Tokrat pa malo resno. Bral sem članek, Regime Change for Humanitarian Aid v reviji Foreign Affairs in se zamislil. Članek govori o problemih s humanitarno pomočjo v svetu. Države letno za humanitarno pomoč porabijo okoli 19 milijard dolarjev (to je 19 in 9 ničel), večino 90 % prispevajo države OECD (tudi Slovenija je not), vendar le 95 milijonov (95 in 6 ničel), konča v lokalnih nevladnih organizacijah, ali po domače, porabi se na licu mesta za tiste, ki to pomoč potrebujejo. Po potresu v Haitiju je od 90 milijonov dolarjev ameriške pomoči, le 9 milijonov prišlo do žrtev, ostalo je šlo v roke mednarodnim organizacijam (poročilo Center of Global Development).Ljudje, predvsem na bogatem zahodu se "omehčamo", ko vidimo slike sestradanih ljudi, beguncev zaradi vojn, žrtve min, posebno otrok, lačne in obubožane ljudi v lastni sredini in začnemo nakazovati sredstva raznim humanitarnim organizacijem. Malokrat ali pa nikoli pa se vprašamo, kje in na kakšen način ta denar oziroma pomoč konča in v čigavih rokah. Iz lastnih izkušenj vem, da se velikokrat zmotimo pri izboru humanitarnih in "humanitarnih" organizacij, kamor nakažemo denar ali pošljemo pomoč.
Poročilo Združenih narodov o pomoči Somaliji, poročilo je namreč objavil New York Times odkriva, da je vsaj polovica pomoči v hrani, ki jo je pošiljal WFD (World Food Program) končala v rokah islamskih milic, ki so rušile oblast.
Tsunami leta 2004 je povzročil največje zbiranje sredstev v zgodovini, zbrali so 3,2 milijarde dolarjev od tega več kot pol s strani privatnih donatorjev. Kam je šel denar? Za 515 milijonov še UNOCHA, UN agencija za koordinacijo pomoči, ne ve.
Kot bi rekel Fox Mulder v X-files za te tri primere, resnica je nekje tam zunaj.
Pa ni potrebno tako daleč v druge dežele, poglejmo torej kaj se dogaja v deželi pod alpami. Leta dva pa tri, leta 2002, je Slovenija oziroma MORS poslal kot pomoč orožje v Afganistan. Bilo ga je za tri brigade, 1800 kalašnikov, 2 milijona patronov, 81 minometov z 4800 minami ter 26 ročnih protioklemnih minometov z 138 minami. To je bilo ceneje, kot pa uničiti presežek starih kalašnikov in drugega orožja bivše Jugoslovanske vojske (ljudske raje izpustim). Danci so jo za nameček zastonj odpeljali do končnega cila, torej v Afganistan. A veste kje je končalo? Izginilo je! V rokah upornikov, talibanov, prekupčevalcev ? Kdo ve... Izginilo je tudi veliko orožja "pomoči" drugih držav.
Kot bi rekel Fox Mulder v X-files za te tri primere, resnica je nekje tam zunaj.
Pa ni potrebno tako daleč v druge dežele, poglejmo torej kaj se dogaja v deželi pod alpami. Leta dva pa tri, leta 2002, je Slovenija oziroma MORS poslal kot pomoč orožje v Afganistan. Bilo ga je za tri brigade, 1800 kalašnikov, 2 milijona patronov, 81 minometov z 4800 minami ter 26 ročnih protioklemnih minometov z 138 minami. To je bilo ceneje, kot pa uničiti presežek starih kalašnikov in drugega orožja bivše Jugoslovanske vojske (ljudske raje izpustim). Danci so jo za nameček zastonj odpeljali do končnega cila, torej v Afganistan. A veste kje je končalo? Izginilo je! V rokah upornikov, talibanov, prekupčevalcev ? Kdo ve... Izginilo je tudi veliko orožja "pomoči" drugih držav.
Leta 2009 sem napisal članek SALW and OSCE Responce v The Journal of ERW and Mine Action (http://www.jmu.edu/cisr/journal/13.1/sp/cimpersek/cimpersek.shtml), in tudi o tem, da si razvite države, kamor se tako ponosno prištevamo, ne smejo privoščiti tega, ampak bi morale presežke uničiti same. Takšna puška bo kasneje ubijala ljudi, pa verjetno tudi kakšnega vojaka mirovnih sil kje po svetu, lahko tudi vojaka Slovenske vojske. MORS me je zaradi tega zelo grdo gledal.
Pomoč v orožju je zelo dvorezen meč. Ni ravno humanitarna pomoč, pa pod razvojno jo tudi težko prodamo. Ko so se mudžahedini v Afganistanu borili proti Rusom, so jih Američani veselo oboroževali z MANPAD-si.
To so tiste stvarce, s katero iz rame sestreliš avijon ali pa helikopter. Saj ste gledali film Charlie Wilson's War, a ne? Tom Hanks, pa Julia Roberts,...No, pol pa so v Afganistan prišli Američani in se zaskrbljeno vprašali, kje pa so zdaj te MANPAD-si? Ta stvarca ne loči ruskih od ameriških helikopterjev. Odkupovali so jih nazaj po 300.000 USD za kos!
Pomoč v orožju je zelo dvorezen meč. Ni ravno humanitarna pomoč, pa pod razvojno jo tudi težko prodamo. Ko so se mudžahedini v Afganistanu borili proti Rusom, so jih Američani veselo oboroževali z MANPAD-si.
A veste kaj se zgodi z oblačili, ki jih tako radi dajemo v zabojnike Humana? Mislite, da jih razdelijo ljudem, pomoči potrebnim? Nak, prodajajo jih v "second hand" trgovinah po celem svetu. Na kratko, to je biznis, nič drugega, ime Humana je pa izrabljeno, mogoče pomeni, da samo človeške obleke zbirajo. Pa tako z veseljem sem odlagal v te zabojnike misleč, da bo nekdo nekje dobil zastonj še povsem uporabno oblačilo ali obutev... Tatjana je sedaj takoj pogruntala od kod izbruh mode iz 80-ih v Sloveniji. Od mojih odvrženih oblačil, ki jih je odkrila v mojih omarah, s solznimi očmi pa sem jih moral odvreči v zabojnike. Med drugim tudi t.i. Liberace obleko, ki som jo preslabo skril.
Pri humanitarni pomoči je velikokrat pomembna hitrost, kot pravijo, kdor hitro da, dvakrat da. Pri tem je muka ježeva dobiti pomoč od EU. Te so še bolj zbirokratizirani, kot nesrečna podalpska držela. Oktobra 1999 smo imeli donatorsko konferenco v Prištini za pomoč Kosovu, zaradi problemov z protipehotnimi minami, predvsem pa zaradi kasetnih bomb, ki jih je tja odvrgel Nato. EU je obljubila 4 milijone eurov. Decembra 2001 se je Minski center ZN v Prištini zapiral, počasi je bila zadeva končana. Takrat pa nam EU sporoči, sedaj je pa denar na voljo! Dobro jutro, no pol je še pol leta trajalo, da so ga "prelocirali" na ostale prizadete države na Balkanu. Enkrat sem, sicer moji prijateljici Danieli, ki je bila zadolžena v EU za to, rekel, če ve koliko žrtev je ta njihova zamuda, povzročila. Ni bila zelo vesela. Res pa je, da je bil, vsaj takrat, birokratski sistem v EU neverjetno zapleten. Upam, res upam, da je sedaj bolje. Pri zadnjem navalu beguncev iz Afrike sta besedi humanitarnost in solidarnost v EU dokončno padli na izpitu.
O razminiranju Kosova samo še beseda o vodilnem menedžerju tega programa, Novozelandcu Johnu Flanaganu. To je bil prvi vodja kakšnega programa UN, ki je povedal, da več kot 14 milijonov dolarjev letno za projekte ne more koristno in transparentno porabiti in je vse nad tem zneskom zavračal. Predvsem zaradi njega je bil to eden najuspešnejših projektov. Tam smo tudi prvič imeli Slovenca v minskem centru, odličnega vojaka Matjaža Bizjaka. Hvala SV za njega. Ponosen na oba prijatelja.
O razminiranju Kosova samo še beseda o vodilnem menedžerju tega programa, Novozelandcu Johnu Flanaganu. To je bil prvi vodja kakšnega programa UN, ki je povedal, da več kot 14 milijonov dolarjev letno za projekte ne more koristno in transparentno porabiti in je vse nad tem zneskom zavračal. Predvsem zaradi njega je bil to eden najuspešnejših projektov. Tam smo tudi prvič imeli Slovenca v minskem centru, odličnega vojaka Matjaža Bizjaka. Hvala SV za njega. Ponosen na oba prijatelja.
Primer iz narave. Ko smo začeli z razminiranjem v Bosni, je bila cena razminiranja 30 mark/m2, z novim pristopom, upoševanjem domačega znanja (a ne o korupciji), oddajanjem del na razpisih domačim in tujim podjetjem, ne samo izbranim tujim NVO (nevladnim organizacijam), smo ceno zmanjšali za 10x, na 3,5 marke/m2. Za svoje delo je takrat naš Fond vzel 3,5 % od donacij, UNDP je takrat stal čez 10 %. V začetku je imel Minski center v BiH 30 tujih strokovnjakov, na koncu se je pokazalo, da več kot tri ne rabijo. Donatorji so zahtevni, a ne neumni, pa želje države gostiteljice moraš tudi upoštevati, konec koncev je njihova država, četudi so jo sami uničili.
Leta 2016 bo v Istanbulu World Humanitarian Summit, kjer bo ena od glavnih tem povečanje efektivnosti pri humanitarni pomoči. Upam, da ne bo ostalo samo pri besedah in govorih politikov, ki se radi pojavljajo na takih hecih. Tudi mi bomo zagotovo tam, se bojim s kakšno revolucionarno idejo, ki je nepreizkušena in vode ne drži. Uporabiti znanje, ki je, na tem področju, že v Sloveniji, ni pomembno.
Kako bodo države v bodoče balansirale to pomoč med posledicami vojn, kot je kriza v Siriji, med naravnimi nesrečami, ki so vedno bolj pogoste (klimatske spremembe so dejstvo), in med izbruhi bolezni kot je bila Ebola, ne vem. Vem pa, da je denarja samo toliko, kot ga je, povečanje učinkovitosti in transparentnosti porabe, pa je nujna. Načeloma pa drži, da donatorji najraje namenijo denar tja, kjer je trenutno CNN. Nesreče, katastrofe, bolezni in vojne brez prisotnosti medijev, žal, ne zanimajo nikogar. Vse je Big Brother, pa če priznate ali ne.
Torej, ko vas žuli kak evro, kam z njim? UNICEF-ovih novoletnih čestitk že dolgo ne kupujem (ne več kot 25 % pride res do otrok, ostalo za birokracijo), v Humano ne bomo več metali, bolje k Rdečem križu ali Karitasu, razne položnice humanitarnih organizacij mečem stran. Največ boste naredili, če ga daste brezdomcu pred Frančiškansko cerkvijo na Tromostovju. On je transparenten, pove da rabi za lit'rček. Pa na zdravje!
Kako bodo države v bodoče balansirale to pomoč med posledicami vojn, kot je kriza v Siriji, med naravnimi nesrečami, ki so vedno bolj pogoste (klimatske spremembe so dejstvo), in med izbruhi bolezni kot je bila Ebola, ne vem. Vem pa, da je denarja samo toliko, kot ga je, povečanje učinkovitosti in transparentnosti porabe, pa je nujna. Načeloma pa drži, da donatorji najraje namenijo denar tja, kjer je trenutno CNN. Nesreče, katastrofe, bolezni in vojne brez prisotnosti medijev, žal, ne zanimajo nikogar. Vse je Big Brother, pa če priznate ali ne.
Torej, ko vas žuli kak evro, kam z njim? UNICEF-ovih novoletnih čestitk že dolgo ne kupujem (ne več kot 25 % pride res do otrok, ostalo za birokracijo), v Humano ne bomo več metali, bolje k Rdečem križu ali Karitasu, razne položnice humanitarnih organizacij mečem stran. Največ boste naredili, če ga daste brezdomcu pred Frančiškansko cerkvijo na Tromostovju. On je transparenten, pove da rabi za lit'rček. Pa na zdravje!
Ni komentarjev:
Objavite komentar