Strani

sreda, 3. junij 2015

Dežela trenirk, prepiha in copat

Včeraj sem imel malo preveč časa in sem se mudil po centru Celja in opazoval. Polovica mladih, naših let in starih se sprehaja v 'modnih' trenirkah okrog. 


Po možnosti s tistimi, ki so stisnjene spodaj, na gumico, zraven pa, ali modne svetleče bele ali lakirane teniske (mladina) ali pa kakšni pošvedrani stari natikači (naša generacija). Še boljši so tisti, v glavnem v naših letih, ki nosijo natikače s štunfi, res sexi! Ta modni trend je prišel iz Fužin? Ne, to ne bo držalo, tako modo imamo vsi, tako da koga imenovati 'trenirkar' je oznaka za nas vse.


Druga stvar, kjer so se nam moji goste iz drugih držav smejali, je naša obsedenost s prepihom. Stalno piha, vleče, zapirajmo okna, pazi kje sediš, za vse težave je kriv prepih! Če te boli glava, imaš vneto grlo, otečene oči, poln nos, krajša noga,... Seveda imajo vsi Slovenci klime v avtu, kam pa pridemo brez, lepo prosim? Ima sosed, torej... A jo tudi uporabljajo ? Nak, velika večine ne, ker "mi piha v glavo", na kratko prepih. Pol se vozijo z odprtim oknom, ful fajn. Tudi moja mama, si je zmontirala klimo za poletje doma "veš kako je vroče". A uporablja jo ne, ker "veš piha". Dajte ta denar za klime v avtu in doma, bolje uporabit kje drugje. Nas je civilizacija ene 50 let prehitro dosegla.


Zaradi prepiha sem dobil ukor na gimnaziji. Znana prof. Dejza,  ki je učila geografijo, je prišla v razred, dežurni, to sem bil jaz, ni zaprl okna in o ti hudič, prepih!!! Takoj ukor. Ko sem dal ta papirček podpisati očetu, to sva s sestro vedno nosila njemu, ja bilo bolj smešno, kot z mamo, je podpisal in zraven napisal: "videl in ukrepal". No na gimnaziji sem dobil še dva ukora, prvega, ker smo štirje prijatelji šli na pivo v klet v Emono, namesto na Prešernovo proslavo, zalotil nas pa je profesor slovenščine Štavber, ki je ravno tako bil na piru. Trije smo dobili ukor, eden ne, ker je mama učila na II. gimnaziji francoščino (bralec iz MB bo sam ugotovil o kom govorim), takrat sem ugotovil, da ni važno kaj znaš, važno je koga poznaš. Trejega sem fasal, ker sem hotel zaščiti sošolca Petra, pri tehničnem pouku smo imeli eno teto Bende, ki res ni znala razlagati, pa je Peter, ki nikoli ni šparal jezika, rekel, da ne zastopi. Pa je vprašala po razredu: "Ti, zastopiš?", iz solidarnosti in konfuznosti razlage nas je nekaj potrdilu Petru. Na ti ga zlomka, spet ukor, zgoraj naveden sošolec je bil, seveda, spet izpuščen. Moram pa v njegov bran povedati, da ni nikoli nič naredil, da bi ga izpustili iz kaznovanja, je bil in je še, zelo uredu fant in moj dober prijatelj. 

No pa smo pri copatih. To je zame ena največjih neumnosti pri nas. Če koga prijazno povabiš domov, pol mu pa ponudiš copate, je res malo mimo. Pridejo punčke zrihtane, v petkah, pol pa jo najprej zmanjšaš na realo višino in  cepeta po sobi kot račka v, po možnosti, unih copatkah iz blaga, še lepše je, če nimaš ravno celih štunfov. Imel sem prijatelje, ki so na obisk copate s seboj nosili. Se pa spomnim podobnega dogodka z Dunaja. Namestnik VP Japonske nas je, par namestnikov, povabil na kosilo v tipično japonsko restavracijo. Seveda se moraš prej sezuti in glej ga vraga, trije diplomati so imeli krasno luknjo na štunfu, tam kjer je palček. Eden celo na obeh. Sam sem bil v svežih in celih. Toliko o diplomatih, ki se imajo za nadraso. Probaš jih in vidiš, da so samo zelo dobro plačani birokrati, nič več, dokler so v tujini, seveda.

Ni komentarjev:

Objavite komentar