnemu našemu vinarju, mogoče Kobalu?


vinska karta na ameriški način


Mount Vernon
Skupaj smo obiskali tudi Mount Vernon, plantaža kjer se je rodil, živel in je pokopan George Washington, prvi prdsednik ZDA in njegova žena Martha. Kraj je 30  milj izven Washingtona ob reki Potomac, blizu Alexandrije. Objekti so lepo urejeni in polni obiskovalcev. Stric George je imel veliko, tudi do 300 sužnjev in si lahko ogledaš kako in kje so živeli. Zelo lepo urejeno, zraven pa restavracija, kjer si je Tatjana privoščila jambalayo, odlična jed!
Jambalaya



En večer smo se zadržali v igralnici MGM, ki so jo pred kratkim zgradili na drugi strani Potomaca pri Alexandriji, Oxon Hill v Marilandu. Kot običajno, sem izgubil vse, Tatjana je zaslužila za oba in ima do nadaljnega prepoved vstopa v igralnico. 
Ameriški stake





En večer sva si s Patom privoščila moški večer, baseball pol pa večerjo in pivo v Alexandriji, Linda in Tatjana pa, lahko trikrat ugibate, po štacunah. Moram priznati, da je zame baseball precej dolgočasen šport, nekako zdaj razumem pravila, a kot je rekel tudi Pat, za nas Evropejce se dogaja prepočasi. 

S prijateljema smo se družili tudi pri niju doma v Alexandriji, en večer je Pat spekel odlične stejke, drugi večer pa sva jih midva presenetila z gobovo rižoto po receptu strica Staneta. 

V glavnem imeli smo se odlično, je pa po tednu dni čas za odhod domov, osem in pol ur do Dunaja, po tem pa še nekaj do Celja. 

četrtek, 09. avgust 2018

Dalmatino

Končno sva si privoščila dopust v Dalmaciji, kot zadnjih nekaj let, na Korčuli. Razen tega, da je kar toplo, je oddih tukaj odličen!

Mali kraj Lumbarda, ki je zaživel šele, ko je postal svoja občina in se 'odcepil' od Korčule, je neverjetno živ. Vsak petek ribarsko veće, koncert Marijačijev, parkrat so ga napadli pirati iz Blata, dirkajo z osli, no, jaz sem bil izven konkurence, osel na pivu.

Kar pa me vedno preseneti je, če le znaš kuhati, je hrana v gostilnah sicer dobra, a doma te reči zagotovo narediš bolje. Tako, da kar kuhava proti večeru doma, seveda pa poskušava tudi stvari po oštarijah.  Tatjana, ki mičken prej vstane kot jaz, se odpravi na mol po sveže ribe, lignje, pa je! Seveda je vedno "muss sein" črna rižota!


Pred par leti sva bila v Komiži na Visu in sem se smejal v mali gostilnici na obali, ki je vsak dan ponujala poljnjene paprike, češ, kdo to je sredi poletja.., ampak to je v resnici poletna jed, ki tudi na najinem meniju ni manjkala. Je pa potrebno dodati, da so filane paprike  iz domačih paprik (sicer gojenih v dolini Neretve) čisto nekaj drugega kot iz unih lepih iz Lidla.


Zadnjič so naju znanci povabili z barko na otok Proizd, kakšno uro s ladijco "toko toko" iz Vele Luke. Na barki je gazda kuhal hobotnico v lastnem soku z malo čebule in malo vina, odlično! Na otoku smo nabrali prave mušule, Kunjke ali kot pravilo domačini, pizdice. Skuhane na belo so bile čudovite!

P.S. ladjice "toko toko" so čolni, ki jih imajo domačini v Dalmaciji, naftaši z notranjimi motorji, gredo precej počasi. 

Seveda sva obiskala najino prejšnjo gazdarico babi Zdenko v Tre Porte, brez domače travarice ni šlo. Še dobro, da je potrebovala mojo pomoč pri podmorskem odkrivanju njene 'bove' in ponovne nastavitve le-te. Sem lahko malo počival pri nazdravljanju. O tem kraju in dogodivščinah sem pisal v "Oliver, Gibonni & Hauser ali Korčula poleti".

Žal Oliverja ni več, ravno te dni je umrl, bil je veličastna poslovitev od njega v Splitu in kasneje v Veli luki. Malo smo žalovali, jokali, posebej moja Tatjana, zanjo je bil Oliver simbol morja in Dalmacije. Vedno, ko prečkava hrvaško mejo se začne iz CDja oglašati  Oliver, včasih Gibonni, ne mara pa t.i. kojotov, to so pa dalmatinske klape. Sem se kar navadil na Oliverja, tudi na Gibonnija, to bo za začetek dovolj.

Ko je pa prevroče za plažo in ti je dolgčas, priporočam, da se lotiš priprave "sugo al pomodoro" in si ga spraviš za kasneje, saj najboljše sestavine so doma tukaj, česen iz doline Neretve, paradajzi, bazilika, malo pekoče paprike. Vse skupaj na olivnem olju, prepražiš česen, pekočo papriko in malo sladkorja, dodaš narezan paradižnik, ki ga prej olupiš in kuhaš na malem ognju kakšno uro in pol. Nato jih vliješ v flaške in jih hladite počasi zavite v brisačo npr.. Zdržijo do leto dni.











Zakaj tokrat nič o politiki? Prvič je čas kislih kumaric, čas za dopust, deklice v bikinkah ali celo brez, hladno pivo, poleg tega ne morem biti bolj duhovit kot je realno dogajanje v Ljubljani. Vsem želim lepe in vesele počitnice, jaz letim na plažo brat enega Nesbota, za recepte pa lahko pišete na zasebno na FB.

torek, 03. april 2018

ITF, pogled na začetek po 20 letih

Punčka, agencija LUNA
ITF jih ima že 20 let! Ob vseh proslavah in sprejemih se mi je spomin vrnil na začetek in ustanovitev tega heca. Včeraj sem bil na predstavitvi knjige Romana Kirna "V službi diplomacije", kjer v delu svoje knjige zelo korektno opisuje začetke ustanovitve te mednarodne fundacije, saj je bil od začetka zraven. Na predstavitvi je postavil zanimivo vprašanje, kako je lahko ITF preživel že dvajset let, saj v Sloveniji uspešne projekte po navadi uničimo, in še vedno je edini mednarodni projekt te države in še uspešen po vrhu.

Debata z Romanom Kirnom
Zdi se mi prav, da se ob tem ljubileju spomnim še ostalih ljudi, ki so bili ključni za uspeh projekta, pa jih ni nihče niti omenil. Poleg Romana Kirna, ki je res z glavo skozi zid porival idejo, sta bila ključna "drmatorja" še takratni direktor Inštituta za rehabilitacijo Franc Hočevar in pokojni direktor Uprave za  zaščito in reševanje Bojan Ušeničnik. Brez podpore teh treh ključnih ljudi, nam ne bi uspelo.


Začelo se je dejansko davnega 1997, ko je takratni veleposlanik v ZDA Ernest Petrič pripeljal na obisk kongresnika Dennisa Eckarta in DynCorp.  Eckart je, ob pomoči podjetja DynCorp zlobiral prva sredstva za razminiranje Bosne in Hercegovine za ITF v višini 28 milionov USD, ki  jih je Kongres odobrili aprila 1998. Ob obisku na MORS me je direktor Ušeničnik povabil zraven, verjetno zato, ker sem pokrival to področje, konec koncev sva z pk. Tomom Drolcem vodila uspešno akcijo razminiranja vojašnic JA v Sloveniji od 1992 do 1994.

Z Romanom v v Kuvajt po donacijo
Septembra 1998 so me na Vladi imenovali za direktorja. Govorilo se je še o dveh, o Andreju Šteru iz MZZ in Borisu Žnidariču, državnem na MORS. Odločili so se zame, saj s projektom tako nič ne bo, pa sem bil najmanjša škoda, kanon futer, če bo šlo vse k vragu. Poleg tajnice Mojce, s katero sva začela delo kar v moji pisarni na Upravi za zaščito, se mi je kmalu pridružil Goran Gačnik. Ko smu uredili prostore na Igu, ki jih je daroval MORS, pa smo se mi trije in fikus preselili tja.

Težave doma. To kar danes čivkajo na MZZ, kako so vsi podirali ITF je tra-la-la. Takrat jih lahko naštejem na prste ene roke: Kirn, Frlec, Petrič od velikih igralcev, potem se pa počasi neha. No obstaja še en tiček, ki nama je z Romanom pil kri: Milan M. Cvikl, takrat DS na financah. Ta tiček nam ni pustil odpreti računa pri banki, donacije se naj zbirajo v državnem proračunu?! Odlično, donatorji so komaj čakali, da nakazujejo denar v proračun. Vse kar lahko rečem je, lolek. Po tem pa še težave z nekaterimi v Parlamentu, češ kaj imamo mi z BiH, smo MitlEvropa ne pa Balkan, zakaj se vračamo tja. Največ je imel o tem za povedati Plemeniti. 

Dr. Frlec, Goran, Roman, Pat
Prva težava - State departement (SD). Romanu Kirnu so lepo povedali v Washingtonu, da niso za to zadevo, a ko je Kongres le odobril denar za Slovenijo, sta prišla na pogovore v Ljubljano takratni direktor za razminiranje v SD Donald "Pat" Patierno in njegov svetovalec pk. Murphy McCloy. Sestanek je bil zelo trd, s Patom sva se gledala kot pes in mačka ćez mizo. Brez trdnega stališča Romana Kirna in pomoči odvetnika Mira Senice, bi pogoreli. Predlagali so mi, da za pravne nasvete vzamem pravno službo MORS ne Senice, še danes bi se pogajali. Jeseni istega leta so me povabili v ZDA na letno srečanje SD in nevladnih organizacij s področja razminiranja in nas predstavili kot odličen projekt za BIH.  Še isto leto me je State Departement povabil na na James Madison University v Harrisbourg na letno srečanje o razminiranju in na zadnji strani njihovega letnega poročila "To Walk the Earth in Safety", objavili punčko ITF.

Lahko povem, da sem s tema dvema Američanoma danes odličen prijatelj, kmalu za tem sta začela odločno podpirati ITF in v mojih časih je Pat nakazoval vse denar za Balkan preko ITF, kar je zelo jezilo predvsem Hrvate, a o tem na koncu zapisa.

Druga težava, kako prepričaš Bosance, da jim nič hudega nočeš. Takratna komisija za razminiranje v sestavi Ilić, Pušić in Čengić nas niti slučajno ni hotela na področju BiH. Takrat je šel v akcijo Goran, moram priznati, da so meni živci popustili. Z nočnimi in dnevnimi sestanki s posameznimi člani komisije, jih je omehčal in minister Frlec je lahko podpisal sporazum z ministrom Prlićem. Veliko je naredil Roman z diplomacijo, brez Gorana in z njegovimi prijemi, pa bi se zadeva verjetno končala klavrno. 

Tretja težava, mednarodna skupnost v BiH. Nihče ni bil srečen, da smo prišli, UNDP, OHR, UN MAC oz kasneje BH MAC, odbor donatorjev v BiH,...Dve stvari sta jih potrle, 3 %, kolikor smo za svoje delovanje pobrali (UNDP takrat do 16 %, kasneje zaradi ITF pristali na 8 %) in z javnimi razpisi smo znižali razminiranje m2 iz 30 na 3 bosanske marke. Takšnih fantov, pa še iz Slovenije, res ne moreš imeti rad. Dokončen strel v koleno za nevladne organizacije, ki so se pasle na donatorskih sredstvih, administrativne stroške pa navijale do neba, je bil, ko smo tudi zanje uvedli javne razpise. Za mene ni nobene razlike med komercialno firmo in NGOjem. Eni delajo za profit, drugi pa za t.i. administrativne stroške. Čeprav so v očeh javnosti NGOji nekaj čudovitega, komerciala podjetja pa mrhovinarji. Še en tra-la-la. NGOji se natepejo na območja, kjer je kriza in CNN. Na Kosovu jih je v enem trenutku bilo čez 35 samo za deminiranje, jih nismo imeli več kam dati, so drug po drugem hodili.

Kako smo prišli do 3 %? Preprosto, enega lepega dne sva se s Patom pogovarjala kako z denarjem. Ponudil mi je za prvo leto 4 % in za drugo leto 2 %. Moj predlog je bil 3 % za obe leti, stisnila sva roko in je bilo in je še danes. No, pol nam je malo dvignil na 3,5 %, ker smo bili tako fajn. 

Pri vsem tem nam je ob strani stala Suzana Mihelin in podjetje SPEM, ki so skrbeli za stike z javnostmi, in verjemite, na začetku to ni bilo lahko, smo pa zaradi njih "lezli" iz vseh časopisov in TV. Konec koncev so za ta projekt  z ITF "Ozdraviti rane zemlje" leta 2000 v Čikagu dobili nagrado Združenih narodov za javno informiranje (DPI) in mednarodnega združenja za odnose z javnostmi (IPRA). 

1. donatrorska konferenca, Ig 1998
Po vsem tem nam je uspelo že v novembru 1998 organizirati prvo donatorsko konferenco. Zbrali smo 2,9 milijonov USD, že leto kasneje pa presegli 20 milijonov USD. 

Na koncu pa ena pripomba na proslavo ob 20 obletnici ITF. Vse lepo in prav, a da so med osebnosti ITF uvrstili Dijano Pleštino pa je bila velika napaka. Ta gospa je načrtno uničevala ITF, zanjo smo bili korumpirani, delali smo za CIO, bog si ga vedi kaj vse nam je naložila. Bila je seveda žena predednika vlade Hrvaške Račana in je lahko lomastila vse naokoli. 

Kakor koli, ITF,  še enkrat toliko!