Odprta kuhinja ali "pun pisker" po mariborsko

V petek sva bila na verziji odprte kuhinje v Mariboru, ki jo, posrečeno, imenujejo "pun pisker". Lepo, zanimivo, dobra ideja in dokaj dobra ponudba. Razne restavracije, Rotovž, Rožmarin, Špajza, ... Kuharska ponudba dobra, od jagenčka, rižot do govejega sladoleda. Do sem je vse super. 

Privoščili smo si rižoto z lisičkami, eno črno rižoto in seveda špricer zraven.

Ko pa v tak dogodek udari slovenska država, pa se stvar spremeni v video smešnico. Dobro, dobiš račun, za to imajo blagajne, ok. Prav. A, pazi gnjurca, za plastičen kozarec, kjer si lahko naročiš špricer, je kavcija. Tudi to še gre, tudi drugod je kavcija, Dunaj, Munchen, Graz,... Daš evro, spiješ, vrneš kozarec in ti dajo evro nazaj. Ja, misli si, tu bi lahko prišlo do strašnih davčnih utaj, s kavcijo, se da v blagajno države prinesti skoraj kot s sago o Telekomu. 

Postopek v Sloveniji: daš evro, dobiš listek. Greš k stojnici daš listek za rižoto, kavcijo za lonček in listek za špricer. Spiješ, pol se pa začne, Kozarec vrneš na stojnici, kjer si jedel, glej ga zlomka, spet dobiš listek in greš z njim na blagajno. Tam ti najprej izstavi račun za minus en evro, in ti ga vrne. No, če ima drobiž, drugače pa teta izgine nekam menjat, sic! Ne verjameš? Poglej sliko. Ob takih postopkih bi na božičnem sejmu na Dunaju bila vrsta od Rathauzplatza do Hilferce za vračilo kozarca. Kje je smisel, ni ga! Kaj bo šele, ko udarijo davčne blagajne !

Saj se nima smisla razburajti, te kekci, ki smo jih, mimogrede, sami izžrebali na loteriji, imenovani volitve, imajo še veliko idej. Kardelj je bil proti njim čisti "lerpoba". Predlagam Luko Mesca in "neodvisne" sindikate na oblast, zadni odhajajoči pa naj luč ugasne. Počasi si želim moje Alenčice nazaj, bila je tako simpatično najivna. Če se to zgodi, obljubim, da bom v svojem blogu v bodoče opeval njen lik in delo. 

Pa še hec kako lahko dobiš špricer v centru Maribora. Smo se vsedli pri Leonu, so rekli nimamo špricerja, ok, gremo na Grajski trg v ful mondenega Florjana z mizami zunaj. "Špricer prosim", punčka pa potem, ko smo jo vprašali če imajo haložana ali vsaj mariborčana (saj smo sredi Maribora valjda), reče: "Ne vem, kaj imamo, lahko z sivim pinojem" in, ker še vedno ni vedela, je prinesla vinsko karto. No pa smo šli tudi od tam na Ezlek k Astoriji, seveda so ga imeli, pa še ful so se smejali, da nimajo drugje špricerja. Predlagal sem jim reklamo: Edini špricer na Grajskem trgu! 

Vidim, da moj blog berejo v Srbiji. Ko sem v blogu o Rolling Stonesih: Dedki na Dunaju, omenil šricer v plastenkah, sem sicer računal na Ptujsko klet. Srbi ga že imajo, Rubin ga polni.