Martinova raca, priloge, vinček in odlična družba

Bil je Martin, ki iz mošta naredi vin. Stric Martin se je rodil leta 316 v Sabariji.  Nekaj let je delal kot vojak, nato pa je bil posvečen v mašnika, ustanovil je samostan, nato pa je bil izvoljen za škofa. Umrl je leta 397. Pri nas je sveti Martin predstavljen kot usmiljen vojščak, ki sleče svoja oblačila, da bi jih dal revežu. Kasnejša legenda pa govori o goseh, ki naj bi izdale svetega Martina. Tako naj bi gosi, na dan njegove smrti morale umreti, ker so ga izdale.

Za dobro Martinovanje rabimo: račko, priloge, mlado in staro vino, mojo Tatjano v kuhinji, dobre prijatelje (za male otroke od prijateljev, Play Station 2 in risanke) in domačo lokacijo, ker so tile strici miličniki kar tečni.

Pustimo zdaj gosi, veliko boljša je raca, prvič je dovolj majhna, da jo lahko poje tudi manjša skupina in zame veliko boljša. Gos pa ostane in ni ga slabšega, kot po tem še tri dni jesti staro perutnino.

Za predjed kozji sir z orehi in medom.

Kaj naredimo z račko?

Raco osušimo s papirnato brisačo zunaj in znotraj. Natremo jo s soljo, majaronom in poprom, v notranjost dodamo par jabolk  in pustimo počivati čez noč. Pred pečenjem zmešamo za filo star kruh, ki ga zmehčamo v mleku, kostanj, origano (v mojem primeru drobnjak), vegeto, na olju prepražimo čebulo in slanino in s tem nadevamo odprtino v rački ter jo s sukancem zapremo. Zelo dobro je, če kožo dvignemo z roko od mesa, se bo bolje peklo in kožica bo fino pečena.

Pečico ogrejemo na 180 stopinj.

V pekač zlijemo kakšen deci vode, na mrežo nad vodo damo raco s prsmi navzdol. Pečemo približno uro in pol do dve uri (kila mesa 1 ura). Polivanje vmes ni potrebno, saj je račka zelo mastna, na polovici račko obrnemo. Ene 15 minut pred koncem jo prelijemo s pivom, kateremu dodamo med. To naredi skorjo bolj hrustljavo. Raco vzamemo iz pečice in jo položimo na topel servirni pladenj.  

Tekočino iz pekača pa uporabimo za zabeljenje prilog. Omake ne prelijemo po pečenki, temveč jo ponudimo zraven mesa. Tako pripravljena pečenka je veliko bolj zdrava kot tista, ki je pečena na masti in po možnosti še prelita z njo. 

 

Priloge: restan krompir, rdeče zelje, rumena kolerabica, kostanj z orehi na rjavem sladkorju, jabolka in hruške ter jabolčni hren.

Zdaj pa par skrivnosti:

Rdeče zelje a la Rudolf: narežeš rdeče zelje, preliješ ga z omakico iz senfa, sadni balzamični kis (slive pri nas), olivno olje, poper, sol.  Zelje naj stoji v tej marinadi par ur.

Hruške in jaboljka: Hruške in jabolka skuhaš do mehkega z vanilijevo palčko in sadkorjem.

Orehi in kostanji na rjavem sladkorju: a nisem že vse povedal? če to ne znaš, ne kuhaj!

Na koncu vino, no če si s takimi mojstri za vino, ga ni veliko za srat, začeli z moštom Jeruzalemska klet, sledilo je mlado vino s Primorske nato pa.... zame the best: Margaux 1999:

Na koncu kaj naj dodam? Piše mi prijatelj, da ne pišem več o babah in politiki. Za tak večer bi bi bil greh razmišljat o babah in slovenski politiki (o kurbariji se pač za tak dan ne pogovarja - sorči Igor). Dobra hrana, dobra debata in veseli obrazi, več pa ni!